Piše: Miša Gams
Gregor Kosi – Celica št.2
“Sem se mar res ponovno prerekal s kletkami in zvermi rojstnega mesta? Sem mar res ponovno preigraval tragikomični kanon prejšnjega stoletja? In stoletja, ki ga živimo? V vsej njegovi grandioznosti, uničevalnosti, kratkomiselnosti, pretiranosti in bedi?”
Gregor Kosi je s pričujočim romanom, katerega naslov vzbuja asociacije na zapor, medtem ko se grafična podoba naslovnice (za katero sta oblikovalca Matjaž Wenzel in Primož Žerdin na Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najbolje oblikovano prozno knjigo) spogleduje z nadrealističnim svetom Kafkove Preobrazbe, razgalil travmatično jedro vstajniške nemoči na eni strani in samozadostnega birokratskega ustroja štajerske prestolnice na drugi.
Kosi je snov za roman nedvomno pridobil v času službovanja pri županu, ki ga je val vstajništva prinesel na mesto, ki mu očitno ni bil kos. Prav zato se pisatelj, ki je svojemu protagonistu nadel isto ime kot ga ima junak Kafkove novele Preobrazba, pomudi pri opisih konkretnih situacij, ki se odvijajo na občinskih sestankih in sejah, da bi prikazal vso dvoličnost in grotesknost birokratskega aparata, ki je narejen tako, da je sam sebi namen. Gregor Samsa se tako znajde v absurdnem položaju – kot svetovalec županu ima vsaj v teoriji nalogo podati kritično refleksijo dogajanja, ki pa je nihče ne želi slišati, kaj šele, da bi jo upošteval, saj obstoječe stanje vsem ustreza: “Daj no! Problemov se ne rešuje. Reševanje razkriva šibke plati vpletenih, resnično naravo človeških živali, obenem pa odpravlja razloge, da se ljudje sploh s čim ukvarjajo. Reševanje je za slaboumneže, družbene skopljence, tiste, ki ne uvidijo, da šele problem nudi razloge za obstoj velikanskega aparata, kjer vsakdo sladkorček zase najde, mašina pa le vztrajno melje, lepljiva zmes se mu sipa iz drobovja. Zaposluje, hrani, združuje, zabavlja. Kratkočasi ob pomikanju v smrt.”
Celica št. 2, naslovnica romana, Litera
Kmalu začnejo protagonista ostali svetovalci in uradniki z županom na čelu ignorirati in ga tudi fizično izolirati. Pisarna se v očeh protagonista spremeni v zaporniško celico, ki jo župan nenehno premešča, da bi bila čim dalj stran od njegovega pogleda, saj ga že sama prisotnost svetovalca spravlja ob pamet. Tako se urad Gregorja Samse nekega lepega dne znajde na dislocirani enoti, ki predstavlja še zadnjo fazo pred dokončno “izvržbo” iz sistema. Samsa se v nekem trenutku znajde pred zaprtimi vrati in tukaj lahko najde bralec veliko vzporednic tudi z romanom Proces že prej omenjenega češkega pisatelja.
Če ima po vsebinski plati Kafka izredno močan vpliv na pisateljevo dramaturško zasnovo romana, ima italijanski dramatik Luigij Pirandello vpliv na oblikovno zgradbo, saj se z odlomki iz njegove drame Šest oseb išče avtorja začnejo tudi nekatera poglavja v romanu. Na ta način Kosi še potencira groteskni svet, v katerega je vpet protagonist, obenem pa po pirandellovsko zabriše mejo med resničnim in imaginarnim ter med avtorstvom in ponaredkom, saj se imaginarna mreža, na kateri je vzpostavljen birokratski sistem, potrjuje in dokazuje le skozi narcisoidne samorefleksije, ki jih župan usmerja v svoje svetovalce. Če se med njimi slučajno kdaj najde nekdo, ki tako kot protagonist zgodbe Cesarjeva nova oblačila v navalu razsvetljenja vzklikne: “Poglejte, cesar je pravzaprav gol”, ga sistem avtomatično izvrže kot neuravnovešenega in neprištevnega. Vendar pa gre po drugi strani tudi za to, da vsak sistem, tako totalitarni kot “demokratični”, potrebuje svojega dvornega norčka, ki skozi zafrkancijo in parodijo pokaže na njegove napake. Tudi Gregor Samsa je neke vrste dvorni norček – je obenem metafora in sistemska napaka, le da se nihče ne zaveda funkcije, ki jo zaseda, še manj pa tragičnosti, v katero je že od samega začetka vpet. Tragičnost in ironija novodobnega grešnega kozla je še toliko večja zato, ker tako protagonist kot župan prihajata iz vrst vstajnikov, ki naj bi se že a priori borili proti obstoječemu sistemu, a se zdi kot da bi bil njihov namen le navidezni revolucionarni preobrat s ciljem “odstavitve očeta”, da bi se začarani krog patologije lahko nadaljeval s sinovi, ki (kot bi rekel psihoanalitik Freud) brez svojega Nadjaza oz. moralnega imperativa brezuspešno iščejo svoj položaj v svetu.
Celica št. 2 je vsekakor roman, ki je enostavno moral biti napisan in ki kot tak predstavlja ekskluzivno mesto tako v slovenski literaturi kot v družbi vobče. Na eni strani odslikava nezmožnost vsakršnih revolucionarnih preobratov, na drugi pa kaže na fantazmatsko naravo kastnega sistema naše javne uprave, ki za svoj obstoj potrebuje takšne in drugačne žrtvene kozle. Čeprav roman v estetskem pogledu ne predstavlja nekega presežka, lahko Kosiju čestitamo za drznost in za kritičen avtorski izraz, ki ga je po dveh izdanih pesniških zbirkah zdaj še dodatno izpilil in zaokrožil v dramaturško dodelano celoto.
Miša Gams