Osredinjanje na prazen list

Piše: Andrej LutmanA. Lutman fotko posnel Ivan Dobnik 01

OSREDINJANJE NA PRAZEN LIST

Besedo osredinjanje se lahko doume tudi skozi pomen besede osredotežanje. V spisu bo namreč težišče prepoznavno prav v iskanju ravnovesne oziroma ravnotežne lege med mnogimi možnimi legami ali položaji v književnosti. Izhodišče gre iskati v spisu Dušana Jelinčiča, ki je Uvodni esej ob drugi, spremenjeni in predelani izdaji romana Zvezdnate noči. Knjigo je objavila založba Sanje. Vsi navedki so iz omenjenega spisa. V oklepajih se pojavlja dodatna razlaga ali možne poti drugačnih razlag po presoji pisca. Pristop je označen z raztežaji, ki narede, da se določen delež zapisanega v Jelinčičevem spisu zgolj ošine, preskoči, na določen del pa se zabije klin, se na ta del močneje opre ali pa se od njega celo odrine.

Razčlemba spisa z raztežaji

(spis in prepis)

Prvi raztežaj

Po Dušanu Jelinčiču združuje njegov najbolj univerzalni (splošni) roman Zvezdnate noči vse svoje literarne prvine (književne osnove, osnove književnosti), značilnosti, motive (nagibe, vzroke, razloge, vodilne misli), posebnosti, argumente (dokaze, dokazne razloge v prid podkrepitvi trditev), stil (slog) ter življenjski in umetniški kredo (vero, verovanje, naziranje, prepričanje) in razkriva bralstvu njegova hrepenenja, želje in značaj. Snov je črpal iz svojega odpravarskega dnevnika, a mu to ni zadostovalo za solidno dramaturško podlago (zaplet), saj je iskal resničnega protagonista (junaka).

Navedek »Spet sem se znašel pred dilemo: kako začeti? Ko se mi je že parala glava od miselnega napora in se je poletje prevesilo v svoje najtoplejše dni, sem si naposled zabičal: konec!, sedel za računalnik in začel pisati, ne da bi vedel kaj. Na dnu možganov mi je odzvanjal stavek, moraš razbiti led, potem pa vedno gre. Kot v transu sem zlil nekaj strani, za katere sem se trdno odločil, da bodo začetek moje zgodbe.« kaže na poseben položaj pisatelja, ustvarjalca. Ne ve, kaj bo nastalo, še več: ne ve niti, kje in s čim ter kako začeti, od kod potegniti niti in jih dalje nititi, spletati in razpletati zgodbe, prigode, dogodke … Ustvarjalec je drugačen od ponavljalca, delavca v tem, da se pravzaprav igra z igro samo, ne pa z igračo, ki je za tiste, ki jih sama igra ne zanima. Ustvarjalec ustvari igro, ko jo igra. Stranski izdelki so igrače, osrednje dejanje pa je stvarjenje novega v igri. Ni nujno, da je prav igra nova, zadostuje že kak nov zgolj pogled na igro morda, pa je ustvarjalec pravzaprav razrešen, osrečen ali kaj podobnega, kar naredi, da se ustvarjanje nadaljuje, da ne zamre ob prvem uspehu ali porazu.

Drugi raztežaj

Potreboval je zglede, imel je vplive. Na osrednje poglavje besedila je vplival magični realizem, kjer je zabrisana meja med realnostjo (dejanskost, danost) in izmišljijo, med resnico in sanjami. Zabičal si je, da mora biti pošten do skrajnosti. In zelo hitro se pojavi vprašanje o izvirnosti, o lastnem posegu v vplive, o vplivih davno prebranih knjig in o vplivih knjig, branih v urah čakanja ugodnih pogojev za podvig: za vzpon ali spust.

