Avenija sanj – Milan Petrovič

POEMA TEDNA

AVENIJA SANJ

Leta so odšla

in nebo se zapira,

prihaja konec sveta,

saj vulkan bo oživel

Pravijo ljudje,

da nas vrag pohujšuje,

ljubezen in svet,

vse bo odšlo v odprto zemljo.

Zapri oči draga,

zdaj prihaja tisti čas,

ko svet gori,

naj sliši sever

kaj zdaj jug kriči.

Sanjal sem nekoč,

da letel sem v vesolje

in vso lepoto sveta

sem videl brez mej.

Tam daleč nekje,

so odprla se vrata

in v soju luči stala si tam,

brez solza.

Nekje bila je noč,

drugje se prebujal je dan,

samo tam na koncu sveta,

je stala avenija sanj.

Prosil te bom,

pojdi z menoj,

sam si tja ne upam,

ker nisem heroj.

Izbral in kupil,

nama bom sanje,

takšne,ki ne bolijo,

ne skelijo,

ne morijo in ne dušijo

in ti boš z menoj delila tisti dan,

saj ljubil te bom v aveniji sanj.

2a

Foto: Milan Petrovič (osebni arhiv)

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.