Mitja Reichenberg – Od popularnega do populističnega

 

Piše: Žiga Valetič

o glasbi na različne načine

*****

Učna ura sočne esejistike

Mitja Reichenberg: Od popularnega do populističnega (Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2018)

Veliko poklicnih pa tudi laičnih kulturologov in kulturologinj se zgraža nad knjigami, sestavljenimi iz kolumen ali esejističnih zapisov, ki so bili predhodno objavljeni v tem ali onem tiskanem mediju. Kot da bi besedilo, ki je bilo enkrat natisnjeno na časopisnem papirju ali objavljeno v spletnem mediju, s tem izgubilo trajno vrednost. Pa to res drži? V resnici je vse odvisno od vsebine, artikuliranosti, globokoumnosti in zanimivosti napisanega. Časopis je hiter medij, ki ga bodo otroci že jutri odnesli na šolsko akcijo zbiranja starega papirja, po drugi strani pa … kdo pravi, da so dobre knjige samo tiste, ki v večni aktualnosti konkurirajo Svetemu pismu, I-Chingu, Kapitalu ali Podobam iz sanj? S hitro in cenejšo digitalno tehnologijo, ki ne le da dosega klasični ofsetni tisk, temveč ga včasih tudi presega, se danes vzpostavlja dolgi rep nizkonakladne literature, ki je lahko hitra in trajna obenem, zapolnjuje pa tudi delček praznine spričo zatona tiskanih medijev. Tudi takšne knjige so vredne pozornosti, navsezadnje zato, ker nihče od nas ne spremlja čisto vseh medijev, kar pomeni, da večino zanimivih besedil gladko zaobidemo. Reichenberg je seveda napisal tudi ducat in več knjig, katerih vsebina poprej ni bila objavljena nikjer in stojijo same zase, spet druge – na primer serija knjig Poslušajmo filme – pa so dejansko nastale kot zbirke esejev iz minulega leta ali dveh. Že naslov Od popularnega do populističnega vzpostavi kritičen kontekst branja in mišljenja, dvanajst esejev pa prihaja iz Premišljevanj na strani, ki jih je pedagog, skladatelj in studijski delavec zapisoval za tednik Večer v soboto.

Mitja-Reichenberg---Od-popularnega-do-populisticnega

Naslovnica knjige Od popularnega do populističnega (zbirka Frontier, 2018)

O glasbi se nasploh piše premalo, zlasti s kritično ostjo, ki bi bila artikulirana dovolj razumljivo. Kritika, ki jo doumejo trije posvečenci, ne odpira javnega prostora, temveč ga prej zapira, odpira pa ga kritika, ki je temeljita, dobronamerna ali celo poučna tudi takrat, kadar je neprizanesljiva. Reichebergova knjiga ne obravnava slovenske popularne glasbe in njenih protagonistov, pač pa se ponaša s svetlo kritiko sodobnega potrošniškega sistema in – morda prvič v njegovem pisanju – obravnava tudi izvozne valove anglo-ameriške popularnoglasbene industrije, ki je seveda ena najbolj mogočnih gospodarskih panog omenjenih dežel, pri čemer je kulturna izmenjava v drugo smer komaj vredna omembe. Vse to uspe avtorju nanizati brez zagrenjenosti, saj jo nadomešča z brezkompromisno vero v glasbo (vključno s tišino), ki je vedno večja od njenih zunanjih učinkov ter manipulacij z njo.

Reichenberg, ki ga pretežno poznamo kot erudita filmske glasbe, se seveda ne ustavlja pri pop-rocku, temveč se v enako aktualiziranemu pristopu vrača v druge čase, žanre, sisteme in svetove – od Mozarta in Wagnerja, Zdravljice, filmskih partitur, opere in pop-opere, Johna Cagea in I-Chinga. Skozi mnoštvo zgodb in izdelkov opazuje, kako se je popularno in populistično v glasbi prepletalo, iščoč bralca in njegovo kulturno razgledanost pa ne skopari niti z letnicami, naslovi, imeni in dogodki. Na prvi pogled gre za precej eklektično kulturološko fešto in za mimohitečo knjigo, v resnici pa imamo opravka z zgledom zanimivega, večplastnega in sočnega pisanja o glasbi (ali katerikoli drugi veji, ki prehaja iz umetnosti v pop-kulturo in nazaj) v prenasičenem enaindvajsetem stoletju. Fascinantno torej ni naštevanje ljudi in izdelkov in fascinantne niso letnice, pač pa bralca osuplja avtorjev uvid v umetnostno zgodovino, ustvarjalne motivacije, izpričana muzikalična strokovnost, didaktična posvečenost detajlom, ki opozarjajo na širšo sliko in seveda združevanje jungovskih ter freudovskih principov oziroma njunih številnih naslednikov in izpeljank.

Kljub skromni nakladi pičlih sto izvodov pred nami gotovo ni kakšen hiter in cenen izdelek, prej obratno: Od popularnega do populističnega je mali esejistični biser z duhovnim dometom in intelektualnim zastavkom, ki ravno zato, ker so eseji zbrani na enem mestu, tvori avtorsko celoto in daleč presega okvir posamezne časopisne objave. Skratka knjiga, ki si bo brez težav izborila prostor med ostalo glasbeno literaturo na polici.

***

P.S.: Naj za hip izkoristim trenutek in se vrnem k razmisleku o kritiki aktualnih glasbenih izdelkov. V tiskanih medijih se o glasbi piše samo še na daljici med piarom in rumeno opravljivostjo – kar pa z glasbo dejansko nikakršne zveze (popularno/populistično). Kritika novih albumov obstaja na redkih spletnih portalih, hkrati pa pop šlagerstvo in domačijska estrada, ki se valjata po tabloidnih medijih, komercialnih postajah in nacionalni televiziji, kritike nista deležna praktično nikoli. Ko torej izvajalci, ki več kot deset let krojijo najbolj komercialni del nekega glasbenega prostora (domačo popularno glasbo), nikoli niso deležni niti ene same strokovne kritike, se moramo vprašati, kaj kot ljudje, ki pišemo o glasbi, zares počnemo? Mar nismo mi, ki nam je izpod časti poslušati novo ploščo Jana Plestenjaka, Čukov, Alye ali Saške Lendero ter zapisati nekaj krepkih na račun slišanega, tisti, ki soustvarjamo vsa aktualna neravnovesja? Ali nismo prav mi tisti, ki so v tej igri veliko bolj zmedeni in površni kot tisti drugi, ki jim tiho očitamo, da delajo slabo. Mogoče bi se po strokovnem mnenju ozrli, če bi bilo to sploh kdaj artikulirano …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s