Vlado Pivec JUNE

I

Ko je učiteljica naročila, naj napišemo spis o kakšnem zanimivem sorodniku, sem se trudil najti kaj nenavadnega na stricu Damjanu. Je dolgočasen človek, zato sem komaj spravil skupaj eno stran. Šele ko sem nalogo oddal, sem se spomnil na teto Mileno. Bil sem jezen nase, saj nihče od sošolcev nima sorodnikov tako daleč proč. O njej bi lahko pisal vse mogoče fantastične zgodbe, pa mi nihče ne bi mogel očitati, da sem si jih izmislil.

Milena se je na Novo Zelandijo preselila pred mojim rojstvom. Z njo sploh nismo v sorodu, saj je hči babičine prijateljice, ki je umrla, ko je bila Milena še majhna. Babica je punčko vzela k sebi in rasla je skupaj z mojo mamo. Vsi so govorili, da je moja teta. Na obisk je prišla le enkrat, pred približno štirinajstimi leti, na moj krst. Mama in babi sta si z njo redno dopisovali, nekajkrat na leto pa so se zelo na kratko slišale po telefonu.

Meni teta, prava ali ne, ki živi tam daleč spodaj na robu sveta, ni pomenila ničesar. Doma so se kdaj pa kdaj pogovarjali o njej, a nisem poslušal. Nanjo so me spomnili le takrat, ko nam je pisala pismo, v katerih nam je vsem, tudi meni, pošiljala pozdrave. Na pismih so bile zanimive znamke in to je bilo edino, kar je za kratko pritegnilo mojo pozornost.

Na moj štirinajsti rojstni dan je prispela tetina voščilnica, kot vsako leto. A tokrat je bilo spodaj pripisano, da bodo poleti vsi trije prišli na obisk. Mislil sem, da se bo mami in babici zmešalo. Skakali sta, se objemali in delali tak kraval, da sem raje odšel v svojo sobo, si nadel slušalke in navil muziko na glas.

Šele pri večerji, ko so se vsi že umirili, sem vprašal babico, kdo so tisti trije, ki pridejo.

»Ja, teta Milena, njen mož Roberto in tvoja sestrična June, saj smo ti pripovedovali o njih.«

»Sploh ni prava sestrična,« sem zasitnaril. »Kako se bomo pa pogovarjali? Znajo po naše?«

»Saj praviš, da znaš angleško,« je morala zafrkavati mama.

»To ni noben problem,« je pomirljivo rekla babi. »Govorijo slovensko, italijansko in angleško.«

Izkazalo se je, da je Roberto po rodu Italijan. S teto sta se spoznala pri nas na morju in odšla na Novo Zelandijo takoj po poroki. June se je rodila tri leta pred menoj. Rojstni dan imava le teden dni narazen. To, da imam sedemnajstletno sestrično, je za trenutek zbudilo mojo radovednost, a nato je babi prinesla škatlo s slikami. Najprej se mi je zazdelo, da ob teti in Robertu stoji nek suh mulc. Šele ko sem bolje pogledal, sem razbral, da je tisto bitje s kratkimi lasmi, v kavbojkah in razvlečeni majici, punca. S tem je moja radovednost ugasnila. Nekaj vznemirjenosti sem občutil le ob misli, da bodo prinesli darila.

»Kakšno butasto ime pa je to June?« sem prhnil in zavil z očmi.

Ata je dvignil prst in se odkašljal. Oh, spet bo govor.

»Včeraj si mi rekel, da se ti ni treba učiti za kontrolko, ker znaš zgodovino. Pa očitno ni tako, ker bi sicer vedel, da ime June izhaja iz imena najvišje rimske boginje Junone, žene vrhovnega boga Jupitra. Če bi vsaj malo potisnil nos v svoje knjige in se ne bi delal kot da že vse veš, bi vedel, da je …«

Koga briga za neke Rimljane in njihove bedaste bogove. Ne da bi poslušal predavanje do konca, sem odšel iz sobe in ob tem zaloputnil z vrati. Zaklenil sem se v svojo sobo in spet navil muziko na glas. Malce sem bil razočaran, ker nihče ni prišel trkat. Niti babi.

