Spis iz prihajajočega zbornika IZ KNJIG V KNJIGO

Piše: Andrej Lutman

Rodila se je petega februarja tisoč devetsto šestindvajsetega leta v Sežani, kjer tudi prebiva. Od leta tisoč devetsto štiriinpetdesetega objavlja kritike, esejistično prozo, pesmi in prevode v osrednjem slovenskem in zamejskem periodičnem tisku, prevode pa tudi v italijanskih revijah. Tako nekako je predstavljena v svoji prvi in tudi edini pesmarici Pesmi (v sozaložniški zbirki Pesniški list – Lipa iz Kopra in Založništvo tržaškega tiska iz Trsta), ki so prišuštele davnega tisoč devetsto dvainsedemdesetega leta. V spisu bom skušal pokazati na njene pesniške kakovosti, ki pa jih je preusmerila predvsem v prevajanje.

Pesmi v zbirki Pesniški list so frfotave narave. To pomeni, da jih lahko poljubno sestaviš, bereš v naključnem redu oziroma nizu, saj listi niso zvezani kot pri knjigah: so res listi, s pesmijo na vsaki strani. Sicer pa pesem Vsak človek, ki jo začne s kitico: »Vsak človek ima / (ima ima) / ima pravico / do lastnega gledanja. / (Zaradi mene.)«, končuje s stihi: »Umetniški jezik / umetniški jezik / se baje od pogovornega / bistveno razlikuje.« Tako je na široko odprt pristop in tudi vstop v vihravi svet pesmi, ki že ob prvem prelistavanju in sestavljanju jasno pokažejo na drugačno obravnavo jezika in same izrazne oblike, pesmi v prostem stihu. Lahkotna so tako vsebinska kot tudi skladenjska poigravanja, kar pomeni, da pesnici snov, se pravi jezik, ni presveta stvar, pa si jo lahko tudi po svoje privošči.

Jolka Milič, Foto: povzeto po https://www.kamra.si

Tri ekscentrične pesmi z naslovi Čudež, Ko svet počrni in Intervju so primer, kako pesnica uporabi rahlo zavajajoč naslov za vsebino, ki jo pesmi prinašajo. Naslov ekscentrična pesem je lahko odmev na takratna dogajanja v slovenskem pesništvu, ko se je sledilo preizkušanju oblik in skladnje pesmi kot take, a te tri pesmi so skorajda nežne izpovedi stanj, ki jim je skupna tema končanje, utrujenost: »Nikar se ne muči, gospa, / moj črni mak, / z dlanmi in koleni se že pogrezava / v mrak; // … pa se nam sproti sesuva v prah / ko razžrta pajčevina, / ko to, kar je, je enako temu, česar ni / in nad vsem vlada tišina …; // Drevje ne zeleni več, sem rekla, / in trava je suha. Vztrajne pa čaka počitek.«

Štiri monotipije s skupnim naslovom Belo in črno so krajše pesmi, ki so tudi zapisane s kar najkrajšim možnim črkovnim izrazom, ko je beseda že lahko stih, izražajo pa nasprotujoča si dejstva, ki zgradijo pesem na postopku razrešitve določenega nasprotja, povoda za pesem. V teh pesmih se pojavita prisotnost osebe, Druge(ga), kot tudi odsotnost sebe (Jaza) v paru, ki vzpostavlja krhko ravnovesje: uravnoteženost z ljudmi in večnostjo: »Duh veje, kjer hoče navsezadnje. / Molče. / Ne zinem besede. / Napeto sledim / ozvočenju tišine. // Nekoč še prideš ali pa nikoli. / Noč se reži v moje rane.«

