NPK v boju za proračunska sredstva

Piše: Dušan Hedl

Nacionalni program kulture v boju za proračunska sredstva

Nacionalni programi kulture (NPK)1, ki ga je objavljalo Ministrstvo za kulturo, v dosedanjih sklicih parlamenta nazorno opisuje stanje duha v Sloveniji v začetku novega tisočletja. To je nezadovoljivo za pozitivno perspektivo slovenske kulture in vsestranski razvoj Slovenije. Navajam najpomembnejše razloge za to:

  • -Slovenska kultura je premočno vezana na tradicijo. Ta izhaja iz zgodovinske borbe za slovenski jezik, ki je pustila močan pečat v dojemanju slovenske kulture. Pomeni nenehno dokazovanje slovenske samobitnosti, kulturnosti in dojemanje kulture kot večvrednega dejavnika slovenske družbe;

  • Slovenska sodobna kulturna ustvarjalnost je obtičala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v sodelovanju z osamosvojitvenimi procesi izredno prosperirala;

  • Stara generacija literatov in sodobna umetniška srenja v bistvu govorita isti jezik kulturne politike, ki ne upošteva tržnosti kulture. To je ena najpomembnejših pomanjkljivosti NPK. Nacionalne kulture so predmet preučevanja managerskih študij mednarodnega poslovanja.

Kultura označuje, karakterizira nacionalne skupine in vpliva na obnašanje posameznikov v njej« (Mead 2007, 6), pravijo uvodniki v skoraj vseh učbenikih mednarodnega menagementa. »Na podlagi kulturne analize lahko management povzame določeno stopnjo enotnosti vrednot, ki jih imajo člani določene (nacionalne) skupine in ugotavlja uveljavljene vedenjske vzorce. Te ugotovitve dajejo osnovo za napovedovanje, kako bodo pripadniki ene skupnosti ravnali v rutinskih situacijah. Na primer, vaše razumevanje kulture X vam daje osnovo, na kateri lahko napovedujete, kako se bodo pogajalci kulture X odzivali na vaše ponudbe, koncesije in zavrnitve, kako se bodo managerji kulture X odzivali na bolj ali manj centraliziran nadzor, kako se bo delovna sila kulture X odzivala na nove pobude.« (Mead 2007, 7)

Nacionalni program kulture bi moral upoštevati dognanja mednarodnih managerskih študij (če bi želel biti konsistenten v 21. stoletju), vendar ne s stališča užaljenega upornika, temveč enakopravnega sogovornika v globalnem svetu. NPK bi naj bil tudi orodje vsakega ministra(ce) za kulturo za doseganje višjega deleža v državnem proračunu. Dosedanji NPK niso predstavili dovolj dobrih argumentov javnosti za doseganje želenih rezultatov. Šiirši javnost in ne samo kulturni (incestni) javnost, oz. tiste ki se s kulturo profesionalno ukvarjajo. Ne samo tiste, ki so pisali NPK in ga v obdobju razprave brali. Širša javnost bo NPK razumela kot spisek želja javnih sredstev lačnih kulturnikov in umetnikov, ki ne zmorejo artikulirati svojega nacionalnega programa z dovolj močnim konceptom. Ta mora prepričati predvsem gospodarstvenike in politično sceno. NPK bi moral izkazovati predvsem samozavest slovenskega naroda za doseganje velikih mednarodnih rezultatov na področju umetnosti in skrb za kakovost življenja v domačem okolju, ki bi temeljila na samoiniciativi prebivalstva in ne samo na rigidni institucionalizaciji.

Mead (2007) nadalje ugotavlja, kot že prej Hofstede, »da vaša kultura ni programirana v genetsko strukturo, temveč se je naučite. Nacionalne kulture se boste najbolj intenzivno (na)učili v prvih letih življenja. Do starosti petih ste že strokovnjak uporabe materinega jezika. Hkrati se ustrezno naučite tudi »drugih jezikov«, na primer:

  • interakcije z drugimi člani vaše družine,
  • kako dobiti nagrade in kako se izogniti kazni,
  • kako se pogajati za svoje želje ter
  • kako povzročiti konflikt in kako se mu izogniti«.

