Piše: Miša Gams

Robert Titan Felix: Prvi prihod (Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2017)

“Ne vem, ali je samo življenje dovolj za umetnost, vem pa, da samo umetnost ni dovolj za življenje, in da umetnost ni umetnost, če ni življenje.”

Robert Titan Felix je po romanu Volosova čreda, v katerem je sodobnega posameznika postavil v svet slovanskih bogov, izdal roman, ki v prvi plan postavlja avantgardnega metalca, ki se med svojim težkometalskim “plemenom” ne znajde najbolje. Lahko bi rekli, da je Felix, ki se lahko pohvali s šestimi izdanimi pesniškimi zbirkami in šestimi romani, s katerimi je bil večkrat nominiran za nagrado Kresnik, tokrat izdal roman, ki je od vseh še najbolj oseben in obenem filozofsko pronicljiv. V prvem delu opisuje različne zvrsti metala oz. metalcev in priprave na metalski zbor, na katerem bi analizirali različne strategije novačenja glasbenih skupin, v drugem delu pa se bolj poglobi v razkrinkavanje ideoloških mehanizmov, ki so prisotni tako v mainstream-u kot v t.i. avantgardi. Pri tem spretno ugotavlja, da subkulture pravzaprav ni več, saj je kapitalizem tudi iz najbolj uporniškega duha skoval tržno nišo za svoj profit: “Subkulture ni več. Najbolj dovršeno oblečene mladenke na metal koncertih imajo na sebi ponavadi dražje cunjice kot tiste napomadane na Lentu. Kapitalizem je to dobro poštekal: če je za nekoga statement ne kupiti našega izdelka, dajmo na trg kontra-izdelek, da bo dotični konzument zadostil potrebam svojega upora, njegov denar pa bo vseeno pricankal na naš bančni račun.”

Umetnosti pri tem ne vidi kot nekaj sublimnega, vzvišenega ali ločenega od kapitalističnega trga, temveč kot do potankosti zverziran sistem distribucije moči in privilegijev, ki ga uravnava svet umetnosti, v katerem uredniki, kritiki in državni birokrati delijo drobtinice na način točkovanja, sistematizacije in ocenjevanja kvalitete določenega dela, ki je že v osnovi povsem subjektivnega in pristranskega značaja. Tako v poglavju Gremo vsi na koncert! zapiše: “Umetnost, če je umetnost, je antimetafizična, antitranscendentna in antiromantična.” in jo (umetnost) že v nadaljevanju v skladu s Heglovo dialektiko pripelje do antipola – v objem orgiastičnih očiščevalnih obredov po vzoru starogrških festivalov Dionizij in rock’n’rolla, kjer se potreba po zlitju posameznika (metalca) z nečim božjim, božanskim in obenem “primitivnim”, starodavnim, pokaže v novi luči: “Umetnost, če je umetnost, mora očiščevati, zabavati, vzbujati grozo, ogorčenje, posmeh, nelagodje, in v tej smeri naprej, sem odločno zastavil. In potem še bolj odločno nadaljeval, da je rock’n’roll nadomestilo za dionizije, in da so dionizije orgiastični očiščevalni obred, ki nima pravil, ker ne more imeti pravil, in da na orgiji vsakdo varuje svojo ekspresijo in skrbi za lastno varnost. In da je metal orgiastični očiščevalni obred ali pa ni metal, tako in nič drugače!”Roko na srce, Felixovo čaščenje post rocka in teoretiziranje na temo prednosti in slabosti metala je za laika precej nerazumljivo in malodane komično, a psihoanalitično usmerjenemu bralcu se zazdi, da pisatelju v prvi vrsti ne gre za racionalno podajanje argumentov, temveč za to, da Freudov koncept Das Unheimliche (nedomačega, grozljivega, sublimnega) spravi v glasbeno izkušnjo in da svoje doživljanje najljubših bendov čim bolj neposredno posreduje bralcu. Kajti če ne bi bil zmožen tega “prehoda”, samorefleksije in lastne distance, bi knjiga Prvi prehod ostala na ravni esejističnega čtiva, tako pa jo lahko prištevamo k filozofsko – poetično zasnovanemu romanu, v katerem rdeča nit zgodbe, ki se vrti okrog zblojenega metalca, ki želi v svoj domači kraj pripeljati svoj sanjski bend, nenehno pulsira med željo in realnostjo, teoretiziranjem in prakso, shizofrenijo post rocka in depresivno bipolarnostjo black metala.

Naslovnica romana Prvi prihod, arhiv zbirke Frontier, 2107

Drugi del romana je sestavljen iz izredno kratkih poglavij, ki v obliki anekdot, življenjskih prigod, filozofskih prebliskov in pesmi izpričujejo življenjsko filozofijo avtorja. Med njimi naj navedem poglavje Izhodišča, ki morda najbolj ustrezno povzema Hamletovo dilemo, s katero se sooča avtor: “Pravzaprav imamo v življenju na razpolago predvsem dvoje izhodišč. / … / Lahko kot Galilej pademo na kolena pred inkvizicijo in skrušeno priznamo, kako strahotno zmoto smo morali zagrešiti s pritrjevanjem hudičevemu prišepetovanju, da se vrtimo okrog Sonca; med zapuščanjem sodišča pa prijateljem zašepetamo: “Eppur si muove.” / … / Lahko pa kot Bruno preprosto do konca vztrajamo pri svojem. In zgorimo na grmadi. / … / “Kaj izbrati? Kaj izbrati?” malodušno brez konca in kraja premleva Hamlet. Zdi se, da protagonist romana Prvi prihod nenehno koleba med prvo in drugo izbiro – če izbere prvi razplet, ga prijatelji in znanci gledajo kot čudaka in “reveža na duhu”, če izbere drugi razplet, pa tvega socialno izolacijo in samodestrukcijo. Vsekakor štrlenje iz povprečja v mali podalpski deželici tako ali drugače ni zaželjeno, še več, narod tisočletnih kmetov in tlačanov se nad takšne domače “pametnjakoviče” spravlja z vilami namesto da bi z njimi pobil tiste, ki ga v podobi gospodarja zatirajo, zato je življenje pisatelja in misleca v teh časih izredno težavno. Še bolj pa za nekoga, ki odkrije, da subkulturna “čreda” ni ideološko izoliran otok, temveč ideologija per se.

Čeprav se mi zdi, da je Robert Titan Felix svoja občutja in misli veliko bolj doživeto in verodostojno izpričal v svoji zadnji pesniški zbirki Zapiski z otoka , se tudi roman Prvi prihod loteva življenjskih vprašanj na duhovit in vsestranski način in ga tako po vsebinski kot stilistični plati priporočam v branje.

Miša Gams