Recenzija Mozartove opere TITOVO USMILJENJE, KV 621 na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani

Sploh prvič na slovenskih tleh pa še to s kar najmlajšimi in še ne povsem profesionalnimi izvajalci

Vstopnica in naslovnica gledališkega lista

Piše: Franc Križnar

Ljubljanska Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani je na koncu letošnjega univerzitetnega študijskega leta sploh prvič na Slovenskem uprizorila zadnjo Mozartovo opero iz sicer že pozabljene minule opere serie La clemenza di Tito/Titovo usmiljenje, KV 621 iz leta 1791; torej s konca ustvarjalnosti tega salzburško dunajskega glasbenega genija. Opera v le dveh dejanjih je še številčna (uvertura + 12 + 14 številk arij in recitativov do zaključnih kvinteta in seksteta) in je nastala na libreto Caterina Mazzole (po Pietru Metatstasiju). Zgrajena je na zgodovinski zgodbi rimskega cesarja Tita, ki je mdr. l. 70 razdejal Jeruzalem (39.-81 n. š.). Ljubljansko glasbeno vodstvo je bilo v rokah dirigenta Simona Dvoršaka, režija polkoncertne in polscenske opere pa je bilo delo Rocca/Roka Rappla. Na dveh zaporednih predstavah (8. in 9. maja) so peli in igrali (dvojna zasedba): Oleksandr Nastasiichuk in Fabijan Trbara v naslovnih vlogah rimskega cesarja Tita, Nives Hadžić in Leonarda Kavedžić kot Vitellija, hči bivšega cesarja, Ana Benedik in Ireneja Nejka Čuk kot patricij Sesto, Titov prijatelj, zaljubljen v Vitellijo, Eva Kokot kot patricij Anio, Sestov prijatelj, zaljubljen v Servilijo, Isabel Gale in Lara Malenić kot Servilija, Sestova sestra, zaljubljena v Annia in Aljaž Kolenko kot Publio, poveljnik pretorijanske garde. V značilnem Mozartovem Opernem orkestru AG UL zasedenem a due (pihala in trobila po dva) je bila koncertna mojstrica Anja Kralj, v poimensko navedeni njegovi sestavi (kar je povsem operno profesionalno) pa smo videli in slišali še naravni trobenti in rogova – vse brez ventilov, torej zgodnji, alla Mozartov klasicistični inštrumentarij; pa še zasedba orgel (Hana Taškov in Nika Gorše) in čembalista Ivana Vomebrgarja. Videl in slišal sem drugo predstavo od obeh izvedenih (9. maj 2026 v akademijski dvorani Julija Betetta).

Statični začetek predstave z glavnim protagonistom Titom

Mentorja celotnega projekta sta bila S. Dvoršak in Rocc, mentorji pevskih solistov in opernih igralcev pa vsi štirje profesorji za petje na AG UL: Pia Brodnik, Theresa Plut, Barbara Jernejčič Fürst in Matjaž Robavs, korepetitorja I. Vombergar in Leon Felix Schlagintweit. Vsi pevski in igralski protagonisti so v tej polkoncertni in deloma scenski operi nastopili v kostumih (Borjan Litovski). Ker pa so bili iz fundusa SNG Opere in baleta Ljubljana, so se jim še dodatno zahvalili za to. Luč, ki je bila na določenih mestih kar presunljiva, sta oblikovala Rocc in Karim Zajec. Scenskemu minimalizmu je bilo zadoščeno zgolj z enim stolom, bodalom in revolverjem. Producentki obeh predstav sta bili kar dve od že navedenih pevskih in igralskih mentoric prof. P. Brodnik in T. Plut. Ker so pevke in pevci peli v izvirnem italijanskem jeziku, je prevod v slovenščino oskrbela P. Brodnik, ti prevodi pa so tekli na postavljenem displayju (tehnična priprava in izvedba nadnapisov K. Zajec). Povsem razumljivo je torej po tolikih in tako kvalitetnih izvajalcih, da je bila celotna produkcija te prvič pri nas izvedene Mozartove opere Tito v rokah AG UL. Opera, ki se z enim odmorom razvleče v dobri dve uri dolgo predstavo (spremno besedo v priloženi gledališki list je prispeval Jakob Barbo), je seveda preživela forma. Saj se je njen čas (1710-1770), čas evropske opere serie/resne opere, opere italijanskega glasbenega žanra tudi pri slovitem Mozartu že iztekel. Tukaj pa smo v Titu še slišali in videli značilno resno, plemenito in zgodovinsko zgodbo, s poudarkom na idealiziranih vlogah (razen enega primera) z visokimi glasovi in v formalnih arijah da capo. Moralne vrline povsem iz dandanašnjega modernega konteksta so v tej zvrsti redko uporabljenih zborih (tukaj imamo le po dva zaključna pevska kvintet in sekstet), povsem izvzeti pa so morebitni komični elementi. Celotna predstava je tradicionalno strukturalno postavljena med recitative (dialoge) in arije (refleksije). Upodablja pa kralje, bogove in starodavne junake, ki odražajo plemenite vrednote kraljevih dvorov. Ne vem, kaj je imelo to zvezo s slovesnostjo čeških stanov ob kronanju Leopolda II. in češkega kralja, ko je bilo Mozartovo Titovo usmiljene postavljeno premierno (Praga, Stanovsko gledališče, 6. 9. 1791)? V nasprotju z opero buffo/komično opero.

Vsa šesterica igralskih in pevskih solistk in solistov

Vsekakor smo bili priča vsaj moralnemu (finalnemu) triumfu in to kar dvojnemu: izvirnemu, Mozartovemu in zdaj še (prvič) ljubljanskemu. A. T. Linhart bi zapisal: »postavimo teater gor in dejmo ognja eden drug’mu.« Vsaj ljubljanska prva predstava te Mozartove mojstrovine pri nas je vse to potrdila. Tako po pevski kot po igralski in celotni izvedbeni podobi. Ker so prevladovale arije, je to omogočilo pevkam in pevcema, da so v zadnjem delu le-teh z improviziranimi okraski (kolorature) pokazali še svoje vokalne virtuoznosti. Te so se nemalo odrazile tudi v orkestru (klarineta). Kljub temu, da naša glasbena alma mater deluje zadnje čase v odličnih pogojih (in je ni več mogoče primerjati z nekdanjimi prostori (na Gosposki ulici in na Starem trgu) pa prav za glasbeni oder še nimajo vsega: dvorane, ki bi bila za take in podobne produkcije povsem relevantna. Tako so v tole največjo dvorano (J. Betetta) postavili (začasni) oder, orkester z dirigentom je igral zadaj z njim, torej v hrbet solistom, pa zato k sreči vsi skupaj obrnjenimi k nam, k občinstvu.

Finalni poklon

Seveda ta nenavadna in »nenormalna« igra ni prav nič vplivala na celotno izvedbo. Nasprotno: ponovno je poudarila moč in vlogo glasbenega teatra, ki s temi in takimi nastavki samo plemeniti blišč naše glasbene produkcije. Akademijska je pri tem dosegla visoko, najvišjo možno raven vseh sooblikovalcev, različnih kreatorjev, študijih programov in predmetov. Vse skupaj pa okronala s celotno umetniško, pedagoško in še znanstveno poanto in smislom za (do)končno podobo glasbenega teatra pri nas. To pa tudi Mozartova opera seria Tito zagotovo je.