Sklop sedmih pesmi, ki so razdeljene v Kroniko minulega časa in Malomestno kroniko, je tisti del, ko pesnica najbolj pretanjeno druži in ločuje par moškega in ženske, par tujega in lastnega: »Vstala je. Kot cipo si me vzel. / Poravnala si je boleče dojke, bluzo zapela.« Odnos je pester, pa čeprav so njegovi vpisi v stihe prežeti s trajanjem, s postanki, spretno vtkanimi v kite dvogovorov ali samogovora. Je pa zaslediti odtujenost, naveličanost, predvsem pa čustveno oddaljenost, to pa se po drugi strani kaže kot možnost, da se zapoje na drugačen način, na način, ki je presežek zgolj izpovedne pesmi, saj se pesnica s svojim načinom pesnjenja dotakne jezika samega, poseže vanj, kot v človeka poseže določeno močno čustvo in ga naredi preobčutljivega in s tem dovzetnega za še kaj drugega kot le za lastno stanje. In je prostor za pesem, za zapis takšnega skrajnega zavedanja vmesnega, tistega, kar naredi odnos za odnos. Pesnica pazi tudi na odnos do bralstva, saj izpove svojo mejnost, ki je tudi mejnost sporočilnosti pesmi, na način, ki dá, kar najpreprosteje rečeno, berljivost in zavdajajočost hkrati.

Tri tihožitja, pesmi z naslovi Stala je na pragu in Tihožitje s strahom ter Tihožitje z nežnostjo so pesmi, ki določajo delež trpkosti, ki je trpno, sprejemajoče, nase vlačeče in iz notranjosti štrleče gibalo, določujoče stik skrivnega in javnega v skrit videz, v zamegljeno pojavnost. Čeprav je dogodek, ki je pesmina viba, le nakazan, je nedvoumen in takoj prepoznaven, a ta prvi videz, ki je tudi ljubezen do pesmi na prvi pogled, je le skelet za pesničine ozire po pomenskih in sopomenskih ozarah skladnje stiha in seveda pesmi. Ob takšnih pristopih se pesnica vzpostavlja kot umetnica, ki ji ni mar ne za izraz in ne za izpoved v prvi vrsti, pa čeprav se tudi tu kaže kot dognano pero; vzpostavlja se umetnica, ki pravzaprav posega v sam vir pesnjenja, saj niza stihe v obliki pahljače, v obliki peres, ki se stikajo v eni peruti, v enem repu, in tam je vir, veter, ki naredi, da perostišje zašušti …

Za konec tega spreleta po pesniških listih sem pustil tri pesmi, ki ostajajo na robu za tokratno rabo narejenega razporeda. Tu je pesem 24626: sporočilo v obnebje, kjer se sestajajo misli in elektromagnetno valovanje, primerjave in spomini, nabrekel mesec in vznemirjenost; pesem Dom je slikovit opis človeške utesnjenosti v ječo, ki je dom, hiša, votlina, tema, pa tudi ženskost: »Jutru se je treba upreti takoj, / to je edino pomembno. / Sicer te ta vrata, te stene, ta zid…«; in še pesem Zenica, ki je oklic, razglas, ustoličenje podnožišča, na katerem pesnica glasno poje vero in dvom: »Zato stojim tukaj na preži, / da izderem korenino nesmisla, / da jo izrujem iz svojega srca / in izperem iz možganov; / da vrnem svobodo svobodi / in hrbtenici izravnam hrbtenico; / da čisto navzočnost obudim / (čisto navzočnost / v nenavzočnosti vsega), // Zoper zaroto molka in besed se bojujem. / Vsaj zdi se tako. Pa se res? Na to / vprašanje misel kajpak ne more še odgovoriti.«

