Piše: Andrej Lutman

Jana Kolarič Vsi predsednikovi sonetje

Založba Sanje, Ljubljana, 2017

Rojena Mariborčanka je diplomirala iz filmske in televizijske režije. Bila svetovalka za šolsko televizijo, predavateljica umetnostne vzgoje, mentorica dramske skupine, kulturna animatorka, novinarka, urednica šolskih knjig v založbi. V samozaložbi je leta dva tisoč štiri objavil dramsko delo za odrasle z naslovom Kdo le so oni?, pri založbi Mladinska knjiga je dve leti kasneje objavila svoj prvi roman z naslovom Izpred kongresa. Dva romana je ustvarila v soavtorstvu s Tatjano Kokalj z naslovoma Draga Alina, draga Brina in Zima z ognjenim šalom. Ukvarja se tudi s prevajanjem leposlovja iz angleščine in nemščine. Poleg priročnikov za osebno rast je objavila precej del za otroke in mladino.

Pesniška zbirka Vsi predsednikovi sonetje je njena prva pesniška zbirka za odrasle. Množinska oblika samostalnika je sicer soneti, a sonetje vsebuje glagol netiti, kar odlično ustreza vsebini te pesniške zbirke, ki ima nekak usmerjevalni podnaslov tudi Sonet-kurz za demokracijo. Za kaj torej gre? Pesmi v tej zbirki so nespregledljivo politične. Da pa si je Jana Kolarič za sporočanje svoje drže dejavne in zaskrbljene državljanke izbrala prav sonetno obliko, pa tudi ni naključje. Sonet je slovenska pesniška oblika, ki je med vsem oblikami najbolj zaznamovala ne samo razvoj slovenščine, ampak je tudi nekakšen oblikovni vzorec za domala vse pesnikujoče, da se preizkusijo v tej neštetokrat preizkušeni pesniški obliki. Zgodovinsko gledano ima sicer sonet tudi funkcijo subjektivne in osebno izpovedne, predvsem ljubezenske lirike.

In že prvi, repati sonet v zbirki se začne s kitico, ki izraža pesničino ljubezensko razmerje: »O, domovina, nisi več država! / Sanj veličastnih bedna ostalina, / moralno-ekonomska razvalina, / ki v tebi se z vrhov tepta Ustava.«

Pesničina ljubezen je torej namenjena domovini in posredno tudi državi, saj je celotna zbirka usmerjena k predsedniku. A ta ljubezen je vsekakor nesrečna, kar je vir za vstajniško držo, ki je prežeta z demagoškostjo in kritičnostjo do dežele, ki jo pesnica skozi celotno knjigo poimenuje kar s Kuro. Takšno posmehovanje Jana Kolarič posebej začini z domislicami o liku in delovanju predsednika Boruta Pahorja, ki izpade kot kak kurji pastir, a pesnica ne prestopi meje žaljivosti, pač pa na humoren način v svoje verze vpleta vse nepredsedniške predsednikove dejavnosti ter s tem v pesniško obliko prenese novice in novičke iz bolj ali manj rumenega tiska.

V zvezi s tem primer takšne pomenljivosti iz soneta z naslovom Borut Pahor ga je pokazal…: »Kako nastaviti se zna model! / Ima izkušnje pač na modri brvi. / Deveti je, vendár bo – prvi! / Že truma mišk drvi v njegov hotel…« Za števnik deveti je dodana opomba pod sonetom, da je imenovana oseba deveti najlepši državnik na svetu.

Da bi stroga sonetna oblika ne bila preenolična, Jana Kolarič svojim sonetom dodaja repe. Tako se izpišejo golobčkovo-repati, princeskino-repati, kurje-repati in celo angelsko-krilati soneti. In ob takšnem nizanju in polnjenju te pesniške oblike se dogaja zabuhlost, ki je tudi domišljija in z njo domišljenost ne odpravita. Pesnici se dogodi prenasičenost z neustavljivo hotnjo po nekakšni aktualnosti, po svetoboljni kritičnosti, po angažiranosti… pa vse skupaj zgublja svoj naboj, in tovrstno pesnjenje prehaja v ritem lajne, ki se vrti v prazno.

Nekaj k takšnemu vzdušju pripomore tudi spremni zapis Borisa Vezjaka, domišljeno natisnjen na posebnem listu, z naslovom Predsednikov flirt kot povabilo pesniku, ki je dosledno ukvarjanje s predsedovanjem Boruta Pahorja in njegovimi medijskimi nastopi. Vse pesničino početje namreč uokvirja in s tem usmeri k enopomenskosti, kar daje zbirki nadih trenutnosti. Morda pa je tu srž provokacije ali razlog, da pesniško izzvani predsednik države tudi napiše kak sonet.

Andrej Lutman