NPK bi moral predstaviti borbenost in odločenost za nove koncepte, ki bi zagotavljal podporo pri širši javnosti in bi ciljal celo na občutno povečanje proračuna za kulturo, s pogojem, da bi ta sredstva bila učinkovito uporabljena. Predstavljeni NPK lahko izzove v slovenski javnosti posmeh in pomilovanje ter poglobitev negativne razprave med ekonomisti in kulturniki, ki se je razvila v zadnjih desetih letih.

NPK še vedno deluje kot poštni nabiralnik mnenj različnih kulturnih in umetniških interesov. Ti dajejo občutek neusklajenosti in nedovršenosti. V nekaterih temah je izredno podroben, kar presega poslanstvo NPK, saj se spušča podrobno v izpeljavo posameznih projektov. Nekaterih generalnih vprašanj se loteva površno in jih odpravi na hitro. NPK zato daje občutek, da gre za aktualno politično merjenje mnenja kulturnikov in manj umetnikov ter ne za najpomembnejši nacionalni dokument na področju kulture, ki bo zaznamoval nacionalno skupnost v naslednjem obdobju in imel pomemben vpliv tudi po izteku, saj bo nastavil način delovanja in prioritete in organizacijsko kulturo. Mead (2007, 16) izpostavlja, da »je medkulturni management opredeljen kot razvoj in uporaba znanja o kulturah v praksi mednarodnega upravljanja, ko imajo deležniki različne kulturne identitete«.

Pisci NPK še niso prišli do vprašanj na katere globalni ekonomisti že odgovarjajo desetletja, to je povezava med podjetniško učinkovitostjo družbe in Nacionalnim programom kulture, saj se v kulturi in skozi kulturno politiko oblikuje organizacijska kultura, ki je ena najpomembnejših poganjalcev ali zaviralcev učinkovitega podjetništva in s tem uspešne družbe. »Hofstede (2001) definira kulturo kot sistem vrednot. Vrednote so pri njem opredeljene kot predpostavke, zaradi katerih se člani določene kulturne skupine vedejo, kot se. Posamezniki teh predpostavk morda nikoli ne artikulirajo, ali celo razmišljajo o njih. Posamezniki se začnejo učiti svojih kulturnih vrednot v zgodnjem otroštvu na podzavestni ravni. Takšne vrednote so zakoreninjene in se zelo počasi spremenjajo«, ugotavlja Mead (2007, 11). Naloga nacionalnih programov in njihovih dokumentov je redefiniranje, prevrednotenje, prilagajanje strategij sodobnim razmeram, s ciljem izboljšanja kakovosti življenja članom skupnosti. Sodobna podjetniška učinkovitost je z drugega zornega kota vse bolj odvisna od kulturne in celo umetniške razgledanosti, dojemljivosti, sprejemljivosti podjetnikov, managerjev, ki morajo imeti vse več kompleksnih (tudi) multikulturnih znanj za uspešen vstop v (mednarodno) podjetništvo.

NPK ni samo in zgolj interna zadeva kulturnikov. Umetnikov itak ne spustijo zraven.

1Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, sprejet leta 2007 (ZUJIK-UPB1; 10. člen obravnava NPK takole: »Nacionalni progam za kulturo je strateški dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike, ki izhaja iz zgodovinsko doseženega položaja kulture in s katerim se ugotovi vlogo kulture v razvoju Slovenije in slovenskega naroda ter javni interes zanjo, opredeli področja kulture, kjer se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine, načrtuje investicije v javno kulturno infrastrukturo, postavi cilje in prioritete kulturne politike in določi čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje. Nacionalni program za kulturo predvidi usmeritve na področju investicij ter pravne, finančne in organizacijske usmeritve, ki so potrebne za njegovo uresničitev na državni in lokalnih ravneh. Nacionalni program za kulturo se sprejema za obdobje štirih let, pri čemer vsebuje tudi dolgoročne usmeritve, ki presegajo to obdobje.« (ZUJIK 2007)

00861233F.jpg

Dušan Hedl, Foto: S.B. (2015)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s