Marija Švajncer: Očetovi udarci

Piše: Miša Gams

Očetovi udarci (Marija Švajncer), roman (Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2017)

“Pekel so ljudje okoli tebe” (Sartre)

Marija Švajncer, predavateljica na mariborski Pedagoški fakulteti in avtorica številnih filozofskih, esejističnih in leposlovnih del, je v svojem romanu Očetovi udarci opisala vsakdanje življenje odraščajoče edinke v družini, kjer kraljuje nasilni in posesivni oče, medtem ko mati nezavedno prevzema vlogo žrtve in na njo navaja tudi hčer. Čeprav ne gre za avtobiografsko zgodbo, je Švajcnerjeva v romanu s psihološko pronicljivostjo in detektivsko natančnostjo opisala patološke razmere, ki se odvijajo v marsikateri slovenski družini, ki je zaznamovana z alkoholom, samopomilovanjem in nasiljem.

scan0006 (2)

Glavna junakinja se skozi celotno knjigo želi rešiti družinskih spon in začaranega kroga nasilja, vendar ji to ne uspe, za nameček pa nima sreče niti s svojimi izbranci, saj se izkaže, da so bodisi že oddani (Peter), bodisi homoseksualno usmerjeni (Blaž) ali pa ji želijo vzbuditi slabo vest in jo spremeniti v pasivno sužnjo za lastne seksualne potrebe (Andrej). Edino uteho ji predstavlja pes Miki, s katerim hodi na številne sprehode, in ukvarjanje z glasbo. Kljub temu, da so njene pevske sposobnosti in igranje na klavir v družbi lepo sprejete in cenjene vrline, pa ji to ne pomaga pri ustvarjanju lastne samopodobe, ki je zaradi očetovih fizičnih in psihičnih udarcev izredno nizka. Ko se nekega dne ob sosedovi prijavi družinskega nasilja na vratih stanovanja pokaže policist, “zamudi” priložnost, da bi ga prijavila: “Ali sem bila prav tako nemočna kot mama, ravno tako šibka, utišana, izmučena in brez vsakršne upornosti? Mama v mlajši izdaji. Imela sem enake pasje vdane oči rjave barve kot ona. Še Miki je zmogel več ugovarjanja, uporništva in protestiranja kot jaz. V njegovem pasjem življenju je bil red, jaz pa sem samo skakala iz položaja v položaj in pravzaprav nisem ničesar obvladala. Življenje me je premetavalo, smeri se ni dalo spremeniti. Da, to sem bila jaz. Nemočna punčka iz cunj, izdelek ne kdo ve kako spretnih rok, igrača mrtvih barv, sešita iz izpranih krp.” Čeprav ob naslednjem napadu ne ponovi napake, se vseeno vedno bolj zaveda, da v svoji pasivni, samopomilovalni vlogi postaja podobna mami.

scan0011 (2)

Švajncerjeva pa nam skozi pisanje da vedeti, da odnosi znotraj družine niso črnobeli in preprosti, saj je v skladu s Sartrovim citatom “Pekel so ljudje okoli tebe” vsak od udeležencev primaknil kamenček k mozaiku zlorabe. Oče, dolgotrajno brezposelni možakar, je svoje samopomilovanje utapljal v alkoholu: “Očetove težave so se že zdavnaj utopile. Grde utopljenke so ležale na dnu kozarcev in nič na svetu jih ne bi moglo več prebuditi. Očetu sta ostala le še jeza in sovraštvo.” Mama, dobrosrčna vzgojiteljica v srednjih letih, pa se je pri opravičevanju moževih nasilnih dejanj sklicevala na krščansko miselnost (“če te kdo udari, mu nastavi še drugo lice”) in razne psihološke priročnike, v katerih so nasilneži predstavljeni kot nerazumljene žrtve družbenega sistema: “Mami sem hotela odpreti oči, da so nalašč slabi. Lahko bi se obvladali. Ponavljali so svoje resnice, ki jih je najbrž našla v knjigah o življenju, v različnih priročnikih, v katerih so napisani nasveti, kako je treba preživljati dneve. Vse v njih je bilo zelo poenostavljeno. Govorili so o tem, da moraš sprejeti samega sebe takšnega, kakršen si. Kako neki? Ali ne bi bilo bolje, da bi se spremenil in postal boljši človek?” Protagonistka se namesto na mamo, naveže na upokojeno učiteljico Heleno, ki jo spozna v parku, vendar pa z žalostjo spremlja zaton njene življenjske energije. Prav tako ji ni v oporo najboljša prijateljica Jasna, ki ima probleme z depresijo in anoreksijo.

scan0007 (2)

Junakinja se dobro znajde le v svetu klasične glasbe, kjer ji družbo delajo velikani kot so Mozart, Beethoven, Brahms, Mahler, Čajkovski, Stravinski in drugi: “V ljubljenju z glasbo je bilo mogoče ohraniti samo sebe, v vsakdanjem življenju pa se to ni dalo. Nekateri so imeli več moči. Ali pa je bilo tako samo na videz. Njihova notranja nemoč in šibkost sta se navzven kazali kot sila, ki je ugonabljala ljudi okrog njih.” Bralca zatorej ne preseneča, da se pisateljica odloči, da bo svojih 58 poglavij v romanu naslovila po naslovih njihovih najbolj znanih skladb, kot so: Mala nočna glasba, Sonata v mesečini, Oda radosti, Pesmi za umrlo deco, Romeo in Julija, Patetična simfonija, Posvetitev pomladi itd.

scan0008 (2)

Čeprav gre za kratka poglavja, prvoosebno izpoved, dramaturško dodelano zgodbo in izredno jasen, nepretenciozen način pripovedi, se bralec na določenih mestih zave, da se stavki in izpovedi ponavljajo. Prepričana sem, da bi lahko pripoved, četudi bi bila za polovico krajša, ohranila poanto, ki jo je avtorica v romanu želela povedati. In to je: Na nas samih je, da prekinemo začarani krog družinskega nasilja in tako ali drugače podedovanih vzorcev travme, ki jih nezavedno prenašamo iz roda v rod. A pri tem ni dovolj, da jih ozavestimo, temveč, da se v dani situaciji z vsemi silami zoperstavimo nasilnežu in obvarujemo tiste, ki se ne zmorejo sami braniti. Pri tem pa je treba imeti v mislih tudi to, da v končni fazi lahko spreminjamo le sebe, drugih nikoli.

Ocetovi udarci naslovnica
Očetovi udarci, mladinski roman, zbirka Frontier 2017, ilustracija na naslovnici: Oto Rimele

 

 

                                                                                                                        Miša Gams

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s