II

Prišli so sredi poletja. Ženske so kričale tako glasno, da so se odpirala okna in so ljudje radovedno gledali, kaj se dogaja. Teta in Roberto sta me objemala in poljubljala, da sem bil ves poslinjen. Fuj. Pa še pred sosedi. Upal sem le, da me ni videl kateri od sošolcev. Te sramote se hitro ne bi znebil.

June je bila natančno takšna kot na sliki. Če ne bi bilo velikih oči in našobljenih ustnic, bi bila videti kot fant. Bila je strašno prijazna do mojih starih in do babi, ki se je kar razjokala od sreče. Babe se kar naprej cmerijo.

Na srečo smo se izpred oči radovednežev umaknili v hišo. Pomagal sem nositi težke kovčke. Glede na količino prtljage bodo darila gotovo bogata.

Teta mi je vsa navdušena potisnila v roke majhno, podolgovato škatlico. Slutil sem, da ne bo dobro. Notri je ležalo nalivno pero. Resda lepo, imelo je zlato konico, vsaj tako je govorila teta, a vendarle samo prekleto nalivno pero. Kaj hudiča naj z njim? Kdo pa še piše s tem. Samo očetov pogled izpod nagubanega čela me je ustavil, da nisem tiste škatle zabrisal na tla in zdirjal ven. Kakšni skopuhi! Teta je govorila nekaj o omejitvi teže prtljage na letalih in o tem, da bo kakšna večja darila poslala v paketu, a zame je bilo veselja konec.

Nekaj ur sem preždel na kavču in poslušal njihovo nenehno govorjenje. Že davno bi pobegnil, če mi ne bi oče v predsobi skrivaj tiho zasikal, naj se obnašam kot človek in naj niti ne pomislim na to, da bi šel v svojo sobo brez dovoljenja.

June se je čisto vživela. Klepetala je, babi pa jo je ves čas držala za roko in jo klicala Žun. Mene so seveda ignorirali. Šele čez čas se je mama spomnila, da bi bilo dobro, ko bi se mlada dva umaknila v mojo sobo in se pogovarjala o stvareh, ki so njunim letom primerne. Torej sem šel, June pa za menoj. Počil sem se na posteljo, ona pa je sedla na tla.

»Lepo sobo imaš,« je kimala in si ogledovala posterje na stenah. »Takšnega imam tudi jaz.« Pokazala je na Sex Pistols. Pa ravno na tega. Pred časom mi je Marko dal plastično lobanjo, ki sem jo želel pritrditi na steno. Ko sem zabijal žebelj, se je odluščil velik kos barve in tudi nekaj ometa. Samo ta pankerski plakat je bil dovolj velik, da je skril poškodbo in me rešil pred očetovim predavanjem in kakšno kaznijo.

Trudila se je pogovarjati z menoj, pa ni bilo nobenega uspeha. Premori med posameznimi stavki so bili vedno daljši, jaz pa sem s strahom čakal, kdaj bo spet kaj rekla. Ena sama velika zadrega. Nekoliko me je res zanimalo, kakšno je življenje tam spodaj, s čim se ukvarjajo in ali imajo tudi tako bedaste starše kot mi. A bil sem užaljen zaradi darila in zaradi babičinega navdušenja nad vnukinjo. Neizgovorjene besede so se kopičile v meni, a trma jim ni pustila na plan.

»Kakšno muziko pa imaš najraje?«

»Različno.«

»Imaš kakšne zanimive prijatelje?«

»Imam.«

»Veliko?«

»Še kar.«

»Kaj pa počnete v prostem času?«

»Vse sorte.«

»Se ukvarjaš s kakšnim športom?«

Ničesar nisem odgovoril. Naj že enkrat utihne, koza.

»Veš kaj, pojdi se solit,« je po daljši tišini razdraženo zavpila, vzela iz žepa telefon in se ukvarjala z njim. Samo ždel sem v kotu postelje in zijal skozi okno.

III

Pri večerji sem izvedel, da bodo ostali le še tri dni, ker morajo še k vsem Robertovim sorodnikom, ki jih je veliko več kot nas. To me je spravilo v boljšo voljo, ki pa ni trajala dolgo.

