Piše: Marija Švajncer
MILAN KAMNIK – IBRŽNIK, Simfonica Slovenica, 2017
Pri Kulturnem centru je v Zbirki Simfonica Slovenica z letnico 2017 izšla pesniška zbirka slovenskega kantavtorja Milana Kamnika z naslovom Ibržnik. Avtorica umetniških fotografij je Nika Hölzl Praper, fotoavtobiografija je iz osebnega arhiva družine Kamnik, spremne besede pa so napisali: profesorica glasbe Mojca Kamnik, pisatelj Tone Partljič, glasbeni urednik na 1. programu Radia Slovenija Jane Weber in jezikoslovka Nika Nikolaja Antolič.
fOTO: Nika Holcl Praper, 2017
Milan Kamnik je znano ime na področju slovenskega kantavtorstva ter ohranjanja koroškega narečja in zavezanosti domači zemlji. Akademikinja Zinka Zorko ima narečje za prvi materni jezik, dragocenost in slovensko posebnost, imenuje ga tudi družinski jezik. Poudarja, da je v Sloveniji več kot petdeset dialektov. Pred časom si je za njihovo živost prizadeval narečni festival Vesela jesen, pozneje preimenovan v Festival narečnih popevk (na njem je Kamnik tudi sodeloval), v zadnjem obdobju je v dialektu izšlo kar nekaj izvirnih književnih del. Milan Kamnik zatrjuje, da brez narečja jezika kratko malo ni.
Ibržnik, po katerem pesniška zbirka nosi naslov, pomeni odvečnega človeka, torej nekoga, ki je vsem napoti. Kdor naleti nanj, se spotakne obenj. Pesnik pa seveda zna potegniti mejo in se postaviti zase, sam je vse kaj drugega kot ibržnik. Ustvarjalec Milan Kamnik namreč v svoji poeziji tke etično urejen svet, zavezan moralnim vrednotam ljubezni, domoljubja, poštenosti, strpnosti, odprtosti in zavezanosti koroški pokrajini. Pesmi so tako nostalgične kot hudomušne, v njih je tudi globlje sporočilo. Pesnik se spominja starih časov, nekdanji življenjski slog primerja z današnjim, marsikaj iz prejšnjega družbenega sistema se mu zdi sprejemljivejše kot dogajanje v sedanjem, zlasti delavske pravice in enakost med ljudmi. Poje o samoti, minljivosti in hrepenenju, v njegovih verzih se znajdejo osebe, ki se jim v življenju ne posreči, da bi uresničile svoje želje in hotenje. Avtor se zavzema za resnico in hkrati verjame v sožitje med ljudmi, samo potruditi se je treba in pozabiti na zamere; prepričan je, da so ljubezen in prijatelji najboljše arcnije. Domači kraj je zanj raj, ohranjal bo zvestobo svoji Koroški, ki ji poje med drugim tudi zato, ker sta tukaj doma smeh in veselje. Pesmi so zanj svojevrstno orožje. Ohranja spomin na partizane, ki so izgubili življenje v boju proti okupatorju in prizadevanju za svobodo in boljše življenje.
fOTO: Nika Holcl Praper, 2017
V verze prelije tudi motive iz literarnega opusa Prežihovega Voranca, na primer tiste o levem devžeju, juncih Jirsu in Bavhu, usodnem kopanju vodnjaka, Svetnečem Gašperju in Potolčenem kramohu. Vzklikne, da je Voranc pisal, sam pa bo pel. Kar nekaj pesmi napiše v knjižni slovenščini in tudi v njih potrjuje svojo pesniško moč in nadarjenost.
fOTO: Nika Holcl Praper, 2017
Kantavtorjeva hči Mojca Kamnik v spremni besedi pravi, da je odraščati v okolju, ki je prežeto z glasbo, vse prej kot dolgočasno. Oče Milan je njen tako življenjski kot tudi umetniški in glasbeni vzor. Večina njegovih pesmi je tesno povezana z okoljem, v katerem živi. Avtorica pojasnjuje sintagme koroškega trubadurja, koroške legende in ljudskega pevca ter pojem kantavtorja. Vsi ti izrazi so se prijeli za označevanje očetove glasbene dejavnosti. In res, nedvomno bi ga lahko opisala kot ljudskega pevca, saj z veseljem prepeva koroške ljudske pesmi, ljudi pa rad tudi zabava. Milan Kamnik je zagotovo kantavtor, kajti tudi on čuti neizmerno potrebo po izražanju misli in deljenju zgodb, kar ima profesorica glasbe za značilnost umetnikov, ki so hkrati skladatelji in pevci lastnih skladb, zato zapiše, da je njen oče »… izjemno močna glasbena osebnost Koroške. Je sodobni trubadur in ljudski pevec ali ljudski glas. Morda celo edini, ki skozi glasbo sporoča in predstavlja Koroško regijo, njeno kulturno dediščino in uporablja njen zaščitni znak – koroško narečje«. (str. 9)
Tone Partljič meni, da je narečje v Kamnikovih pesmih integralni in tako rekoč edini spontani način avtorjevega jezikovnega poetskega izvira. Z navezovanjem na Prežihovega Voranca se kaže kot glasbenik »ponižanih in razžaljenih« s tenkim občutkom za etične ali neetične odnose med ljudmi in družbo. Kamnik z besedami, spoznanji in z uporabo glasbil ljudi zadeva v srce. »Toda to niso samo blago zveneče pesmi, več kot hvalnic je v zbirki uporniških, socialnih in celo bohemskih pesmi, ki niso predvsem božanje ušesa in srca.« (str. 12)
fOTO: Nika Holcl Praper, 2017
Jane Weber zapiše, da Milan Kamnik na pristen in brezkompromisen način poje o usodah malega človeka, razgalja svoja čustva in vedno ostaja iskren. Kantavtor je zavezan rodni grudi, sočasno je svetovljan, ki dobro ve, kaj se dogaja v svetu na tem glasbenem področju. Kamnik je v Webrovih očeh ambasador koroške kulture.
Nika Nikolaja Antonič koroško narečje opredeli kot živ jezik, tak, ki se razvija in dnevno izoblikuje na skupnem območju. V Kamnikovih pesmih koroščina zveni kot tekoče in vezljivo narečje, pesnik je pravzaprav pripovedovalec, njegova besedila imajo vedno tudi zgodbo. Jezikoslovka doda opombe, v katerih pojasnjuje nekatere narečne in strokovne izraze, na primer mošt pa pir, škarfa, forma viva, tonemsko naglaševanje in druge.
fOTO: Nika Holcl Praper, 2017
Knjigo Ibržnik krasijo fotografije, ki dopolnjujejo pesmi v koroškem narečju in hkrati ponujajo lastno slikovito zgodbo – v umetniško fotografijo ujete trenutke iz narave in predmetnega sveta ter prizore iz pesnikove preteklosti, od zvedavega otroškega pogleda do nastopa v Teksasu ter ponosnega in ljubečega sinovega in ženinega pogleda.
Marija Švajncer