Piše: Andrej Lutman

Iz prihajajočega zbornika z naslovom Iz knjig v knjigo

(spis o pesnjenju Regine Kraljeve)

Kronološki diskurc o Njenem pojavu po Černobilu, ob Cernu.

Iz temačne ustvarjalne poti je stopila Regina Kralj. V enem od njenih oglasil, v Primorskih srečanjih, oštevilčenih s števkami 324-325-326-327/2008, pa tudi z oznako novembra 2011, se ji je zapisal anevrizem, ki je tudi glosa z naslovom Srčna glista. Oznanjena z ukinitvijo: od 2011 do 1986 za pesnico iz Tmin Piksa. V spominu bo obstala z zbirkami Hex ‘n’ šus (2002), Persona non granata (1998), Breztelesje in gon (1992).

Njeno ustvarjalno obdobje se deli na dele, ki jih zaznamujejo trije sopotniki.

Dimitar Anakiev jo omreži s spremno besedo Ekspresivnost vpeta v klasiko: »Dve največji skrivnosti haiku forme sta torej zlati rez in magičnost ritma. Omogočata učinkovito in prepričljivo pesniško izražanje onstran retoričnosti, ki v haikuju ni najbolj učinkovita zaradi zgoščenosti in premajhnega prostora. Točno v tej točki vidimo pri pesnitvah Regine Kralj izredne možnosti za slovenski haiku.«

Jožek Štucin ji ponudi soustvarjanje v belkantnici Salve Regina: »Nato si se rodila Ti, Kraljica fasciklov, ver in verzov. In spustila živčne saje v luft. Za druge, za cvileče drugačneže, za lisaste hlapce, za bralce glorioznih partitur.«

Ivo Antič je njen recenzent s tekstom Breztelesnost telesnosti, telesnost breztelesnosti: »So pač nekakšne smernice za tipološko situiranost, vendar pa na podlagi tega ne kaže izvajati kakšnih daljnosežnejših sklepov. V tem smislu je mogoče reči, da se zbirka Breztelesje in gon s svojimi frenetičnimi jezikovnimi tvorbami, ki dosledno ostajajo onstran običajne socialnomimetične preverljivosti, zapisuje v obzorje tako imenovanega nadrealizma.«

Trivrstičnice, že v knjižnem naslovu Hex ‘n’ šus nakazane s tridelno strukturo, podlegajo strogosti krča, ki še ni kič. Zakrčenost, ki jo Regina Kralj izpostavi z rigidno pesemsko obliko v številu zlogov, povzroči frigidnost predpisane vsebine. Haiku se namreč lahko deli na sporočilnost hahaja, ija in kukuja. Smehu dodaja radovednost, medmetom povzroči zakritost, ajanju izzove ukanje. Odrevenelost, lastnost pretegnjene razprtosti, ki je seveda zaležanost oziroma mišična togost, povzroča stalno draženje osredinjenega oglašanja: aeiou.

Samoglasniki tako določijo Regini Kraljevi prostorske možnosti: »Ližem tvojo smrt / in objokujem sebe. / Salve Regina!«

Kronanje se zgodi pod krogom, slava pride ob sestopu s trinožnika. Rogovi so zasedeni.

Naslov Persona non granata vsebuje tudi imperativni namig: balkanto; v odklepaju in zaklepaju. Besede so v vezani in nezvezni obliki, v pesmi in pripovedi. Sklepa oziroma lepi jih geostrateška teža delitve.

V besedilu z naslovom Dva bi se povaljala v vetru zaveza postane razveza, celo brezzveznost: »Ljubim te. Ti si moj jodlar, moj severni / južnjak. Vse bi dala za en tvoj pritisk na / gladko dojko, vse bi dala za en tvoj cik / na ljubavni spoj.«

Ukaz je torej slutnja poraza, razpad parjenja. Kako se lahko telo raztelesi, kako sporazumevanje postane spor. Morda pa je želja, morda žeja tista težnja, s katero Regina Kraljeva dokazuje vseprisotnost spoja tik pred razprtjem, ki je ženski način vabljenja. Tudi knjiga se razpre. Na vpogled. Nadzorovano rajanje, ko ni več raja, ko ni več ograjenega vrta z ugodjem ostati in se ne premakniti. Časovni zasuk pridoda razmejitev, zrelost za oddajo.

Breztelesje in gon zaznamuje konec otroškosti, Reginice in Kraljične. A igra ostane, celo razigra se. Če je predobdobje manjzavedno poigravanje, je prvo obdobje igra, ki skuša sama sebe, pokuša svoj obseg in razteg igre kot take.

Besedilo Božji filter ovekoveči dekličino bližanje dekliščini v samozavedanju: »Prišlo mi je, kot bi me pobožalo božje. Vse stene moje znorele notranjosti so se najprej napele, nato pa zrušile kot voda in zalilo me je do ust.«

Obstaja neskončno nudenje, tako neskončno, da gon podivja in telo ostane brez nadzora samega sebe. Tekočina, brezoblična snov, sileča v obline in slinjenje, ki je pena, ki je razgnana pretočnost. In oblike zapisov so vseh zvrsti: pesem, pripoved, igra; dramolet, dialog, monoskript; pismo, pravljica, zapisek. In skice za utelešenje razganjanja mladenke, prezrele vdove, čakajoče na trud, da se dopolni odsotnost, izpopolni izkušnja skušnjave.

