Piše: Tanja Jerebic
Pred enajstimi leti je v Sloveniji začel veljati zakon o prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih. Protikadilskim smernicam sledi že večina evropskih držav. Kadilce preganjajo na vsakem koraku, cene tobačnih izdelkov rastejo z neverjetno hitrostjo. Če smo bolj natančni, se ne dviga cena tobaka, temveč države z grozljivo visokimi obdavčitvami pridno polnijo svoje malhe. Lonček bi rade primaknile še nevladne organizacije s področja zdravstvene preventive, ki želijo uvesti kadilski evro …
Gostinci niso navdušeni nad zaostrujočo se zakonodajo, kadilcem ponujajo odeje in nekakšne infra peči, okrog katerih se gostje gnetejo v zimskih mesecih, da med kajenjem ne otrpnejo do te mere, ko bi jim kozarci začeli padati iz rok.
Slovenski kadilci smo se nekaj časa zgražali in kregali, sedaj smo se očitno sprijaznili brez boja kot na vseh drugih področjih, kjer bi se morali boriti za svoje pravice. V nasprotju z nami se naši hrvaški sosedje ne dajo, oni kadijo in pika. V Sloveniji kadi četrtina prebivalcev v starosti od 15 do 64 let, v evropskih državah jih kadi tretjina.
Moje stališče do kajenja je skrajno ambivalentno. Sklada se z mojim vedenjem, ki protikadilsko gonjo zavrača z zelo dobrim razlogom. Obenem sem na drugi strani prav tako proti kadilski industriji, ki kuje dobičke na račun človeškega zdravja in življenja. Kaj me torej postavlja v tako absurden položaj?
Pri protikadilski gonji je povsem jasno, da je ne žene skrb vladajočih ali zdravstvenih institucij za boljše zdravje državljanov ter Evropejcev, temveč je del velike požrešne neoliberalne paradigme. Za idejo o zdravih državljanih, se ne skriva plemenitost, temveč postopna privatizacija zdravstva! Tudi protikadilski zakon se zaostruje postopoma; najprej prepoved kajenja v lokalih in javnih prostorih, zatem periodična višanja cen tobačnih izdelkov, ki so brez realne osnove (viša se le davek), sledi ji prepoved elektronskih cigaret in šele za kopico ukrepov se pojavi ideja o višji zdravstveni zavarovalni premiji za kadilce … Ko bodo ljudje pristali na to skrajnost, vse se že napoveduje, bodo povišali premije tudi na debelost, alkoholizem, udejstvovanje pri ekstremnih športih, na uživanje sladkarij etc. Vsakdo izmed nas se bo vsaj z eno pregreho uvrstil v svojo kategorijo, kjer mu bodo dopovedovali, da je sam kriv za svoje zdravje in bo svoje napake moral plačati sam. Ko bodo premije dovolj visoke, da bomo v bistvu že samoplačniki, bo privatizacija zdravstva samoumevna …
Ne, to ni preganjavica, to je nasilje! Meje se ljudem premika postopoma, zato je čas, da se upremo! Moje svojega telesa določamo sami, ne država ne Evropa ne sosedi, znanci ali sorodniki nam jih ne smejo premikati … S svojim telesom lahko počnemo, kar nas je volja, lahko kadimo, lahko končamo svoje življenje, smučamo etc. Drugi pa morajo naše osebne meje in voljo spoštovati, približajo se nam lahko le, če dovolimo, prav tako nas lahko zastrupljajo, tepejo, pohabljajo ali poneumljajo samo z našo privolitvijo!
Drugi pol problema, ki me moti, da ne podpiram kadilske industrije, se prav tako tiče uveljavljanja lastne volje nad svojim telesom. Že leta se trudim opustiti kajenje, a se vedno vrnem med kadilce. Narediti nekoga odvisnega od substanc, ki mu jih prodajo z namenom profita ali lastne koristi, je prav tako neetično, kot če mu prodajo skrb za zdravje z namenom vzbujanja občutka krivde, ki jo nazadnje še oglobijo … Človeku se neumno zdi, da mora pri nakupu elektronske cigarete pokazati osebno izkaznico, da ga popišejo, kot bi bil zločinec. Za nakup solate, polne pesticidov, hrane z vsebnostjo hormonskih motilcev in drugih strupov pa nas prav nihče ne vpraša za privoljenje …