Piše: Tanja Jerebic
Pred devetimi leti je znani pisatelj in režiser odpotoval v Zürich na filmski festival, kjer so mu želeli podeliti nagrado za življenjsko delo. Namesto da bi častni gost prejel priznanje za bogati opus v slogu, ki pritiče tovrstnim dogodkom, so na švicarskem letališču prijeli njega. Na podlagi 30-let stare ameriške tiralice so švicarske oblasti izdale nalog za njegovo aretacijo. Razlog prijetja so bile obtožbe za spolni delikt, ki ga je zagrešil leta 1977 s trinajstletnico. Primer je posebej zanimiv, ker njena mati ni nič manj kontroverzna od umetnika; hčer je pripeljala na golo poziranje v jacuzziju ter jo pustila samo z njim …
Ljubitelji dobre literature in sedme umetnosti smo bili zgroženi. Kakopak smo hiteli podpisovati spletne peticije, da bi genija čim prej rešili iz zapora in preprečili njegovo izročitev v ZDA, kjer je 76-letniku grozila 50-letna zaporna kazen. Ne tako majhen del javnosti je bil podobno zgrožen nad našim početjem …
Z delom Romana Polanskega sem se srečala že v otroštvu. Če ga je svet v tistem obdobju slavil kot uveljavljenega režiserja, se je pri meni ugnezdil kot prekleto dober romanopisec. Njegovi filmi so me dosegli zelo pozno. Ne vem, če ni bil prvi film, ki sem si ga ogledala, Pianist (2002), večino ostalih od leta 2006 dalje …
Nekega dne v osnovni šoli sem torej odšla v knjižnico po svojo bero in zagledala knjigo v modrem ovitku z zanimivo kombinacijo avtorjevega imena in naslova: Roman Polanski, Roman o Polanskem. Priznam, izposodila sem si jo iz čiste radovednosti in izključno zaradi posrečene besedne igre ter zadela terno. V šokantni avtobiografiji so mi najbolj ostali v spominu odlomki, kjer opisuje grozote svojega nesrečnega otroštva v času vojne. Mladega bralca najbolj prizadenejo krivice in zlo, ki se v romanih godijo vrstnikom. Ne moreš ne razviti empatije, ko judovski deček približno tvoje starosti beži pred bombami, da med prebiranjem dela kar skačeš po postelji, kot bi švigale mimo tvoje glave in bi jim hotel uiti … Avtor tudi v kasnejših obdobjih ni bil nič srečnejši; oba starša so med vojno zaprli v koncentracijsko taborišče, mater so umorili, očeta je spet srečal šele po vojni. Leta 1969 mu je psihopat umoril nosečo ženo … Njegov življenjepis je praktično skupek neverjetnih nesreč, ki včasih spominjajo bolj na fikcijo kot na stvarnost.
Dodaten vzrok za empatijo do kontroverznega umetnika je bilo skrajno krivično sojenje. Nekako čudno se sliši, če sodnik, ki javno velja za pedofila, pošlje obtoženca za isti greh za 45 dni na psihiatrično opazovanje. Še hujša je bila sodnikova nezanesljivost in spremenljivo vedenje, saj so režiserju ob priznanju krivde obljubili pogojno kazen v soglasju s tožilstvom in zastopniki žrtve. Nenadoma je sodniku začela ugajati publiciteta. Sojenje je spremenil v odmevno medijsko predstavo za množice, kazen pa iz pogojne v zaporno, in sicer v kar 50-letno! Menim, da je dodaten plus v prid Polanskega njegova stanovitnost; od leta 1989 je poročen z isto žensko, imata družino in zdi se, da z najstnicami ne spi več, vsaj javnost nič ne ve o tem. V kolikor je smisel zaporne kazni prevzgoja kaznjencev, je torej ne potrebuje več. Žrtev je odstopila od pregona, še več, tožilstvo je prosila, naj zavrže obtožnico, niso je zavrgli.
V začetku maja je izbruhnila nova afera, povezana s Polanskim, ki je precej bolj zaskrbljujoča, saj se tiče kulturnih institucij, ki s pregonom kriminala nimajo nobene veze. Ameriška Akademija filmske umetnosti in znanosti se je med sodnim procesom znanega igralca Billa Cosbyja — primera sicer ne spremljam, ne zanima me niti kot igralec — prelevila v etičnega razsodnika in oba člana nečastno odpustila. Pridružili sta se ji tudi univerzi Yale in Temple, ki sta Cosbyju že preklicali častni doktorat, ki ju je prejel izključno zaradi izjemnih igralskih dosežkov. Cosbyjev kip prav tako ne bo več krasil veže Televizijske akademije. Zakaj se torej ugledne kulturne institucije želijo nenadoma distancirati od svojih škandaloznih genijev, ki so jih same okronale? In odkod kar naenkrat želja po na videz občudovanja vredni brezmadežni moralni drži, da dobimo občutek, da se je svet končno začel vrteti v pravo smer? V končni fazi so grehi Romana Polanskega stari že 41 let!