Ob tem zapiše: »Priznati moram tudi, da mi še danes ni jasno, koliko lahko prebrane knjige vplivajo na ustvarjanje nekega pisatelja. Zgledov nisem nikoli iskal, ker sem jo sam mahnil po brezpotjih, a nikakor ne dvomim, da se dobra knjiga z močnim miselnim nabojem oglaša v tvojih možganih še dolgo potem, ko si jo odložil, in da vsak vsrkan stavek pusti drobno sled na dnu spomina.«

Dalje ugotavlja, da nobena gorniška ali izrazito alpinistična (sklepam, da tudi hribovska) knjiga ni pustila tako globokega vtisa, da bi ga bilo vredno omeniti. In prvi odzivi bralstva: šaljivi, kasneje tehtnejši in naposled hvaležnejši. Zadnji so tisti, ki narede, da je bralstvo pritegnjeno v pisateljev svet.

Po prilagajanju feltonskega (podlistkovega) besedila knjižnemu spozna: »Zavedal sem se tudi, da si lahko tako besedilo vsak človek razlaga po svoje in da vsekakor presega zapisano.«

Po doumetju, da piše drugače, kot je bilo pisano o takšni tematiki doslej, se zave, da pisanje postopoma postaja slog, slog pa je tisto, kar daje pisanju takt, občutek in hitrost.

Tretji raztežaj kot razteg …

… k enemu od spisov, zbranih v knjigi Eseji z zahodnega roba, z naslovom Dileme planinskega pisanja, ki je pred dvema letoma izšla pri mariborski založbi Litera. Povzetek prispevka k razpravi na zborovanju slovenskih slavistov je pravzaprav jasen v navedku: »Dejal sem, da bo naša gorniška literatura vedno omejena, če bo dajala prednost kamnu pred človekom, junaštvu pred šibkostjo, zunanjosti pred notranjostjo, gotovosti pred dvomom. Dodal sem še, da tudi alpinistične knjige brez duše služijo svojemu namenu, saj goro približajo človeku, a zakaj ne bi šli dlje na poti k resnični literaturi?«

Aha, kaj bi le lahko bila resnična književnost?

Navedek: »Pred plezanjem, pred petdesetmetrskimi raztežaji v snegu, pred mogočno steno, morda celo pred vrhom. A vrh ni resnični cilj odprave. Cilj je življenje samo in način, kako z njim upravljaš, kaj z njim počneš.«

Stalna navzočnost zavedanja, da je lahko naslednji dih zadnji dih, tako pri plezanju, tako pri pisanju.

Četrti raztežaj

Opozori na ustaljen vzorec književnega dela: uvod, naraščanje napetosti, višek zapleta, padec, vstajenje s končnim očiščenjem. Ne gre pozabiti, da je Dušan Jelinčič izvrstno izobražen, saj je kot Slovenec v italijanskih šolah moral znati precej več in bolje od sošolk in sošolcev.

Pokazatelji knjižne uspešnice: prodaja, odmevnost v javnih občilih, izposoja, ocene v časopisih in glasilih, leposlovna priznanja in nagrade. Ne gre pozabiti, da Dušan Jelinčič živi v stalnem kapitalizmu in da je tam teže objaviti knjigo kot pri nas, kjer je – še tudi v teh dneh – vsaj še malo duha socializma, ki je za te stvari precej dobro skrbel.

Literarni kritiki naj bi knjigo razumeli, saj so izluščili bistvo, ki ga sestavlja: metaforika (jezikovno bogastvo), sporočilnost, liričnost (spevnost), napetost, univerzalnost (splošnost), distanca (odmaknjenost) od prostorske in časovne tedanjosti, psihološka (duhovna) poglobljenost, novost, pa tudi: slog, večplastnost, notranji monolog (samogovor, samodejno pisanje), skrb za filozofska in etična (modroslovna in nravoslovna) vprašanja, kompozicija (ustroj, sestava), fantazija (domišljija) in spontanost.