»A nima jutri tisti tvoj Marko zabave za rojstni dan?«

Joj, mama, kako si se lahko prav zdaj spomnila na to. Vedel sem, kaj bo sledilo.

»Sigurno ne bo imel nič proti, če pripelješ June, a ne? Resda ste vsi malo mlajši od nje, a vaša družba ji bo bolj prijala kot naša.«

June sicer ni bila videti posebej navdušena, a če je imela kaj proti, tega ni preveč očitno pokazala. Najbrž bo šla z menoj zanalašč, da mi bo naredila sramoto.

Marko je bil moj sošolec. Sicer je znal biti huda tečka, a imel je nekaj, zaradi česar ni nikoli nihče manjkal na njegovih zabavah: starejšo sestro Ines. Bila je visoka, z bujnimi črnimi lasmi in, kar je najpomembneje, z velikimi prsmi. Oblačila se je v najtesnejša možna oblačila. Njena podoba je bila vsak večer moja spremljevalka v spanje. Zdaj pa naj na zabavo vlečem tole … tole … eh!

Izkazalo se je, da so bili moji strahovi odveč. June je že po nekaj minutah klepetala z vsemi, puncami in fanti. Tudi s čudovito Ines. Bil sem med svojimi prijatelji, zato se nisem počutil tako odrinjenega kot doma. Poleg tega sem se lahko, kolikor se je dalo, pasel s pogledom po črnolasi lepotici.

Popoldan je hitro minil, gostje so se že pričeli počasi poslavljati, ko je Ines predlagala:

»June pojutrišnjem odhaja, kaj če bi pred tem še kam skupaj šli. Morda na kak izlet? Recimo gor v Sotesko?«

Soteska je ležala kakšno uro hoje nad mestom. Skoznjo je tekel potoček, ob katerem je bila nekoč baje pomembna cesta. Zdaj je od nje ostal le kolovoz, ki so ga občasno uporabljali za spravilo lesa. Tam, kjer se je dolina najbolj zožila, sta pred stoletji stala velika gostilna in mlin. Danes je od obojega ostal le en precej visok, s kamnom zidan vogal, ob katerem je bilo več z mahom in grmovjem obraslih kupov klesanega kamenja. Temu smo vsi rekli grad, najbrž zaradi veliko kamenja. Jasno je, da tam tudi straši. Kot pač v vseh razvalinah.

Tam gori sem bil le dvakrat. Enkrat z babico, ko sva iskala gobe, drugič pa nas je tja peljala učiteljica in nam pripovedovala zgodovino tistega kamenja.

Ni mi bilo do dolge hoje, a ker si je izlet izmislila Ines, so vsi pomisleki izginili. June je predlagala, da bi si lahko tam napravili piknik in tudi prespali v spalnih vrečah, kar je sprožilo veliko odobravanja in načrtovanja. Super, sem si mislil. Noč z duhovi in bujno Ines! Več si skoraj ne bi mogel želeti.

Doma mama ni bila najbolj navdušena nad tem, da bi ostali celo noč na prostem, a babi jo je pregovorila, češ June in Ines sta že odrasli, bosta že poskrbeli za mularijo.

IV

»Ines se je spomnila, da mora na nek rojstni dan, tole pa pošilja tebi,« je Marko rekel June in ji v roke potisnil zavitek. Odvila ga je in pokazala se je steklenica likerja.

Moje razočaranje je bilo strašno. Najraje bi kar odšel domov. Toda starši in babi bi me zelo trdo prijeli, ker sem pustil June samo. Najhuje pa bi bilo, ker bi sošolci zagotovo govorili, da sem se ustrašil duhov. Nisem imel izbire.

Izkazalo se je, da so bili tudi vsi ostali starši istega mnenja kot moja mama. Samo midva z June sva imela s seboj spalni vreči. Ostali so morali biti doma do mraka. No, sem pomislil, se bomo pač vsi skupaj takrat vrnili.

