Piše: Andrej Lutman
Kulturni center Maribor (Frontier 113), 2017
Dare Gozdnikar poleg pesnjenja igra tudi bobne pri celjski rokenrol skupini Stranci. Za tudi celjsko glasbeno skupino Gromofon piše besedila. Njegovo privrženost glasbi nenazadnje zaznamuje tudi naslov pesniške zbirke Prostorni časi, saj je povezava prostor-čas poleg fizikalnih konotacij domena glasbe, ki v trajanju odmeva v prostor.
Da je zavezan ritmu in formalizmu, povedo uvodne vrstice prve pesmi v zbirki z naslovom Zareza: »moje / besede / niso pomembne // niti / zaporedje / besednih zvez // še manj verzi / sklopi sestavkov / in celotna pesem // le opazno / ki se rojeva v slikah / daje energijo za premik / starega znanja v svežino misli«.
Njegovo pesniško načelo v smislu razpetosti v nedoločenosti in razpršenosti izraža tudi pesem z naslovom Jedro, ki se konča z vrsticami: »kot da bi narekoval / stenskemu romanu / kako je nujno omajiti bistvo / in z nežnim klinopisom / predvajati v zraku / originalno kopijo / prostornega časa«.
Pesmi so zapisane brez velikih začetnic in skoraj brez ločil, kar še poudarja lastnost pesniškega govorca, da je omejen le s praznino in tišino, obdajajočo pesem. Kajti le oblikovni rez, ki razmeji povedi na vrstice, določa ritem bralstvu in daje prebiranju obilo obmejnega, namenjenega premišljevanju ob prebranem. Kako tudi ne, saj se pesnik osredotoča na odnose med človeškim in predmetnim, ki bivajo v brezčasovnih svetovih, kjer je pomemben le tukaj z zdajem. Kot bi ne bilo zadaj nič, kar bi bilo vzrok. So samo posledice brez razlogov in povodov. In te pesnik oblikuje v izrazje, ki se spogleduje s formalizmom v žlahtnem smislu, saj je pesnikovo besedišče enopomensko, brez dvomljivosti, brez igre, brez sonihanj. Tako kljub razpršenosti in zračnosti pesniškega izraza sporočilo kot zakovan napis žari sam v sebi in je brez podlage, brez zgodovine. Da, pesmi so skoraj kot življenjska napotila, modrosti, izražene v slogu izrekov, a se ne spogledujejo s filozofsko liriko. V svetu predmetov in ljudi skoraj ni stanj; so zgolj in samo v trenutnost vpeti odnosi, ki se poljubno menjujejo, saj si niso zavezani in tudi ne vzpostavljajo trajnejših vezi. Pesnik sporoča, da skuša ubesediti pretok in da so črke le sredstvo za nekaj takšnega.
Ovitek knjige Prostorni časi, arhiv Kulturni center Maribor, Frontier, 2017
V zvezi s tem je pomenljiva zadnja pesem v zbirki, ki je izpisana tudi na zadnjem ovitku. Naslov ima Zadnja prvič, gre pa takole: »vedno pišem / zadnjo pesem / prvič // da me prebere / od znotraj navzven // da me nič ne ostane / da izginem // vase«. Pesnik vznikne in ponikne le in samo skozi pesem. A vse to početje ni zavezano narcisizmu ali avtoerotiki. Kakor bobnar, ki se bolj in bolj posveča tišinam in tišinicam med udarci, tako tudi pesnik svojo pozornost prenaša na zvene zapisanih glasov, da določi tisto pravo mero nanizanim sklopom pomenov.
In pesmi imajo vlogo skeletov, ki pa niso le skice ali pesniški nastavki, pač pa v svoji skoposti izražajo sedanjost, oropano domišljije, in zreduciranost pojmovnega sveta na izrekanje, skorajda okuženo z lažno sporočilnostjo oglasnih besedičenj.
Odmev tega je tudi v pesmi z naslovom Čuvaj: »kot suh fižol sem / dlje ga močiš / boljši je«.
Dare Gozdnikar s svojo pesniško zbirko Prostorni časi dosega tisto vejo v sodobnem slovenskem pesništvu, ki se le redko olista ali rodi sadeže, saj je sama sebi dovolj, kar pa ne pomeni jalovosti. Sprašuje so namreč o rasti kot taki, izpostavlja sam postopek pesnjenja in ga raziskuje, ob tem se ne ozira na nekakšno premočrtnost zgodovine. Prepušča se pojavom v njihovi lastni samoniklosti. Ob tem se zaveda, da pa vse le ni še izpisano in da so še mnoge možnosti za ustvarjanje.
Dare Gozdnikar, Foto: Polonca Kovač, 2017
Nenazadnje to sporoča tudi z vrstico v pesmi z naslovom Stigmatik: »in vbod ene črke v meso še ne zapiše pesmi v telo«.
Svoje v zvezi s tem je dodal tudi Robert Hutinski, ki je za knjižni ovitek prispeval sliko z naslovom Sočasje: močna črta prehaja v površine, ki dajejo slutiti organski prostor, meječ na vesolje in s tem na še mnoge razsežnosti. Pesnikove močne izpovedi vodijo v še prihajajoče možnosti.
Andrej Lutman