Takšno naštevanje zaključi z: »Nekateri so dejali, da sem blizu eksistencializmu, drugi magičnemu realizmu, tretji pa so menili, da se marsikje že približujem toku zavesti.«

Odlike, ki so se izražale v ocenah strokovnjakov: pisanje o življenju v izhodišču za vzpon, v in o vmesnem času; uporaba dvogovorov, pogovorov: (…) in to primerno, dopolnjujoč izražene pojme in dejstva.; najlepši del in višek besedila je sestop z gore, ki je beg: »Jasno je, da je šlo za beg in ne za osvajanje, in torej za formalno neetično dejanje, za umik in za strahopetno reševanje lastne kože.«

Pogoji za uspeh: zrelost, požrtvovalnost, ponižnost, odpoved in načrtnost.

Peti raztežaj

Uspeh in soočenje s prvim, pravim vzgibom: »Ob svojem ponovnem začetku, ko se je zame nepreklicno končalo neko obdobje in se začenjalo novo, sem se zavedal, da je v meni še nekaj globoko neizživetega.«

»Ali, drugače povedano, v mojem življenju je bilo nekaj bridko neizživetega, zato sem čutil, da bom moral nekaj ustvariti, ker le nekaj intenzivno doživeto izniči tisto neizživeto.«

In na svojevrsten način izražena skromnost, celo strahospoštovanje: »In podvig uresničitve dobre knjige je dosti težji od alpinističnega podviga …«

Razsežnosti popotništva: odprava je višja stopnja popotništva; najvišja stopnja popotovanja pa je pisateljevanje, saj vrača v izhodišče.

Notranje potovanje je branje knjig, ki je zatekanje v sanje, v vzporedno življenje. Sanje kot sanjarjenje, kot predstavljanje, kot vadba namena.

Dvig nivoja pisateljevanja v smislu, da se težišče prenese od zunaj navznoter: »Nevede sem se tako vrnil na izhodišče v mladost, ko sem v branju knjig podoživljal življenje kot opazovalec, s pisanjem knjig pa sem opravil razvojno pot, saj sem postal protagonist. Opravil sem torej pot od opazovalca do protagonista, k čemer stremi vsak človek, in na ta način sklenil življenjski krog.«

Šesti raztežaj

Klement Jug je lik, ki poleg Vladimira Bartola, pa tudi Franca Vebra, pooseblja slovenska hrepenenja Na čelu Alp. Pooseblja tudi s stališča, ki se poraja ob prebiranju njegovih zapisov, kaj je književna zvrst, kaj je še književnost, kaj ne več in zakaj tako? Tu je seveda mišljena planinska oziroma gorniška književnost. Dušanu Jelinčiču pomeni del družinske vezi in pa priložnost, da izpostavi oznaki, kot sta planinski pisatelj ali gorniška književnost. Kakšno vrsto in vrednost književnosti prinaša gorniška pripoved?

Pisatelj je pač popotnik med višjim in nižjim, so stopnje in stopinje, je zunanja in tudi notranja pot, pot navzven in pot vase, kjer si si opazovalec, junak in nasprotnik; naj si gornik, naj si hribovec, si v spustu, v sestopu:

»Moj beg prek pustolovščine prašnih cest v pustolovščino besede (…).«

Pomemben je tudi njegov pristop do ocen, do odmevov, do gmote besed o besedah: »Ker je treba biti pri sprejemanju kritik, pa naj bodo še tako rušilne, vedno ponižen, sem se vprašal, kaj pa, če ima literarni recenzent nemara prav?«

Odprtost in ponižnost sta vrlini, ki v takšnih pogojih dajeta najboljše izide. To občuti popotnik-pisatelj tudi v Veroni, ko se dokončno odpove svojemu prvotnemu namenu: sodelovanje na pomembnem šahovskem prvenstvu. Opis tega notranjega dogajanja je objavljen v spremnem besedilu k pripovedi z naslovom Legenda o človeku, ki je govoril z vetrom; knjigo je objavila koprska založba Lipa.

