Piše: Marija Švajncer
Galeria 88 (Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 080)
Dušan Hedl je uredil knjigo Galeria 88 reinkarnacija. V njej se na začetku spominja ustanovitve in delovanja Galerie 88, njegov zapis pa je vsebinsko in problemsko veliko širši, saj kritično vrednoti dogajanje v mariborski kulturi, ki je potekalo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, tedanjo politiko, družbeno dogajanje in duh časa. V ospredju je njegova lastna vloga v tem snovanju, hkrati pa je očitno, kako so se ljudje v obdravskem mestu odzivali na novosti in kritičnost – s slepomišenjem, sprenevedanjem in spletkarstvom.
Naslovnica knjige Galeria 88 (Zbirka Frontier 080)
Vse skupaj se začne z zanesenjaštvom mladeniča, ki iz province pride v »večje mesto«, poln načrtov in želja, da mi nekaj postoril, premaknil in spremenil. Nase opozarja z igranjem avtorskih skladb v pankovski skupini, hkrati pa hoče dejavno posegati v mladinsko kulturo in subkulturo mladih. Premaguje ovire, ki mu jih postavljajo dejavniki odločanja v mestu, se čedalje bolj uveljavlja in širi svoj vpliv, na koncu pa – kako simptomatično in simbolično – doživi fizični napad in začasno odvrnitev od tega, kar si je v mladostnem zanosu tako dobro zamislil. Od samega začetka mu ni šlo za to, da bi deloval samo v »undergroundu«, temveč je hotel prodreti v osrednji kulturni in umetniški prostor. Že tedaj se je zavedal, da vstop ne bo lahek, saj so v mestu obstajale toge in zaprte strukture, močne v svojem prikritem delovanju in učinkovite kot podaljšek uradne politike.
Faksimile teksta Dušana Hedla o Galeriji 88, 1988
Toda Galeria 88, ki jo je ustanovil brez formalnopravnega statusa, je vseeno zaživela. Pridobila si je prostor za delovanje, se razširila na različna področja umetnosti in civilne družbe ter s kritično mislijo pripomogla k osamosvajanju Slovenije. V njej so potekale številne prireditve – od okroglih miz, razstav in protestnih srečanj do performansev, literarnih večerov in glasbenih dogodkov. Mnogi umetniki, ki so se tedaj predstavili prvič, so pozneje postali uveljavljeni in v družbi cenjeni ustvarjalci, na primer nagrajenec Prešernovega sklada Oto Rimele, nekdaj znan tudi kot uspešen kitarist. Pogovorov so se udeleževali mnogi znani Slovenci in Slovenke, med njimi Spomenka Hribar, Vlado Sruk, Boris Vezjak, Slavoj Žižek in še mnogi drugi. Da je bilo vse še bolj razgibano, je na kitaro zaigrala in zapela Alenka Pinterič.
Iz programa Galerie 88, 1988
Ko je Dušan Hedl na koncu pretepen obležal v krvi, je spoznal, da se mora umakniti. Očividcem ni dovolil poklicati policije, saj so pretepači grozili, da bodo ubili njegovo ženo. Naslednjega dne je ves polomljen dal odpoved. »Pa so bili veseli, saj so bili z menoj sami problemi,« doda nekoliko zagrenjeno. Nobene preiskave ni bilo, ni jih zanimalo, kaj se je v resnici zgodilo, zadoščalo je, da so se ga znebili. Mariborska kulturna politika je zgrešena; nasilje, ki jo še vedno drži skupaj, je danes pač dobilo drugačno obliko. S takšno ugotovitvijo avtor sklene svoj spominski zapis.
Zdenko Kodrič, ki je v galeriji tedaj skrbel za kritično misel, je dogajanje iz leta 1988 razumel kot etično in moralno očiščevanje družbe in obračun z zvezo komunistov, ki je v Sloveniji tedaj narekovala gospodarski razvoj in vsiljevala pravila znanosti, izobraževanja, vzgoje, umetnosti in kulture. V širšem slovenskem prostoru Galeria 88 ni dovolj odmevala, a bi po Kodričevem mnenju morala, saj je pomenila živahno središče, v katerem so se tako v umetnosti kot tudi v politiki oblikovale nove smeri. »Če z današnje perspektive pogledam na tiste četrtkove pogovore, lahko rečem, da se je v literaturi, zlasti v lokalnem slikarstvu oblikovala tendenca uporniške prakse, nekakšen ciničen duh, ki je ponazoril leto 1988 s popačenimi obrazi, v literaturi pa s strogim pesniškim ritmom in eksercirajočo nonšalanco, ki naj bi bila opozorilo, da se politiki pišejo novi časi.« (str. 54-55) Kodrič je prepričan, da je Maribor mesto, ki ne prenese visokosti, usojen mu je tako imenovani mali človek. Morda je danes nekoliko bolje, saj kritični duh vodi razum. Ko ga bo še srce, pripomni Kodrič, bo mesto postalo po njegovi meri in se mu bodo uresničile sanje iz Galerie 88.
Vabilo na dogodek, fotokopirana lepljenka, 1988
Bojan Tomažič je aktivno deloval v mladinskem klubu na Tratah in pankovski skupini v Mariboru. Nekoč se je zgodilo, da je na protestni shod v Galerio 88 nekdo sporočil, da je v prostoru, kjer so se zbrali, nastavljena bomba. Andrej Kustec je Galerio 88 doživljal kot nekaj novega in razgibanega v iskanju drugačnih oblik delovanja; prav on je bil tisti, ki je zasnoval znak galerije. Nina Jeza, kustosinja razstave Reinkarnacija Galerije 88, piše o zgodovini Galerie in njeni oživitvi ter predstavlja najpomembnejše likovne ustvarjalce (na koncu so dodane tudi njihove umetniške stvaritve). Pobudnika Dušana Hedla ima za entuziasta in človeka z vizijo in cilji. Trenutna situacija na kulturnem področju je po njenem mnenju izrazito nestabilna, čedalje bolj je v ospredju preživetje s sadovi lastnega dela.
Marija Švajncer
več o Galeriji 88 informacij je na tej povezavi
http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/explorer.php?page=galeria88#galeria88
PA ŠE LINK NA VEČ DOKUMENTOV
http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/explorer.php?page=galeria88