O spremenljivosti

Piše: Tanja Jerebic

Problem v današnji neoliberalni družbi je pomanjkanje stalnosti. Pred približno desetletjem sem razmišljala o svojem prekarnem življenjskem slogu in prišla do zaključka, da v bistvu večno mlade generacije živimo, kot bi bili samo začasni ljudje in bomo v smrtni uri pri polaganju računov samemu sebi, kaj smo v življenju naredili, lahko le potrdili tisti grozen občutek, ki nas je spremljal skoz življenje, da smo prišli do konca nečesa, česar sploh nismo živeli, ker smo bili vedno prisotni le začasno, in sicer v čakanju na boljši oz. pravi trenutek, ko se bo naše življenje zares začelo. Čeprav je človeško življenje dejansko omejeno s trajanjem od rojstva do smrti, nimam v mislih minljivosti; vsak otrok ve, da bo nekega dne umrl. Govorim predvsem o srhljivem občutku začasnosti, ujetosti, brezizhodnosti, o tesnobi, ne o minljivosti, ki je dejstvo. In resnici na ljubo nismo sami krivi, da je tako. Vse je začasno: služba, stanovanje, ljubezen, upanje, ki se razteza od ene do druge začasnosti. Prikrajšani smo za nekaj, kar nam vsekakor pripada, in sicer za človeka vredno življenje ter dostojno prihodnost. Več kot očitno je, da se najbolj izobražena populacija v zgodovini še kako zaveda svojega položaja. Zato pa čakamo! Seveda se strinjam, morali bomo prevzeti aktivnejšo vlogo v družbi, sicer bomo večno čakali, zataknjeni v času, ki neusmiljeno beži. Če je Hemingway svojo generacijo označil za zgubljeno, se včasih vprašam, kako bi veliki mož poimenoval našo?

Na glavo 1/2
Na glavo 1/2, Foto: Tanja Jerebic

Kolikor nam eksistencialna ujetost poraja absurdna občutja, se vseeno ne morejo primerjati s srhljivostjo dvoma v matematične resnice, bolje povedano, ko se številke nikakor ne ujemajo z našo predstavo o danem problemu. To je trenutek, ko se edini gotovosti zamajejo tla pod nogami! Vzrokov za zagatni položaj je lahko več. Kot prvega velja omeniti, po domače povedano, da ne znamo računati. Takih ljudi je bolj malo, ki ne bi bili sposobni računanja osnovnih matematičnih operacij. Drugi faktor je lahko človeška zmotljivost oz. raztresenost; vsi imamo dneve, ko so številke malo bolj poskočne kot po navadi. V to kategorijo spadamo malone vsi, ampak je začasno omejena. Nihče ni kar naprej raztresen. Tretji vzrok je nepoznavanje pravil igre oz. nezaupanje v zakonodajalca, ki pravila določa … Naključij ne bi štela k vzrokom, bolj bi rekla, da podkrepijo naše zaupanje ali odsotnost le-tega.

Nedavno sem prebrala super knjižico, v kateri je omenjeno, da imajo verujoči prednost pred ateisti, ker pri slednjih vedno obstaja možnost dvoma v že preverjene resnice, do katerih so se v preteklosti dokopali s trdnimi dokazi. Ne gre za to, da bi bili ateisti kratkega spomina, temveč da so nagnjeni k večnemu preverjanju že preverjenega, saj jih zaradi pomanjkanja verovanja niso bili zmožni povezati v neko trdno vednost, ki bi veljala tudi v sedanjosti. Ker so vse njihove dokazane resnice fragmentirane, razpršene v preteklosti po drobcih in niso povezane v celoto, morajo v sedanjosti spet preveriti, če dokazi še držijo oz. če se niso morebiti ušteli … Verujoči verjamejo, da je tisto, kar so nekoč že spoznali za resnično, sveto, zato ne morejo dvomiti niti v sedanjosti. Oni v to preprosto verjame! Če povemo drugače, ko ateistom preusmerimo pozornost z dokaza o preverjeni resnici prvega problema na nek drug problem, se jih poloti dvom o resničnosti prvega, čeprav se jasno spominjajo, da so resnico podkrepili z dokazi … Dodala bi še, da lahko verujemo v karkoli, ne le v Boga …

Na glavo 2/2
Na glavo 2/2, Foto: Tanja Jerebic

Kot smo že ugotovili na začetku, današnje mlade in mlajše-srednje generacije svojim zakonodajalcem ne verjamemo popolnoma nič. Za to imamo konkretne razloge … Kar naprej spreminjajo pravila igre in vztrajno nas iz nje izločajo. Predstavljajmo si, v kritičnem času pred volitvami, da se znajdemo v spletni trgovini. Želimo kupiti izdelek, ki ima zelo okroglo ceno, npr. skupaj z DDV znaša 10 Eur. Številka je tako lepa, da četudi bi želeli spregledati disharmonijo med našo vednostjo o višini davka v Sloveniji in dejansko višino DDV-ja, ki je zapisan pod končno ceno, ne moremo. V oči nas bode števka v višini davka na izdelek, to je 1,8 Eur. Optimist bi najprej pomislil, da je dobil popust na DDV. Realist v njem bi ga hitro opomnil, da davki ne poznajo popustov. Nadaljnje preverjanje je možno v dveh smereh. Odvisno je od tega, kako trdno verjamemo svojemu zakonodajalcu, da znaša DDV še vedno 22 %. Kajti prav možno bi bilo, da bi ga v predvolilnem času znižali na 18 %. Prav tako trdno vemo, 22 % od 10 ni 1,8, temveč 2,2. Verujoči bi hitro ugotovil, da je cena brez davka 100 % osnova (8,2 Eur) in ji moramo prišteti še 22 % DDV (1,8 Eur), kar pomeni, da je končna cena (10 Eur) predstavlja 122 % osnovne cene, račun bi preprosto obračal na glavo toliko časa, dokler se vse številke ne bi ujemale z danim pravilom o davčni stopnji, medtem ko bi človek brez zaupanja v zakonodajalca najprej pomislil, da se je davek znižal zaradi predvolilnega cirkusa, kajti nekateri predvolilni ukrepi so dokaj nenavadni … Kot na primer dvig socialne pomoči za samske in pare brez otrok, ampak le za pol leta, veljati pa začne v volilnem mesecu …

Izračun DDV-ja sploh ni pomemben za ljudi, ki nas finance ne zanimajo, če hočeš izdelek kupiti, moraš plačati toliko davka, kot ga odmerijo. Kar zares preseneča, je, kako slabo poznamo pravila igre, ki smo jo prisiljeni igrati vsak dan znova.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s