Piše: Andrej Lutman

Aleš Jelenko, Helena Zemljič, KONTEJNER

Zavod Volosov hram, Murska Sobota, 2016*

Šalamunizem. Smer v najnovejši slovenski umetniški besedni usmeritvi, ki jo je sprožil Tomaž Šalamun z objavo pesniške zbirke z naslovom Poker pred vsaj pol stoletja, ne pojenjuje s svojo silovitostjo, pač pa se krepi z nabojem v presežke. In ima vplive. Eden od dokazov za takšno zatrjevanje je tudi pesniška zbirka z naslovom Kontejner.

»Zakaj znajo ptice leteti? // Zložiti na kup votle / kosti ptičev, ki znajo // v steno zavrtati luknjo / brez robov. Hiperbolika // sunka, ki pretrese modrino / v tvojih nohtih. // Svet obstoji v premiku / ptičjih kril, praženih // na lastnem vrtu. / Ugrizneš v meso, // prezreš komet v iztaknjenem / očesu. Upanje pristane v košu.«

Navedena pesem, podložna zahtevi o prepovedi javne priobčitve in ostalega, kar določa založba Zavod Volosov hram, je iz vsebine tretjega dela, v knjižnem kazalu z besedo Steklo poimenovanega kontejnerja. Pesniška zbirka Kontejner ima namreč podnaslove, določene s poimenovanjem posod za odpadke, kot so: Biološki odpadki, Plastika in pločevinke, Steklo, Papir, Nevarni odpadki in Ostali odpadki. Knjiga z naslovom Kontejner je v indigo strupeni modri barvi, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je knjigi prispevala tako imenovano vezje za naslovnico.

Pesnik Aleš Jelenko in že poimenovana pesnica Helena Zemljič nadaljujeta žlahtno pesniško nasledstvo, ki se v davnino vije k Jovanu Veselem Koseskem, v ne tako davni preteklosti se spogleduje s Srečkom Kosovelom, a dosledno to nasledstvo sledi poznemu Šalamunu, kakor je v knjigi docela eksplicitno izpostavljeno tudi z besedami na šestdeseti strani: »Tega smo se naučili v šoli. To seveda vsi vemo. Ampak tako nočemo pisati. Tako kot Šalamun ne moremo pisati.«

In kaj ima pri vsem tem Jovan Koseski? Njemu gre zasluga, da je kot sodobnik Franceta Prešerna vzpostavil pesniško smer, ki ni bila obremenjena s sledenjem pesniškim oblikam, s katerimi naj bi se dokazovalo, da lahko tudi slovenščina poje v takrat uveljavljenih oblikovnih formah. Koseski je namreč postavljal kasneje zapostavljene standarde, da je tudi knjižna slovenščina lahko zavezana sama sebi in da ni nujno, da je nosilka zavezanosti narodnemu buditeljstvu in združevalnega načina, ki bi ustoličil narod s svojimi pesniškimi presežki. Prav eksperimentiranje s slovenščino je bila vedno temnejša in zapostavljena plat pesnjenja, ki je bila celo osovražena in označena za manj vredno ali celo povsem brez vrednosti. Slovenščina naj bi bila zgolj in samo izraz nacionalne enotnosti in branilka tako ozemlja kot tudi ljudi, živečih med številčnejšimi in z zgodovino povzdignjenimi narodi, sobivajočimi v bližnjem ali daljnem sosedstvu.

Za eno od vzporednih nasledstev, ki je bolj zavezano narodno buditeljski funkciji, bi se lahko štelo niz pesnikov v navezi: France Prešeren, Ciril Zlobec, Boris A. Novak. Za navedeno trojko je mogoče trditi, da s svojim pesnjenjem spodbujajo slovenščino, ki ima zaveze do naroda, da utrjevanja njegove identitete in, kar je najpomembneje, da dokazuje svojo spevnost v evropskih ali kar svetovnih pesniških oblikah. S takim pristopom naj bi se dokazovalo, da slovenščina ni manj vredna od drugih govoric in pisav. V zvezi s tem je potrebno vzpostaviti še, za primerjavo, feministično linijo, sledečo prostemu verzu oziroma odmiku od nuje po potrjevanju svojega ustvarjanja skozi ustaljene pesniške oblike: Ifigenija Zagoričnik, Vida Mokrin Pauer, Meta Kušar. Naštete pesnice so namreč za pesnjenje vzele slovenščino kot sredstvo in ne kot cilj svojega izražanja. A glede na takšno razdelitev seveda ni mogoče trditi, da so njihove pesmi slabše ali boljše od ostalih, le drugačen pristop beležijo. Pesniški način pač izhaja iz same slovenščine, ne pa toliko iz njene zgodovine, in tudi nima tendenc, ki so značilne za besedno izražanje, preobremenjeno s konstitutivnostjo nacije.