In pisateljeva opazka: »A tudi to besedilo potrjuje moje iskanje poti do človekove duše prek nenavadnih, večkrat silovitih zunanjih dogodkov, v tem primeru klateškega življenja v Veroni, ki v meni sproščajo notranjo reakcijo. To pa privede do skrajnih stanj, iz katerih izhajajo miselni biseri, ki jih nato zabeležim.«

Opis resničnosti mora biti verodostojen, romaneskni pristop le pri opisu spremljajočega, možnega in verjetnega: »(…) kjer se poraja vsa lepota človeške duše.«

Pri domišljiji ni omejitev, a je past ustaljene oblike večja, kajti vse je pod drobnogledom edinega merila: lepote! In, da ne bo pomote, naj navedem še eno pisateljevo zagotovitev: »Jaz pišem le, če imam kaj povedati (…).«

Sedmi raztežaj …

… je napotek k spisu Zakaj pišem ali iskanje lepote z napako, ki je izšel v knjigi Eseji z zahodnega.

Notri je najti tudi naslednje: »Nisem se torej rodil kot pisatelj, temveč sem se do tega stanja prebil po nenavadni poti. Vsaka pot, ki izhaja iz človeka, je nenavadna. Ker je enkratna. Pa smo spet tam. Moje pisanje se je začelo z desetinami popisanih zvezkov, ki so izpisi tisočih in tisočih letečih listkov, na katere sem si na sprehodih (…) beležil misli, sugestije, ideje, učinkovite stavke in pač vse, za kar sem menil, da mi bo lahko nekega dne koristilo pri pisanju. Ti zvezki, ki so urejen sad letečih listkov, še vedno bogatijo mojo delovno sobo, iz njih pa bom v bodoče še marsikaj iztisnil.«

Prehojena je določena pisateljska in pisateljeva pot. Vsa tista vsaj površinska hrepenenja so staljena v črke, v knjige, v slavo, v nove zaveze. Kaj ostaja, kaj kliče po: še?! In tu je vrh takšnega dviga, vstajenja, prispetja na vrh: se ne konča, ker tudi vrh, pa četudi za trenutke silovit vrhunec, je zgolj postaja, zgolj čas za morda globlje zajetje sape, nič več in nič manj.

Sestop v spustu

(spis kot dopis)

