Piše: mag. Zarja Trček

Slovenska filozofinja, pesnica, pisateljica in publicistka Marija Švajncer je pri Kulturnem centru Maribor v Knjižni zbirki Frontier, Teorija objavila novo filozofsko knjigo s pomenljivim naslovom Grdi filozofi (2018). Po pesniški zbirki Kamnite pesmi (2016), mladinskem romanu Očetovi udarci (2017) in romanu Kdo neki me zasleduje? (2018) je to že četrta knjiga, izdana pri Kulturnem centru Maribor. Marija Švajncer je očitno postala hišna avtorica te založbe. Vrsto let je opravljala delo predavateljice filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in namenjala poglavitno pozornost pisanju člankov in filozofskih knjig (Etika I, Ciril Zlobec- pesnik ljubezni, Spoznavanje in modrovanje, Esej o zlu, Človek, življenje in filozofija, Vpogled v azijsko duhovnost – ta knjiga je bila nagrajena z Glazerjevo listino), po upokojitvi pa se je predala tudi literarnemu ustvarjanju in objavila pesniške zbirke: Sive pesmi, Nisem se skrila, Pisane pesmi in Kamnite pesmi ter mladinski roman Samotni bralec (delo bilo nominirano za nagrado večernica).

V knjigi Grdi filozofi se avtorica, doktorica filozofskih znanosti, spet vrača k filozofiji. Za kakšne vrste grdost gre? Marija Švajncer parafrazira Nietzschejevo pojmovanje grdega, ki je pri nemškem filozofu sicer namenjeno ženski; moški je na dnu duše le hudoben, ženska pa je tam grda. Grdi filozofi so tisti, ki so polni predsodkov in ozkosrčnosti, zdaj se zgražajo nad Judi, zdaj nad nasprotnim spolom, zatem nad ljudmi drugačne polti. Avtorica se zaustavi pri nemoralnežih, antisemitih, antifeministih, rasistih, podcenjevalcih živali in dvoličnežih. Da pa ne bi prevladovala samo temna podoba, ponuja tudi drugačno mnenje in morebitne dobre strani njihove filozofije. V knjigi uporablja deskriptivno in problemsko metodo. Na začetku predstavitve grdosti posameznih filozofov včasih na kratko navede poglavitna spoznanja in prepoznavna znamenja, s tem pa eksplicitno in implicitno tudi razloge, zakaj v zgodovini filozofije kljub vsemu veljajo za pomembne. Tujke uporablja tedaj, kadar je njihova raba nujna zaradi strokovnosti in filozofske natančnosti, sicer se jih izogiba, saj zaupa v izrazno moč slovenskega jezika.

Marija Švajncer: Grdi filozofi, naslovnica (Kulturni center Maribor, zbirka Frontier , 2018)

Marija Švajncer pripisuje pomen berljivosti svoje knjige. Da vse skupaj ne bi bilo preveč mračno in črnogledo, prisluhne tudi tistemu, kar je povedal dobri vojak Švejk, o katerem mnogi menijo, da je pravzaprav velik in pomemben filozof. Primoran je živeti v svetu, v katerem se godijo čudne reči – marsikomu se namreč zvrti v glavi, poštenjakov pa na tem planetu ni veliko. Dobrega vojaka Švejka njegov duhovni oče Jaroslav Hašek vidi kot človeka z dobrodušnim obrazom, nasmejanega kot polno luno, od navdušenja kar žari, najbolj prijetno pa je, da mu je vse jasno. Vredno mu je prisluhniti, saj se zna izmotati iz še tako zapletenih in neprijetnih okoliščin. Švejk je optimist in dober psiholog, skrajno duhovit in domiseln človek, zgovoren, dobronameren ter razumevajoč do človeške stiske in s smislom za neumnosti. V času, ko se kopiči toliko negativne energije, naj pride v našo družbo in nas uči, kako bi se lahko reševali v svetu in kako bi čim bolje oblikovali lastno življenjsko zgodbo, zapiše filozofinja Marija Švajncer.

Avtorica ohranja izvirno misel filozofov in filozofinj in iz njih ne napravi zapletenejših filozofemov, kot so jih izrekali sami. Prepričana je, da imajo pravico ostati to, kar so bili, seveda pa vedno dajejo možnost in priložnost, da bralke in bralci z njimi soustvarjajo in jih lahko razumejo po svoje.

Marija Švajncer omeni zločin na norveškem otoku. Storilec ga je tudi teoretično utemeljil, saj je pred dejanjem napisal obsežen manifest, oblikovan kot sovražni govor. Doda, da prizadevanje – biti dober, strpen in human človek – ni fraza; brez etike po njenem mnenju prihodnost zagotovo ne bo rožnata. Merila za vrednotenje grdih filozofov so politične in etične vrste. Povezana so s človekovimi pravicami in zlatim pravilom, da človek nikomur ne stori tega, česar ne bi želel, da bi kdo storil njemu. Avtorica postavlja v ospredje humanizem, vendar ga nekoliko relativizira, in to v tolikšni meri, da se ne bi izrodil v moralizem.

Teoretičarka poudarja, da je drugačnost treba priznavati in spoštovati, seveda pa ne gre za to, da ljudje lastne ideje zanikajo in se zmeraj prilagajajo drugim. Dogovor med ljudmi naj bi bil vsakič sprejet na miren, strpen in dialoški način, v nasprotju z njim pa vojna pomeni največjo grožnjo človeštvu. O nasilnih dejanjih v svetu se vprašuje vzročno-posledično. Kljub vsemu, kar v današnjem času vzbuja strah in dvom, razglaša hvalnico življenja; tako kratko je in minljivo in zato toliko bolj dragoceno. V tem omejenem trajanju bi bilo treba zmanjševati moč in količino zla.

Avtorica se v svoji obsežni knjigi, ki ima kar 458 strani, zaustavi pri številnih vprašanjih, dilemah in problemih ter išče odgovore nanje in jih skuša razreševati. Tako si zastavi vprašanja, ali je vredno brati grde filozofe, so lahko nevarni, je lastna doba res grda in slaba in ali na Slovenskem ni grdih filozofov. Po vpogledu v zgodovino filozofije se zamisli nad nemoralnostjo (kdo bi si mislil, da je dal veliki poznavalec vzgoje, Rousseau, v sirotišnico kar pet svojih otrok?, zakaj je Althusser ubil svojo ženo?), vznemirjajo jo politični vidiki, ekološka vprašanja, kršenje pravic živali in antisemitizem, precej kritične pozornosti nameni podcenjevanju žensk in njihovemu neenakopravnemu položaju. Celo pametni Švejk ni imel o njih povedati veliko dobrega.

Knjiga Grdi filozofi je napisana bralno, aktualno in zanimivo. Avtorica Marija Švajncer si s svojim miselnim prispevkom prizadeva za boljši, bolj human svet in strpen svet.