Piše: Tanja Jerebic

Danes bom začela drugače, in sicer z najmanj primerno rečenico, kar sem jih našla v bogati ljudski zakladnici modrosti za občutljivo temo o prekarnih razmerjih: Dobri stari časi so dobri zato, ker so že minili. Seveda tudi nimam namena poveličevati življenja v preteklosti, češ, kako dobro so živeli naši predniki. Naši stari starši so imeli težka življenja. Nekateri so preživeli dve svetovni vojni. Mojega nonota, še en absurd, so v Egiptu zaprli. Človek bi morebiti pričakoval, da so ga preganjali fašisti, ne, zapreti so ga dali Angleži, ker je bila Primorska pod Italijo … Zgodovina je polna protislovij, vendar če pogledamo generacijo naših staršev, lahko trdimo, da so živeli precej bolje od svojih staršev, kar za nas nikakor ne drži. Mi niti približno ne dosegamo socialističnega standarda iz bivše države Jugoslavije. Zagovorniki kapitalizma, tisti torej, ki se dobro znajdejo v vsakem sistemu, saj je bila do zdaj še vsaka država zakonsko luknjasta in jo je bilo mogoče okrasti, nas želijo prepričati v nasprotno. Težave za novodobno suženjstvo vidijo v premajhni prilagodljivosti delovne sile, permesivni vzgoji, razvajeni mladi populaciji v srednjih letih, ki noče delati in se razmnoževati, da bi imeli oni zagotoviljen vzdržen pokojninski sistem, konformističnih maminkotih, ki se jim doma prelepo godi, da bi zapustili svoje primarno gnezdo.

Poglejmo, kako je živela generacija pred nami. Navadno so imeli rojeni med vojno ali takoj po njej dokaj težko otroštvo. Navajeni so bili skromnega življenja. Nekateri so imeli srečo, da so lahko študirali, večinoma pa so se začeli osamosvajati v zgodnjih dvajsetih ali še prej. Seveda je bila tudi takrat socialna slika po pokrajinah zelo različna; v Prekmurju so odhajali v tujino s trebuhom za kruhom, Primorci v Egipt … Sčasoma so se razmere izboljšale, razvila se je industrija in ljudje so se zaposlili v mestih. Delavci so prej ali slej dobili neprofitna stanovanja, s tem pa tudi pogoje za razmnoževanje. Enkrat do dvakrat letno so si privoščili dopust … Ne trdim, da se je vsem godilo kot v pravljici, so pa imeli trdno bazo, na kateri so lahko gradili svojo prihodnost …
Zdaj pa to sliko, seveda ne vedno idealno, primerjajmo z generacijami X, Y itd. Takoj po osamosvojitvi smo imeli ekonomsko krizo. Mladi z bolj zaposljivimi profili so uspeli dobiti službe, drugi ne. Prekarizacija se je začela takoj po nastopu težke ekonomske situacije, ki je začela družbo razslojevati. Srednji razred je začel počasi razpadati in vse več ljudi, čeprav se takrat o tem ni govorilo, je vztrajno tičalo čisto na dnu, v razredu 0. Bili so odvečna populacija. Primorani so bili poprijeti za vsako delo, kar je navadno pomenilo boriti se na črnem trgu. Prvi prekarci so bili torej ’nevidni’ ljudje, tisti, ki so jih novonastali kapitalisti najemali za ceneno delovno silo brez vsakršnih pravic. Zanje ni bilo treba plačevati ne stroškov ne davkov. Politiki so jim vztrajno gledali skozi prste, ker se je gospodarstvo moralo krepiti za vsako ceno. Za ljudi jim ni bilo mar! Podjetja so vodilni izsesavali, dokler niso propadla. Z leti je baza odvečnih naraščala. Pridružili so se jim tudi odpuščeni kot tehnološki višek. Zdaj je bila priložnost idealna; državna politika zaposlovanja je začela trajno brezposelne izobražene kadre siliti v odpiranje sp-jev, v projektno delo, začasne zaposlitve preko avtorskih honorarjev, v prostovoljno delo, s katerim si bodo nabrali novih izkušenj, financirati brezplačne preizkuse za brezposelne pri delodajalcih, da bodo postali lažje zaposljivi. Če se je po prvi ekonomski krizi pometalo ljudi pod preprogo potiho, se je po drugi, od leta 2008 dalje, začelo brezsramno izkoriščati prekarce vsem na očeh. Državnike je začelo skrbeti šele takrat, ko so odkrili, da se kapital sonči v davčnih oazah. Tako je še danes.