Obdelani spis je čudovit primer pisarije, ki povzema nekajletno guljenje klopi v predavalnici. Toliko urejenosti, natančnosti in preglednosti ni kar tako lahko srečati. In takoj vzporednost: naštete lastnosti so vsekakor vsebovane v tistih, ki narede, da plezajoče telo ne omahne s stene. Nagrada Vstajenje, ki je prva kronala pisanje Dušana Jelinčiča, ima pomen tudi kot dosežek, osvojitev enega izmed vrhov, ki jih nudi in nekako tudi zahteva pisanje. Dvig, ki je posledica preboja, drugačnosti, da ne zapišem tiste zguljene: odprtost do resnice skozi srce. Povzdignjenje, ki ga doživlja gornik, je primerljivo z vzhičenjem, ki ga daje pisanje. Pa četudi je to pisateljska lega, ko potrebuješ kamenje in steno ter goro za ozadje, za površino, kjer gneteš svoj samogovor, v katerem se sprašuješ o tistem, česar se ne da zapisati, kar je prisotno na popolnem obrobju misli, na mestih, kjer se opisano stika z ozadjem. In tu so še zvezde, buljenje vanje. Tako pisatelj, iščoč protijunaka, najde tega v sebi, v enem od svojih dojemanj dejanskosti. Tako se ruši tudi ena od sestavin pisanja, ki daje smer v dokončne rešitve in nedoumnosti. Zato se pri Jelinčičevih spisih izpostavlja obširno pomensko polje, ki ga določa tisto nezapisano, izpuščeno, pa četudi v službi pri resnici in iskrenosti. Polje duše, ki je skorajda neomejeno s pojmom razsežnost in je osnovno težišče pisateljeve pozornosti, je pravzaprav hvaležna tema prav zaradi nedoločljivosti pomena oziroma njegove raztegljivosti. Dušeslovnost in dušebrižnost in kar je podobnih dejavnosti v tem smislu, so dejavnosti, od katerih se pričakuje določen izsledek, uporabno blago, vsaj nasvete, če že ne česa bolj otipljivega. In tu se ostro loči delo književnega ustvarjalca od sorodnih veščin: izpisano sporoča na način, ki je nekako nasilno priučen, saj smo vrženi v svet jezika in jezikov. Tako ostane malo časa in prostora za ne-izrekanje, za ustvarjanje. In ustvarjanje vedno prej ali slej pride do samospraševanja, do opazovanja sebe in svojih izdelkov v kakršnikoli že obliki. Zato so spisi, ki jih obdelujem, tako pomembni za opazovanje in razčlenjevanje postopkov pisanja, ki je sprva služilo zasebnim zapiskom, zasebnim težnjam po lepem in plemenitem. Pomembno pri spisih Dušana Jelinčiča je vsekakor nazorno izpostavljeno dejstvo, da ni trpljenje ali morda samopomiljevanje tisto, ki kot vrednota nastopa, ampak je gonilo užitek. Navdušenje, celo sla in slast so na delu, ko se v vzporednem življenju, v sanjarjenju in sanjah poraja zamisel za pot, za popotovanje, vase in vanje. In želja, kot oznaka za nosilko zamisli, postane volja, volja, ki z nameravanjem postaja namere človeka. Po uskladitvi, ki je samoumevna in nujna, se usklajeni nameri gore ali knjige združita, se oplemenitita. In od tod lepota.

Navajam opis lastnosti knjige Zvezdnate noči »Enkrat je bila napeta zgodba, drugič navdušenje, ki preveva vso zgodbo, tretjič epika, nato zabrisani nauk, nadalje še prikrito hrepenenje, pa tudi čarobno vzdušje in zatekanje v sanjsko pokrajino, potem še neizprosna odkritost z bičanjem lastnih šibkosti, večkrat vse to kombinirano.«, ki pove o delu tako rekoč vse, kar je potrebno za uspešen izdelek, opazno stvaritev. In kje je pisatelj, ustvarjalec? Kot vedno ždi pred praznim listom, ki ga kljub jasni predstavi, kaj hoče izpisati, in kljub morda že izpisanim delčkom bodočega tkanja na letečih lističih, še vedno osuplja s svojo belino, kot osuplja noč s svojo temnino in drobnimi lučkami, zvezdami kot drobnimi madeži, črkami. Popolnoma nov izziv je zapolnjevanje prazne strani s črkami, stavki, odstavki v sestavek, ki ni kar tako, kar nekaj. Ki je nosilec, ki je zadosten razlog, da se mu posvetimo, da ga razberemo, se morda zamislimo ali pa celo spremenimo del sebe na podlagi prebranega. In tu se prične morda tista prava pot pisanja, ki ni le sebi namen, pa se tedaj sklicuje na služenje lepoti, pisanje, ki je vabilo na pot. Na pot po lastnem zabeleženem, a nikoli prignanem do praga tistih misli, ki gredo v zapis, v jezik, v izraz.

Andrej Lutman

A. Lutman fotko posnel Ivan Dobnik 03

Andrej Lutman, Foto: Ivan Dobnik
Spis oziroma esej Osredinjanje na prazen list je iz zbornika v tisku, ki izide pri Kulturnem centru Maribor in ima naslov Iz knjig v knjigo. V njem Andrej Lutman izpostavlja nekaj ključnih imen slovenske književnosti in predstavi svoja izhodišča za pisanje književnih ocen.
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s