Tokrat sem v Indijo odpotoval točno desetič. Zanimivo je to, da sem po prvem potovanju točno pred 30. leti prisegel, da se ne bom več vrnil. Odgovor, zakaj se vedno znova vračam ni toliko v posebnostih Indije kot pač dejstvo, da se vsako leto vsaj za 3 tedne umaknem v tibetanski budistični samostan, ki leži pod Himalajo, v bližini domovanja njihovega duhovnega voditelja Dalajlame.

Tokrat sem letel z Air India z Dunaja: direktni let Dunaj – Delhi me je stal le okrog 480 evrov. Vozovnico mi je prijazno priskrbela Marijana na Eurovalu. Na Dunaj sem se pripeljal z agencijo Igoline, ki skrbi za kvalitetne in poceni prevoze. Rad bi vas opozoril, da so podobni ponudniki takšnih prevozov lahko precej dražji in velikokrat ne vozijo ob željenem času. Cena prevoza iz Maribora do Dunaja je bila le 20 evrov. Prevoz si lahko rezervirate kar po telefonu.

Let z indijsko družbo je bil povsem primerljiv z drugimi družbami. Večkrat sem letel z Lufthanso, Turki tudi z Emirati, vendar sem bil tokrat najbolj zadovoljen, ker pač ni bilo treba prestopati. Seveda je tudi cena najbolj ugodna. Težava je le v tem, da ne letijo vsak dan. Običajno so bila letala drugih družb zelo polna, tokrat je bilo več prostora in tudi hrana je prijala, saj je bila že indijska.

Še nekaj mi je bilo všeč: let je iz Dunaja zvečer ob 22.45, letalo pa pristane v Delhiju nekaj pred deveto uro zjutraj, seveda po indijskem času, ki je 3 ure in pol plus. Vsi drugi omenjeni prevozniki pristanejo ponoči in je seveda vse bolj zoprno.

Ko sem prišel na letališče, me je že čakal moj prijatelj tibetanski menih Tinle in sva šla v Delhi z metrojem. Tudi to je ena od prednosti, saj ob nočnem prihodu ne morete na metro, ker je zaprt. Pot v mesto z metrojem stane morda največ 2 evra, medtem ko stane taksi neprimerno več. Kako se znajti na metroju? Iz letališča vozi le ena linija. Jaz vedno prenočim v predelu Delhija, ki se imenuje Majnu Ka Tilla. To je tibetanska četrt od koder lahko prav tako potujete na vse konce Indije. Iz letališča greš z metrojem do postaje New Delhi, kjer je treba prestopiti na Yelow line (slediš rumenim stopinjam na tleh) in greš na metro za Vidhan Sabho, kjer izstopiš in greš z rikšo do omenjenega predela. Rikša stane okrog en evro. v Majnu Ka Tilli je mogoče najti zelo urejene hotele, ki jih vodijo Tibetanci in stanejo ok. 10 evrov. Klime, kljub zunanji vročini (35 stopinj) ne potrebuješ, ker so hiše zidane tako zelo skupaj, da ni prostora za sonce…

Trenutno je zelo ugodna menjava. Vsa leta se je gibala ok. 70 rupij za en evro, zdaj je kar 80. Kaj dobiš za en evro? Šel sem k frizerju in plačal 50 rupij, odlično kosilo v odlični restavraciji za dva 300 rupij, sicer pa lahko odlično ješ tudi za 50 rupij. Prevoz pod Himalajo od 800 do 1100 rupij itd. Skratka Indija je še vedno zelo poceni.

Še to, metro je varen, vendar je potrebna pozornost, saj je velika gneča in se lahko hitro zgodi kaj neprijetnega.

Sredi aprila je že precej vroče in tudi komarji postajajo nadloga. Kakor koli Indija se v vseh teh letih ni spremenila, še vedno je šokantna.

Še to, da sem se na eni od tibetanskih potovalnih agencijah dogovoril, da nam bodo pripravili 14 dnevno potovanje: Obiski budističnih svetih krajev in samostanov. Peljal vas bom tudi v “moj” samostan, na obrede in meditacije…

Po celonočni vožnji z zelo udobnim busom sem prispel v Sidhbari, kjer se nahaja gjuto tantrični samostan, kamor hodim že sedmo leto. Pravzaprav sem prišel domov. Čakala me je soba (noč za 350 rupij), obroke si delamo skupaj z menihi, ostali čas sem z mojimi tibetanskimi brati menihi, se pogovarjamo ali pa v tišini templja pišem.

V samostan sem prišel, da dokončam knjigo Gora poje ti.

V tišini tega samostana sem v času od prvega obiska leta 2012 napisal tudi moj prvi roman Pesem za Sinin džan, ki je kot še morda ne veste, izbran za najboljše potopisno delo v Sloveniji za leto 2017. Uradna razglasitev bo 9. maja, do takrat pa naj bo to skrivnost 😉