Jolka Milič, Foto: https://www.locutio.si

Naj za oddih od spreleta skozi pesniške liste navedem delčka iz njenega prispevka v prvo številko glasila Jezik in slovstvo iz tisoč devetsto sedemdesetega leta z naslovom O metaforah na splošno, posebej in še kaj, katerega del je vzet v podnaslov tega spisa: »Zdaj lahko le še malo popilimo, polepšamo, obrusimo, primerjamo ter na vse vetrove aproksimativno razlagamo in razpečavamo. Metafori se potemtakem obeta zlati vek. Izdelovati jih smemo že fabriško: na debelo. Deset minut – dvajset orgazmov. Kajti: Kdor je enkrat zajokal ko navadna harmonika in se razvlekel ko ruska, lahko na lepem zahlipa ko klarinet, zatarna ko stari pianino in zastoka ko razglašena pozavna. (Posnemovalci, bodite izvirni! Robkajte domiselno! Kradite zakonito!); // Nehajmo že enkrat opletati z metaforami. Noben človek, nobena reč, nobena stvar niso ko, kot, kakor druge reči, druge stvari in drugi ljudje, kajti vsaka stvar, vsaka reč, vsak človek so samo to in izključno to in docela to, kar so v vsej svoji goloti (with their innocence and nothing else – pares seulement de leur grace) – in ne potrebujejo nobenih približnih, samovoljnih in asociativnih razlag, temveč le kanček spoštovanja in obzirnosti do njihove svojske omejenosti in celovitosti.« V navedenem je možno razbrati ljubezen do doslednosti, nedvoumnosti, enopomenskosti. Odpor do primerjav, do zameglitev pomena s pridodanim pomenom, ki to ni, ampak le nakazuje določeno zev skladnje, je iskren pesničin napor, da pesnikujoče dobi drugačno obliko, prepoznavno posodo za svojo umiritev in dostopnejše nihanje, valovanje, petje. Opozarjanje na pretirano izrabo prispodob seveda ne vodi v njihovo odsotnost, govori pa o pesniških mašilih.

Mašil njene pesmi ne vsebujejo. Vsaka beseda je pretehtana, je skrbno vpeta med prejšnjo in prihajajočo, stihi, čeprav prosti, so izdelani v notranjem dihanju, a ne zaidejo v dehtenje. Prej obratno. Splošno vzdušje, ki preveva pesničine povedi, je bolj mračno kot veselo, bolj očitajoče kot vzneseno. Pomembno je njeno izhodišče, ki je opreka. Stalno samoocenjajoče pretehtavanje izraza se odraža v ponavljajočih podobah in krožnih stihih, ki se pomensko ne razlikujejo. Kažejo na pesničino stalno ukvarjanje z vprašanji, ki so brez odgovora, a so prav zategadelj izzivalnejša. Kako odgovoriti na prastara spraševanja o smislu našega bivanja, namenu naših stremljenj, vzroku za ustvarjanje, razlogu za udejstvovanje na način jezika, govora, pisave. Prav njena oprečnost, ki pa tako rekoč nikoli ni oporečna, izhodišče, ki je v stalnem izmiku, v stalnem gibanju in samoiskanju, ta položaj ji nudi različnost gledišča, različnost, ki je drugačna, drugotnost, ki je gibka in drzna.

Prav beseda drugotnost pa lahko označuje tisto vsebino pesničinega naboja, ki (na žalost) ni dosegel preboja v lastnih pesmih, ampak v poslanstvu, ki je prevajanje, slovenjenje in italijanjenje, in pa v razmišljanjih o slovenščini in slovenstvu v okviru časopisnih objav, ki so skorajda praviloma razpravljaško naravnane, to je vsekakor še ena pesničina kakovost: odprto, pregledno, nazorno; a je po moje tu na delu nekako zapravljena nadarjenost, mojstrskim prevodom navkljub. In se seveda nemudoma vprašam, za kaj je prikrajšano izvirno slovensko pesništvo? Po Pesmih sodeč za precej. Pesmi prepričljivo kažejo na več kot le dobre pesniške nastavke, namreč na zrelo spogledovanje z naskoki nad nadarjenost, na dar, da se ga ukroti do te mere, da daje od sebe vse, kar zmore, a se ga hkrati pusti, da se po svoje obrača. Predvsem to zadnje, neke vrste razpust, je pretuj v tem pesnjenju. Morda pretirana skrbnost do jezika vodi v prevajanje, v ukvarjanje z nekako zanesljivejšo jezikovno tvorbo, ki zadosti prav pogoju natančnosti in doslednosti ter s svojo strogostjo obdelave ne dopušča toliko mejnih stanj, ki vsekakor niso med najlahkotnejšimi. Je tu pesnica pokleknila? Je to lažja pot? Morda pa je prevajanje pravzaprav bitka za brezimnost, proti pohlepu in napuhu. Pa kaj ni pesnjenje tudi prevajanje, od tamkaj semkaj? Presoja je na mestu, a ne tudi sodba. Menim, da se je po odgovor potrebno napotiti do njenih pesmi samih, in pa do množice prevodov, ki jim je pesnica posvetila svoje življenje.

(Spisal Andrej Lutman.)