Mitja Reichenberg: Pisma brez besed (cedejka, Kulturni center Maribor, zbirka Classica

Slovenica, 2017; 9,00 €)

Gre za analogijo s Pismi brez besed. Te so najbolj podobne znanim klavirskim ciklusom Pesmi brez besed nemškega glasbenega romantika Felixa Mendelssohna Bratholdyja (1809-1847). Kompozicijsko in pianistično ne kažejo znamenj napora ali negotovosti. Saj je tudi za klavir kot za premnoga druga glasbila pisal z lahkoto in sproščeno. Mendelssohn jih je napisal (in pogosto izvajal) za osem zvezkov: opus 19 (1830), op. 30 (1833), op. 38 (1836), op. 53 (1841), op. 62 (1842-44), op. 67 (1844), op. 85 (1841-45) in op. 102 (1842-45). Prvotni naslov jim je bil Melodies for the pianoforte/Melodije za klavir. Prvi niz je napisal kot darilo za rojstni dan ljubljene sestre (pianistke in skladateljice) Fanny Mendelssohn Bartholdy por. Hensel (1805-1847). S tem je Mendelssohn Bartholdy ustvaril čisto novo (romantično) zvrst klavirske skladbe. Pesmi brez besed – to pove že njihovo ime – so lirične skladbe skoraj vokalnega značaja. V njih klavir poje. Te skladbe so neke vrste prave popotne skice, narisane v veselje tistim, ki so ostali doma. Lahko so tudi lahkotne, kar je značilno za take skice. Hkrati pa so živ izraz neizbrisnih vtisov dojemljivega in omikanega duha ter narisane neskončno ljubko in očarljivo.

Pisma brez besed, naslovnica CD-ja, arhiv KCM, Classica Slovenica, 2017

Avtor in izvajalec zdaj sodobnih in novih Pisem brez besed (M. Reichenberg; 2017) piše, da so njegove skladbe za klavir solo (10 pisem, 1-10 v trajanju ok. 60 min.) hommage ter sodobni odgovor na Pesmi brez besed/Lieder ohne Worte, ki jih je ustvaril F. Mendelssohn Bartholdy. Njegova ideja je bila, da uporabi pesniško obliko za glasbeni izraz – torej da besede zamenja z glasbo in jih tako spremeni v glasbeno pesem. Tudi njegove pesmi so bile narejene za klavir solo, njen 5. zvezek (op. 62; 1842-44), s sicer samo šestimi (klavirskimi) pesmimi. Posvetil jih je prijateljici Clari Schumann Wieck (1819-1896) – slavni pianistki in skladateljici, ženi še mnogo bolj slavnega Roberta Schumann. Vse to je vodilo k ideji, da je možno napisati pisma, ki prav tako ne vsebujejo besed pa se kljub temu berejo in poslušajo. Nimajo samo enega naslovnika, saj so namenjena vsakomur, ki se v glasbeni pripovedi najde in katerega pripoved brez besed nagovori. Tako so Reichenbergova klavirska Pisma brez besed korak v svet glasbene pripovedi, vzete tako iz spominov, kakor tudi iz vsakodnevnih idej in dogodkov. Ker gre za pisma, gre tudi za vprašanje pisave – pa naj gre za logografsko,¹ zlogovno ali pa abecedno. Predvsem slednja je enaka partiturnemu zapisu, saj gre za pisanje od leve proti desni in nenazadnje, za zapis fonemov,² torej glasov oz. glasovnih enot, zvokov. S tem se Pisma brez besed tudi resnično zapisujejo, zvočni zapis, kakor rečemo zvočnim posnetkom pa je dejansko zapis glasbeno fonemske pripovedi klavirja; brez besed, več pomensko.

Plošča je imela enake botre kot prejšnja, le da je tukaj skladatelj (avtor) in izvajalec veliko bolj izpostavljen, saj je tako rekoč edini izvajalec, solist pianist.