Besedno doživljanje, ki Regino Kraljevo izpostavlja v zvrsti protestniške poezije, se giblje od nasprotovanja prek preoblikovanja tja do kontriranja in reformiranja. Vsekakor je glavna okrasna poteza, tudi nadglavna proteza tista, ki dela upornost do okupatorskih potujčenj za njeno najsvetejše naličje, za brezkompromisen jezikovni izpljunek. Tujka do tujega, vrinjenka do svojega, olastninjena in sebična sta poparani dvojčici v troje. Sta tudi dojki, sta tudi dvojici: pornografija in pornologistika.

Je latinščina tista, s katero ne najde sprostitve, je angleščina tista, kjer ji etimologija tako lahko zdrsi v jugoslovanščino, je slovenščina takšna, da tudi venetiščina ali celo gotščina sozveni z nemščino? Pesnica pač sočustvuje z zvijačnostjo oblastnih novorekov in poskuša svojo materinščino obvarovati pred vdori. Odpre se, pesem kraljevska, do polinformacij ter dezinformacij. Regina kraljuje tako, da vse sprejme, da vse ponotranji in je do vseh približna, skoraj na doseg. Njena pesem je statistična, njeno besedišče ima neskončen vzorec oziroma je neštevno, saj kombinira in permutira čez binarnost ali mutabilnost. Njeno pesnjenje pooseblja spolnost, saj osebkovna odvisnost od popredmetenih produktov uživajočih glasov, subjektov ali nadjazkov, preti ustvarjanju zakritega, ko ječi in ko se jazi, pooseblja. Pretnja je huda, zaostrena do razgalitve.

Kritična masa popesnjenega osnovnega delca ustvarjalnosti vztraja do presežka v smislu nedoločljivosti kakovostnega oziroma tistega, s katerim se lahko meri pesničina oprtost na mačoidno zgodovino. Zasičenost s pozitivo, s prepokončnostjo, z uspeha polnim moškim brizgom, z maso podeljujočim žarkom nima sedanjosti. Od tod tudi občasna politična angažiranost Regine Kraljeve. Krajevnost ji določa točka, s katero se pozunanji, s katero doseže zamegljeno oziroma zabrisano razločnost, a ne zloma, a ne ločitve. Verzificirani odlomki v njenih knjigah opominjajo na površinskost mega in hiper in nano in mikro konzumacije. Enigma ostaja.

Njeno četrtstoletno udinjanje obstoju zasluži spozabo ob njenih premalo reflektiranih dosežkih. V ospredje knjižnih tovarn izstopata zbirki Frontier in Fondi Oryja Pála, ki sta pripomogli k uvrstitvi popotujočih fraktalnih zasukov Kraljeve Regine na manj obrobno sceno, na zarobek družbene margarine v smislu spolzko mastne margine. Njena hitovsko zastavljena sonetistično oplemenitena pesem se naslavlja z Duhovni puter, je pa iz razdelka Full Fuck Contact. Za njo ne zaostajata besedili Bombola a la bambola, označena kot bela polka, in sklop z naslovom Karma in karamela. Polnozvočnost je dosežena z globalistično fonetično podstatjo, ki zaobjema pritiske ter stiske javnih občil.

In že se pojavlja, sama po sebi, označevalna uporabnost neustaljene sintakse. Za sprotne potrebe ima poimenovanje reginščina ali kraljevščina še vse premalo razširjenosti, strpno in strogo vzeto. Kraljeva reginščina bi še šlo, a reginska kraljevščina vsekakor pade pod osrednjo evropščino, morda celo više. O visoki evropščini tukaj beseda teče …

Vladarska nuja ni vladarkina potreba, ampak tista groteskna govorna napaka, celo jezikovna zmota, ob kateri se dogaja razdelčenje, delitev na zloge, ki so osnova logosa.

Pa še nekaj besedi o ključnih terminih, s katerimi se je tozadevni kronološki diskurc delno oplemenitil: anevrizem lahko da je v zvezi z avitaminizacijo; etimološkost vsekakor napeljuje na intimnost etničnih besedovanj; intima, tista časovna sovpadnica sočustvovanjskega imperativa, je tista tako osramočena pozicija dvoumnosti; obrobje poudarja pregibnost vrste in nakazuje fluktacijske tokove svetlobnega zatekanja; uporaba večpomenskih besednih združb prevzema ustaljeno razgovorno funkcijo osnovnih treh knjižnih zaznamb.

Pojavitev in izginotje sta obrabljeni sintagmi za sinergijsko nerganje označbe brez kazala. Kar Regina Kralj določi za svoj prav, ni in hkrati je prav, a drugače. Kaj bi se le še dalo vpreči v zono srhljivih občutij pred vstopom in po izstopu, kako bi bilo lahko še drugače, če bo morfemski spin, kakor za zmeraj, pogojen s trajanjem, z zasukom enosmernih prehajanj čez njeno varno zasnovano hotnjo? Kurziva s kurzorjem, vladarka nedoločenega dremlje, hiti na zrak.

Andrej Lutman