Piše: Tanja Jerebic

V skladu s smernicami Evropskega parlamenta, ki je leta 2015 izglasoval omejitev uporabe plastičnih vrečk — naj države članice sprejmejo primerno zakonodajo, ki bo do leta 2019 zmanjšala uporabo le-teh na 90 na državljana, do 2025 znižala na 40 ali do leta 2018 popolnoma prepovedala razdeljevanje brezplačnih plastičnih vrečk na prodajnih mestih — bo prihodnje leto pri nas začel veljati zakon o prepovedi prodaje brezplačnih lahkih plastičnih nosilnih vrečk. 21. novembra 2017 je Državni zbor sprejel priporočila vladi, ki predvidevajo, ob že omenjenem, tudi omejitev prodaje hrane in pijače v plastični embalaži. Sem so všteti plastični kozarci, krožniki, pribor ter ostala posoda. Priporočili so tudi stroga pravila za ravnanje z mikroplastiko, surovino za nadaljnjo proizvodnjo plastičnih izdelkov.

Vsak okoljski zakon je boljši kot nič, vendar se mi zdi, da je omenjena zakonodaja na ravni obeh, Evropske unije in Slovenije, le obliž na smrtno rano, skratka ni zadostna. Če prav razumem, bodo ostale v uporabi lahke plastične vrečke na oddelkih z živili, ki niso predpakirana, npr. na oddelkih s sadjem in zelenjavo ter svežim mesom. Pri tem gre opomniti, da na drugih oddelkih s hrano oz. živili, ki niso predpakirana, že zdaj ne delijo brezplačnih vrečk … Čemu je potem namenjena prepoved oz. omejitev?
Že dolgo opazujem kupce, kako brezvestno tlačijo sadje in zelenjavo v vrečke na tem oddelku, vsako živilo zapakirajo v svojo … Ko zapustijo oddelek, imajo v vozičku ali košarici morje plastične embalaže. Sama vrsto let prakticiram ekonomično uporabo vrečk, če se da, shranim vsa živila v isto, razen v primeru, ko mokri in suhi izdelki ne morejo biti skupaj, saj bi jih morala doma še sušiti, da ne zgnijejo. Res je tudi, da vrečke na tem oddelku niso najbolj problematične, saj niso strupene. Najbrž vsaka dama, predvidevam, premore toliko veliko torbico, kjer se najde žep za trajno hrambo platnene vrečke, če se mimogrede ustavi v trgovini … Nekaj krivde je tudi na strani potrošnikov, ne le kapitalistov in politikov.

Ne evropska ne naša zakonodaja ne vsebuje prepovedi uporabe plastične embalaže z vsebnostjo hormonskih motilcev, torej ftalatov in sorodnih snovi za mehčanje plastike, za katere je bilo že zdavnaj ugotovljeno, da so rakotvorni. Vse več ljudi, mednje sodim tudi sama, ima zdravstvene težave zaradi tega! Najdemo jih vsepovsod; vanj so zapakirani vsi trdi siri, klobase, hrenovke, olje, kis, pivo v pločevinki ima v notranjosti plastičen ovoj, vsa voda v plastenkah, skoraj vse ustne vodice, vsa kozmetika, etc. V večini trgovin se ne dobi detergenta za posodo, ki ne bi bil v embalaži PET, torej opremljen s hormonskimi motilci. Je kdo že opazil, kako dolgo je treba spirati kozarec, da se voda v njem neha peniti? To ne pomeni nič drugega, kot da z vsake posode ali jedilnega pribora použijemo še nekaj detergenta! Človek bi pričakoval, da bodo najprej prepovedali, kar je strupeno, a ni tako. Najprej so se lotili kozmetičnih popravkov. Tako zgleda, da so sprejeli omenjene zakone, le da bi pomirili in utišali okoljevarstvenike, s figo v žepu in v sodelovanju s kapitalisti.