In znova k pesmim iz knjige Kontejner, katere pesmi so docela, popolnoma in nespogledljivo šalamunovske. Kako to? Zapisane so v šestih dvovrstičnicah, tako dragi in ljubi pesniški obliki, ki jo je Tomaž Šalamun uporabil vsaj v knjigi Dojenčki in še prejšnjih zbirkah, in pa tudi v vsebinskem smislu, saj so pesmi zgrajene v popolnem samemu sebi sledečem nizu. Zadnja beseda povednega niza namreč postane naslednja beseda sledečega s smislom zaznamovanega niza; to je ustvarjanje z asociativno logiko oziroma gre za sklepanje, celo zaklepanje pesmi, kakor je tudi poimenovano stihoklepstvo. Velja izpostaviti, da beseda stihoklepstvo pomeni zgolj in samo pesnjenje v najžlahtnejšem smislu in pomenu, nikakor pa takšno označevanje ne pomeni, da je stihoklepstvo kakorkoli obremenjeno s sovražnim govorom glede ustvarjanja kot takega, češ: stihoklepec je slab pesnik. Pa četudi bi se lahko pojavil zavajajoči sklep, da ničvredne oziroma odpadle, celo zavržene pesmi sestavljajo knjigo z naslovom Kontejner.

Za ponazoritev asociativnega pesništva, ki se ga lahko označi tudi s podoznako reciklirizem, ki je recikliran lirizem, pa pesem iz razdelka Nevarni odpadki in podniza z naslovom Burlesca slovenica: »II. // Iz glave je pljunil. / Direktno iz možganov. // Pa je priletelo skozi / usta. Pogosto. // Kot debelo črevo. / Krvavo in dolgo. // Pa spet. In / še enkrat. // Koliko kil drži? / Da dvignem // to reč. Njega / ali njo.« Štrenasta snov, ta in taka pesem. Vsebina zavzema tako najvišje in tudi precej nižje izpovedne lege. A kontejner ima samo eno lego, ki je zanikana v odvozu, saj brez odvoza postane njegova lega nevarno leglo kužnin, potencialna ekološka bomba, področje izogiba. Takšno umeščanje pa ni tako tuje umestitvi pesniške smeri, ki ji ni v osnovi mar za narodotvornost oziroma je takšna funkcija kreacije precej sodobnejša, saj ne vsebuje strahu ali bremena, ki se ji reče tudi ogrožena slovenščina. Je izraz zrelosti slovenščine, ki že lahko tudi narekuje in vpliva na druge govorice ter pisave, kar je Tomaž Šalamun s svojim svetovljanskim pesnjenjem eksplicitno dokazal.

V ne tako daljni preteklosti je obstajala oznaka straniščna poezija. Dandanes obstaja označevanje, ki je pojasnjeno na strani devetinpetdeset: »Pri smetiščnih pesmih gre torej predvsem za užitek v komunikaciji, ki je istočasno razporejanje pesniškega materiala po posameznih kontejnerjih.« Za prihodnje čase pa se lahko poda le naznanilo, da sta Aleš Jelenko in Helena Zemljič par, ki bosta počistila postmoderno slovensko pesniško produkcija vsaj tako temeljito, kot sta to storila z učinkom, ki ga ima pozna šalamunščina dandanes. V tej usmeritvi se jima pridružuje tudi Nina Jančič, ki je poskrbela za slike v knjigi, ki so posnetki inštalacij, nastalih na smetiščih ali s pomočjo odpadkov ali osipkov. Knjiga Kontejner se tako pridružuje turističnemu kulturizmu, ki zagotavlja, da se Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel pridružujeta vsaj evropskemu rezidenčnemu kreativizmu, ki domuje tudi v Volosovem hramu.

Na tem mestu je potrebno izpostaviti tudi umetnostno smer z oznako konstruktivizem, ki je za svojo osnovno snov vzel nov, svež material in ga preoblikoval v nekaj novega, pa čeprav sestavljenega. Reciklizem pa vzame za osnovo staro snov, že uporabljeno, celo izrabljeno, in jo ponovno predela, reciklira. Pa četudi je ta snov vsebinski in oblikovni način, kot ga je uporabljal Tomaž Šalamun, nekoč soustvarjalec skupino OHO. Pesmi v zbirki Kontejner torej ne dokazujejo samo določenega vpliva pomembnega pesnik, pač pa njegov način izraza poustvarijo, skoraj prepišejo in s tem postanejo sveže, nove, sodobne, celo futuristične. Prav tak pristop zagotavlja, da je pesnjenje večno, izven časa, pa čeprav je njegov zven, a nikakor ne izvin. In, najpomembneje: ta, taka in takšna pesniška govorica je tudi izvirna.

*Opomba: knjiga, ki ne zastara.

Andrej Lutman