Piše: Tanja Jerebic

Leta 1970 je zemlja dobila svoj praznik, praznujemo ga 22. aprila. V preteklih letih je bila problematika glede zdravja našega planeta usmerjena predvsem v reševanje podnebnih sprememb oz. v zmanjševanje toplogrednih plinov. Po obetajočem Pariškem sporazumu decembra 2015, kjer je 197 držav dogovorilo strategijo za zmanjševanje globalnega segrevanja, se je že po pol drugem letu od sprejetja zapletlo z novim ameriškim predsednikom, ki meni, da svet potrebuje nov podnebni načrt, in sicer z boljšimi pogoji za ZDA …

Danes ugotavljamo, da segrevanje zemlje ni edina težava, ki jo pesti. Obilna uporaba pesticidov in ostalih strupov neusmiljeno redči živalske vrste. Izumirajo ribe, čebele, nedavno pa smo bili priča masovnemu poginu rečnih galebov na Ptujskem jezeru, ko so mrtvi padali z neba kot žabe v Stari zavezi. Po skoraj treh tednih od pogina, še vedno ni jasno, kaj je povzročilo odpoved vitalnih organov pri galebih. Nacionalni veterinarski inštitut je v končnem poročilu navedel, da jih je ubil neidentificirani strup, ki ni fitofarmacevtsko sredstvo. Živali poginjajo zaradi neznanih snovi, sadeži v veleblagovnicah so pa vse večji, bolj sijoči in intenzivnejših barv iz prav tako neznanega vzroka …

Medtem ko se državniki ne morejo dogovoriti niti o uspešnem načrtu glede preprečevanja podnebnih sprememb, rine vse bolj v ospredje žgoč problem z odpadno plastiko, ki že konkretno ogroža naša zdravja. Najdemo jo praktično povsod; v morju, pitni vodi in posledično v vsej hrani, ki jo uživamo. Vsako leto odvržemo v naravo 8 milijonov ton plastike, ki se razgrajuje po več sto let. Znanstveniki v laboratorijih pospešeno ustvarjajo nove in nove bakterije, ki bi bile sposobne razkrajati plastične mase. Pred dobrim tednom smo lahko prebrali o uspešnih odkritjih na tem področju. Po naključju so odkrili encim za razgradnjo plastike tipa PET, kar je zelo dobra novica, saj omenjena snov spada med rakotvorne hormonske motilce. Kar me skrbi, je, kako se bo človeško telo branilo pred umetno ustvarjeni bakterijami, če se velikokrat ne zna spopadati niti z naravnimi? Kajti ljudje nimamo le okoljevarstvenih problemov, ki nas stiskajo ob zid, z druge strani nas ogrožajo bakterije, ki so vse odpornejše na antibiotike, prilagodljivejše od nas in v primerjavi z zapletenim človeškim telesom so tudi precej hitrejše zaradi svoje enostavnosti. V končni fazi lahko trdimo, da ko znanstvenik izumi novo bakterijo, ne more niti približno vedeti, kako nevarna bo za človeka, še zlasti ne, ker do večine izumov pride po naključju.

Očitno bomo res potrebovali nekaj zelo hitrega za razkrajanje plastike, vendar bi se morali predvsem usmeriti v čim manjšo proizvodnjo le-te in stremeti za tem, da prepovemo vso plastično embalažo za pakiranje živil in izdelkov za osebno higieno. Dolgoročno bi morali najti naravi in človeku prijaznejše materiale, ki bi plastiko nadomestili, kajti nič nam ne koristijo ’eko’ rastline, če jih zalivamo z vodo, ki vsebuje mikroplastiko … Če smo malo bolj dosledni, noben pridelek, ki zraste v tako onesnaženem svetu, ne more nositi oznake ekološko pridelano. Oznaka je le še ena od neštetih marketinških potez za boljšo prodajo.