Bil je vroč dan in tudi senca v Soteski nas ni ohladila. Kljub temu smo bili razposajeni, tudi sam sem se počasi sprostil. Svoje je prispeval tudi tisti liker. Vsak ga je dobil le dva, tri požirke, a bilo je dovolj.

Razvaline so bile natančno takšne, kot sem se jih spomnil, le nek pametnjakovič je okoli in okoli njih napel plastičen trak, na katerem je pisalo Pozor, kamenje pada! Prepovedan prehod!. Presenečeno smo se ustavili. Saj ni važno, bomo pač naredili piknik na tej strani potočka.

A June je stopila čez trak:

»Non capisco lo sloveno,« ter zakoračila med razvaline, mi pa smeje za njo. Moram priznati, da mi je bila v tistem trenutku kar všeč.

Tisti, ki smo imeli nože, smo porezali grmovje na ravnem delu med kamenjem, zakurili ogenj in si pekli klobase in krompir. Med pripovedovanjem neumnih štosov smo se najedli, nato pa celo popoldne nenehno govorili drug čez drugega, peli nespodobne pesmice in se šli, kdo ve bolj butast vic.

Sonce je bilo že nevarno blizu obzorja, ko se je Marko spomnil, da bi lahko tekmovali, kdo lepše preskoči potok, ocenjevali pa bi dolžino skoka in umetniški vtis. Pa prav on je to predlagal, ki je bil dokazano največja neroda med nami. A bili smo dobre volje in smo se takoj strinjali.

Skoki in odločitve sodnikov so povzročili salve smeha. Ko je bil na vrsti Marko, smo vsi vedeli, da se bo nekaj zgodilo. Skočil je, hotel v zraku razširiti noge in roke in seveda čofnil v vodo sredi potoka. Bilo je toplo, ni mu bilo hudega, a začel je sitnariti, da bi šel domov. Poznali smo ga dovolj dolgo in zato vedeli, da ne bo odnehal in da ga nima smisla prepričevati v to, da bi ostali še nekaj časa. Kot rečeno, bil je huda tečka, zato smo se kar pričeli odpravljati.

June je sedela na kamnu in me gledala:

»Kam pa ti? A ne bova spala tukaj? Sem peljala spalno vrečo le malo na izlet?«

»Eh, kaj bova tukaj. Če gredo vsi, grem še jaz.«

Stopila je čisto do mene in z globokim glasom počasi rekla:

»Najbolj boli, če te izdajo najbližji.« Osuplo sem jo gledal, a prhnila je v smeh. »Buuuuu, strah te je duhov, le priznaj.«

Vsi so se smejali. Če bom zdaj odšel, bodo še mesece, če ne leta dolgo govorili, da sem se ustrašil. Počil sem nahrbtnik na tla in sedel na kamen.

»Ti si duh, trola. Ničesar se ne bojim.« Razvezal sem spalno vrečo in jo raztegnil ob ležečem deblu. »Tukaj bom spal!«

Druščina je pomahala in odšla, midva pa sva obležala vsak na svoji vreči. June je zijala v telefon in igrala igrice, jaz pa sem poslušal muziko. Spregovorila nisva niti besede.

»Da ne boš slučajno zaspal,« je rekla, ko je bila že trda tema. »Počakala bova vsaj do polnoči, da vidiva, ali se bodo prikazali duhovi.«

Spet se je na glas smejala, meni pa je bilo vse tesneje pri srcu. A pred punco tega ne bi nikoli pokazal.

Bolj ko je mineval čas, bolj sem bil živčen. Pogledoval sem proti June, a nič ni kazalo, da bi jo zanimalo karkoli drugega, razen opazovanja zvezd in skoraj polne lune. Baterije telefonov so se nama že zdavnaj izpraznile, zato sva samo ležala in molčala.

»Bo skoraj polnoč, zaspan sem?« sem na videz zdolgočaseno vprašal, čeprav je vse v meni trepetalo in bi raje bil kjerkoli drugje, kot med tistim strašljivim kamenjem.

Pogledala je na uro.

