Sociolog in profesor slovenskega jezika Bojan Macuh, avtor številnih literarnih del za otroke in odrasle, pesmi in proze, je pri Kulturnem Centru Maribor v Knjižni zbirki Frontier objavil svojo novo knjigo, mladinski roman z naslovom Pridi, Loki, greva (2016). Delo vsebinsko torej sodi v mladinsko književnost, žanrsko pa bi ga bilo mogoče označiti za mladinski roman s poudarjeno vzgojno in poučno komponento.
Knjiga odseva našo sodobnost in družbene razmere; govori o fantu Simonu, devetošolcu, ki živi v razširjeni družini (vse pojme in sintagme te vrste avtor terminološko natančno pojasnjuje in svetuje iskanje njihovega pomena na svetovnem spletu), ki jo poleg njega sestavljajo mama, babica in dedek.
Pisec je humanist ter pobudnik etike in morale. Njegovo neposredno sporočilo in vodilo je, češ da je dobro vse, kar je prav in kar ne povzroča gorja. Moralne vrednote in vrline so razgrnjene eksplicitno in angažirano.
Poglavitni zaplet romana se zgodi zaradi odhoda Simonovega očeta iz družinskih razmerij, ločitve in fantove postopne sprijaznjenosti s tem, saj se mu oče več kot dve leti ne oglaša in tako rekoč izgine iz njegovega življenja, fant pa mora to obdobje nekako preživeti. Najprej se zapre vase, se odmakne od vrstnikov in se zateče v tišino gozda. Ko pa mu doma kupijo psa, dobi njegovo življenje novo in drugačno vrednost. Z živaljo postaneta tesna prijatelja, fant prevzame odgovornost in skrb zanjo, marsikaj je zdaj osrečujoče in smiselno. Mladostnik, ki sicer doživlja puberteto in vse, kar sodi zraven, se osebnostno spremeni. Prizadeva si, da z delom zasluži nekaj denarja in prispeva k družinskemu proračunu, v šoli popravi ocene, ki so zaradi žalovanja za očetom postale nekoliko slabše, in se odloči za srednjo šolo, ki ga bo pripravila na nadaljnji študij in možnost, da se bo v prihodnosti ukvarjal z živalmi.
Avtorjeva pobuda je optimistična. Večkrat poudari, da je v razumevajoči družini, kakršna je Simonova, mogoče marsikaj postoriti, urediti in doseči. Zaupa v dobro v ljudeh, v plemenitost, poštenost in pravičnost, vendar pa njegovo slikanje značajev zaradi tega nikakor ni črno-belo, temveč plastično in slikovito. Dedek ima sicer oster jezik, toda v odločitvah in dejanjih je tudi on dobronameren. Bojan Macuh z njegovimi besedami izreka kritiko naše družbe, zlasti tajkunstva in neustreznih političnih odločitev. Mama in babica sta skrbni in razumevajoči. Domači včasih izrečejo marsikatero gorko na račun Simonovega očeta, ki se je zaradi izbire nove ženske od vsega odmaknil, toda tega ne počnejo pred prizadetim fantom. Simon je pravzaprav središče družine – vse se vrti okrog njega. To je pedocentrizem v dobrem pomenu besede.
Na koncu se oče in sin pogovorita v obliki pisem ter izpovesta vsak svojo resnico. Tisti, ki je največ izgubil, je pravzaprav oče in nikakor ne Simon. Fant v pristnem stiku z naravo, v skrbi za psa ter v urejenih in pozitivno naravnanih družinskih razmerah najde moč, da stopi na samostojno pot dozorevanja in odraščanja.
Pomembno je tudi pisateljevo sporočilo, da se je treba v življenju o vsem pogovoriti. Strpen in odprt pogovor, v katerem se udeleženke in udeleženci lahko svobodno izražajo in so tudi slišani, je tisto, kar je zmeraj ustrezno in odločilno, saj omogoča rešitev še tako zapletenih težav. V Simonovi družini se znajo pogovarjati, odrasli spoštujejo fantovo mnenje, stališča in izbiro. Permisivna vzgoja, ki jo mnogi vse preveč poenostavljajo in zavračajo brez ustreznega poznavanja, v tem primeru pomeni, da se lahko mladostnik tudi sam preudarno in premišljeno odloča, odrasli mu kažejo pot ter vzgajajo z argumenti, tolerantnostjo in humano vsebino. Neargumentirane odločnost, avtoritarnost in grobost so čisto odveč. Nad tem bi se morali zamisliti tisti, ki v aktualni razpravi o zakonski prepovedi fizičnega kaznovanja otrok pravijo, da kakšna klofuta in ena po zadnji plati prav nič ne škodijo, saj so tudi sami zrasli z njimi in so po lastnem prepričanju čisto v redu ljudje. Pretepeni potem tako ali drugače tepejo druge. V naši družbi bi bilo treba marsikaj prevetriti.
Roman Pridi, Loki, greva je realističen, napisan nazorno, konkretno in poučno. V njem je opaziti sledi avtorjevega bogatega pedagoškega dela in izkušenj pri vzgoji mladih ljudi ter pisanja strokovnih študij. Pedagoški delavci, ki so omenjeni, so razumevajoči in preudarni, ljudje so solidarni drug z drugim, pomembna je tudi sosedska pomoč.
Pisatelj Bojan Macuh piše v tekočem in izbranem slogu; posebnost njegovega pisanja je menjavanje preteklega in sedanjega časa. Odločilne poudarke v romanu načrtno večkrat ponovi. Do svojih junakov izraža oseben in včasih tudi sočuten odnos.
Avtor spremne besede Tomaž Karat med drugim pravi, da so vprašanja, ki jih pisatelj na takten način s perspektive najstnika odpira, nadvse aktualna, zato je mladinski roman po njegovem mnenju lahko zanimivo in poučno branje tudi za starejše. Literarno delo namreč ponuja mnoge življenjske resnice in z njimi poudari temeljne vrednote, za katere je vredno živeti in se zanje nenehno truditi.
Marija Švajncer