Ker gre v zgornjem primeru za hudi kaznivi dejanji zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb, bi bilo mogoče dobro poiskati kakšen zmernejši primer kulturniške kreposti. Prav daleč se nam ni treba vračati, v soboto je potekalo tekmovanje za evrovizijsko popevko. Ni mi ušlo, da se moji favoriti, ki po izvedbi daleč prekašajo konkurenco, vedno uvrstijo popolnoma na dno lestvice, če sploh prilezejo v finalni izbor. Ne glede na to, ali izberem slovenske ali tuje avtorje, vsi bolj ali manj zvisijo. To pa zato, ker vedno navijam za perfekcioniste, ki sijejo kot sončki med ostalimi nadarjenimi. Po domače povedano, tudi na področju kulture se vedno bolj uveljavlja trend identitetne politike, ki zaradi konformnosti navidezno slavi solidarnost do šibkejših, težavne, muhaste in nenavadne genije pa vedno bolj odriva vstran. Ko je nekaj predobro, se večina ljudi s tem ne more istovetiti, genialnost jim ni blizu, sami imajo premalo talenta, ki bi jim izkustvo sploh omogočil, posledično jo zavračajo. Točno to pokosi moje favorite, manjkajoča točka, s katero bi se poslušalci lahko identificirali! Zavist po nedosegljivem odpor pri slednjih le še poveča. Poglejmo, kateri izvajalci so se v zadnjih letih dobro uvrstili. Letos je slavila Netta s pesmijo Toy, ki v prenesenem pomenu pravi, da smo lepi takšni, kakršni smo. Lani je zmagal krhki Salvador Sobral z nežno balado in mazohističnim besedilom, ki pravi nekako takole, če tvoje srce ne čuti strasti, ti ni treba trpeti, saj moje ljubi za oba …. Srčna bolezen in tiki so njegovo ranljivost še podvojili. 2016 je zmagala Džamala z zgodbo svoje babice, ki je izgubila hčer med deportacijo krimskih Tatarov, še leto poprej švedski izvajalec Måns Zelmerlöw s pesmijo Heroes, ki na nek način problematizira pojem zla v današnji družbi. Leta 2014 je Conchita Wurst pozival k strpnosti do drugačnih, kot mi je znano, ne gre za transvestita, temveč za odrski imidž … Vsi omenjeni imajo nekaj skupnega, in sicer plemenite ideje, ki vzbujajo sočutje in solidarnost …
Kar vladajoči kapitalistični razred na eni strani promovira s presežniki večji, hitrejši, močnejši, boljši, povzroči na drugi strani odpor; ljudje se njihovim idejam prostovoljno odrečejo, ne želijo se istovetiti z njimi in njihov idealizem pretvorijo ravno v nasprotno: slabši, šibkejši, človeški, zabavnejši, sočutnejši, enostavnejši, bolj domač, lažji, lahkotnejši itd. Kulturne institucije s svojim čistunstvom navsezadnje nimajo tako plemenitega namena, kot je sprva delovalo, temveč se trudijo ugajati narcisističnim normam, doseči spoštovanje in odobravanje pri ljudeh, ki so vedno tudi kupci. Kupec pa ima vedno zadnjo besedo. Težava ni le v tem, da se razlike v družbi ob tem povečujejo, saj eminenca konzumira le najboljšo kulturo, medtem ko se ljudje raje poneumljajo s povprečnim, da jim ne bodo slučajno podobni. Najočitnejša razlika je torej, da prvi berejo dobre knjige, drugi slabe, ker vse čudake izločijo in se odločijo za moralno ‘neoporečne’ avtorje, četudi so zanič … Dodatni problem se pojavi, ker v družbi, kjer je merilo vse, kar nam je blizu, prijetno in sorodno, obenem pomeni, da se kljub zvenečim idejam, ki sevajo celo iz evrovizijskih popevk, povečuje prav nestrpnost do drugačnih, ki nam niso in ne morejo biti podobni, če se še tako trudijo, na primer do beguncev … Kdor se rodi kot črnec, bo res težko imel podobno barvo kože kot mi … Tako pridemo do zaključka, da so dobre knjige vedno vredne branja, ne glede na to, kako čudaški so njihovi stvaritelji in se jim nikakor ni pametno odreči, s kriminalom naj se ukvarjajo za to pristojne institucije.
Ideja v besedilu letošnje zmagovalne evrovizijske popevke sploh ni slaba, celo všeč mi je: »I’m not your toy You stupid boy« … Težava je, kaj naj naredimo z »A-A-A-Ani Lo Buba« in podobnimi mašili, ki jih je v pesmi kar precej!? Očitno bi potrebovali še en koš za smeti v lastnih glavah, kamor bi metali odvečno šaro!
Zobe sem si obrusila v edinem slovenskem knjižnem prevodu avstrijskega filozofa Roberta Pfallerja.