»Še malo.«

Bil sem vesel, da nisem sam. Zadnjih deset sekund pred polnočjo je na glas odštevala, potem pa umolknila. Skrivaj sem potegnil spalno vrečo čisto do nosu, kot da bi bila ščit pred nevarnostjo, ki preži na naju tam med grmovjem.

»Ti duhovi so me zelo razočarali,« je med zehanjem rekla čez nekaj neskončnih minut. Vstala je in se pretegnila. »Moram lulat. Glej, da me ne boš špegal.« Stopila je v temo. Malo je manjkalo, pa bi jo poklical nazaj. Grozno je bilo biti sam med razvalinami. Tudi mene je tiščalo, zato sem zbral ves pogum in stopil tistih nekaj korakov dol do potočka. Bila je res lepa, topla noč, kljub grozljivi okolici. Škoda, da ostali niso tukaj.

Ko sem se vrnil, je June stala ob moji spalni vreči. Bil sem za glavo večji. Luna in zvezde so dajale ravno dovolj svetlobe, da sem videl, kako mi strmi v oči.

»Kaj je, mali? Te je strah?«

»Ja pa ja. Ničesar se ne bojim.«

»Njega sprašujem, ne tebe,« je rekla, mi položila roko med noge ter malo stisnila. Odskočil sem in skoraj padel čez podrto deblo. Takoj sem se zavedel, kako bedasto se obnašam. Stala je tam in se, kolikor sem lahko videl, smehljala. Užaljeno sem pograbil spalno vrečo in nahrbtnik, preskočil potok, se komaj izmotal iz opozorilnega traku, ter oddivjal navzdol po poti. Spotikal sem se na vsakem koraku, se zaletaval v drevesa in zapletal v grmovje. Pozabil sem na strah, gnala sta me jeza in sram. Ko sem se končno prebil do konca soteske, sem zasopel obstal. Slišal sem korake za seboj, zato sem tisti zadnji kilometer do doma bolj pretekel kot prehodil. Kljub temu sva prispela istočasno. Nisem je niti pogledal.

V svoji sobi sem legel in se pokril čez glavo. Lica so mi gorela in šlo mi je na jok. Slišal sem, da se babi pogovarja z June in upal, da ne bo prišla k meni. Ni je bilo.

V

Naslednje jutro nisem šel na zajtrk. Nihče ni prišel po mene. Bal sem se, da je June vsem izčvekala, kaj se je dogajalo ponoči. Danes odhajajo, če jih nikoli več ne vidim, bo še najbolje.

Mama je prišla v sobo šele sredi dneva.

»Pridi, zaspanec, poslovil se boš od gostov. June je že spraševala po tebi.«

Moral sem vstati. Nase sem navlekel staro trenirko in stopil v predsobo. Prtljage ni bilo videti, očitno so jo že znosili dol. Roberto mi je tokrat samo stisnil roko in me potrepljal po rami, zato pa me je Milena spet stisnila k sebi in me pocmokala.

»Priden bodi, dragi moj fant. Joj, te že pogrešam, pa še odšla nisem. Še dobro, da naslednje leto spet pridemo. Komaj čakam.«

O čem pa govori? Naslednje leto spet?

»Tudi jaz komaj čakam, osemnajsti rojstni dan bom praznovala tuuuukaj,« je  zapela June. Teatralno je razširila roke in znižala glas. »Svoj vstop v svet odraslih bom proslavila na najboljši možen način!« Gledala me je naravnost v oči. Srce mi je razbijalo. Vsi so se krohotali in upal sem, da nihče ni opazil moje hude zadrege. June mi je podala roko. Ko sem jo prijel, me je potegnila k sebi, me tesno objela in na kratko poljubila na usta. Začutil sem njeno telo in vonj njenega parfuma. Motil sem se, ni je bilo mogoče zamenjati za fanta.

Zvečer nisem mogel zaspati. Pokril sem se čez glavo. Bil sem srečen in nesrečen obenem, šlo mi je na jok in na smeh. Poskusil sem preusmeriti misli tja, kjer so bile običajno vsak večer, k bujni Ines. Pa ni šlo. Videl sem le tiste kratke lase, čudovite sivozelene oči in mehke ustnice, ki mi govorijo: Kaj je mali, te je strah?

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s