Prvič sem izvedela, da sem prekarka, ko so izrazoslovje začeli omenjati na ciklu filozofsko-teoretičnih predavanj na Delavsko-punkerski univerzi, ki so potekala v prostorih na Metelkovi. Zelo pozno!

V IT-ju se prakticira prekarstvo večinoma kot projektno delo. Svojega sp-ja nisem nikoli odprla, ker kodiranje in programiranje temelji na matematiki. S to vedo se da vsaj približno vnaprej predvideti, da se številke ne bodo izšle, sicer bi zašla v še večje težave … Ves čas me je k norosti spodbujala takratna zaposlitvena svetovalka z Zavoda za zaposlovanje v Novi Gorici. Začela sem kot samouk. V prostem času sem se učila, v črno-delovnem pa raznašala pizze po Ljubljani, da sem preživela in odplačala študentski kredit za svoj neprofitni umetniški študij. Čim sem začela dobivati prve projekte, nisem imela več časa za učenje. Stranke so bile zahtevne; hotele so super lepo in super poceni. Lahko rečem, da so me izžele do kosti. Spominjam se, da sem delala za neko zelo izobraženo žensko, ki je bila tako težka, da me je popolnoma iztrošila. Sredi najhujše zime sem iz bloka, kjer sem stanovala, odšla samo v trgovino na drugo stran ceste. Mogoče je bilo 6 minut hoje v obe strani, v bloku pa smo imeli dvigalo … V stanovanje sem se vrnila vsa prepotena. Spodnjo majico sem lahko dobesedno ožela …

Leta sem se trudila, da sem bila prvi zadetek na prvi strani Googla, kar me je zelo drago stalo. Denarja za reklamo pač nisem imela, zato sem svoji domeni dvigala PR na Googlu z izdelavo brezplačnih WordPress tem, s povezavami iz tujine. Vsaka stran ali tema, ki sem jo izdelala, je morala biti vsaj toliko lepa, da so me uvrstili v razne CSS-beautiful galerije. Potem mi je nekega dne kapnilo, da Google ne pomaga, ker me iščejo samo prezahtevne stranke, ki hočejo še na pol zastonj usluge … Nekega dne sem dala natisniti plastificirane nalepke z naslovom svoje domene. Obula sem rolerje in jih cel dan lepila po Ljubljani na razne drogove in oglasne deske. To je bila pika na i. Dovolj mi je bilo. S svojo svetovalko sem se konkretno skregala, zato me je napotila k psihologinji na Zavodu, ki me je prav na hitro napotila na študij informatike. Po uspešno zaključenem študiju se je izkazalo, da je znanje inženirjev informatike preveč razpršeno, trg pa potrebuje IT-specialiste. Po drugi ekonomski krizi je bilo izkušenih brezposelnih IT-strokovnjakov že na pretek. Zakaj bi podjetje dodatno izobraževalo nekoga v srednjih letih, ki je za povrh vsega še ženska? Ja, potem se je za nameček izkazalo, da sem napačnega spola.

Težava nadebudnih prekarcev ni v tem, da izgubijo upanje, preprosto iztrošijo se. Ni denarja, ni delovne dobe, ni kariere, ne dopusta ne počitka in če si količkaj odgovoren, tudi družine ne … V prekarnih razmerjih ni problem v pomanjkanju upanja, temveč v dejanskem pomanjkanju prihodnosti.