Molk in črke

Piše: Andrej Lutman

Milenko Strašek Listje  (Samozaložba, Maribor, 2016)

Haikujev kot listja, bi se lahko zatrdilo ob prelistavanju nove pesniške zbirke, ki jo je Milenko Strašek obelodanil skupaj z Vesno Zakonjšek, risarko in slikarko, sledečo tako imenovanemu antropozofskemu načinu likovnega izražanja. Milenko in Vesna sta par, ki sobiva vsaj od zbirke Mejaši mojih gmajn, izšle leta dva tisoč devetega v Celju in samozaložništvu. Antropozofski način slikanja in risanja, temelječ na učenju Rudolfa Steinerja, naj bi nudil notranje ravnovesje. Morda ima ta tako poimenovana tehnika res kakšen zdravilen učinek, a slike in risbe Vesne Zakonjšek nedvoumno nudijo tankočutno ravnovesje haikujem in tankam v zbirki z naslovom Listje.

Najprej nekaj besedí o haikujih. Verjetno svetovno najbolj znana japonska oblika izražanja je v slovenski književnosti prisotna vsaj od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja. Obsedla je skorajda vse, ki se izražajo z besedami in jih zlagajo v trivrstičnice. Oblika z oznako tanka pa je nekakšna dopolnitev haiku oblike. Je petvrstična, dvodelna in naj bi bila celo starejša od haiku oblike. Dve dodatni vrstici pa naj bi odražali poglobljeno čustvo, pričujoče v prvih treh vrsticah.

listje-720x360

Milenko Strašek, upokojeni novinar, a delujoč pisatelj in še posebej delotvoren pesnik, je svoje dolge pesmi v praviloma prostem stihu skrajševal in krajšal do haiku oziroma tanka oblike. Najbolj poznan po literarni zvrsti, ki je zapostavljena, torej portretu, se je osredotočal tudi na reportaže in pa na zapise o tukaj in zdaj živečih ljudeh. Ni odveč podatek, da je po rodu s Kozjanskega, ki ima že in še pregovorno stigmo o nerazvitosti ter o mnogočem, kar takšni enostranski oznaki pritiče. Tako v njegovih pesmih, ki imajo močno poudarjeno strukturo narativnega nizanja pomenov, prednjačijo takšni liki, kakor tudi s takšno tematiko prežeta občutja z obrobja.

V zbirki Listje vsa ta ukvarjanja s tako izvzetimi osebki strne vase in nase. Tanka na strani sedemindevetdeset spregovori o tem: »Pred knjigo sedim, / zunaj veter razsaja. / Besede molče, / zgodba zgodbi nagaja. / Struna sem, bedim.« Prav poosebljanje človeške majhnosti, neznatnosti, skromnosti in šibkosti je značilnost, ki jo Milenko Strašek nenehoma izpostavlja. Pravzaprav pridobiva v njegovih pesmih docela religiozne razsežnosti, kar se opaža pri pesmih, temelječih na sočutju, na pretakanju in predajanju trpljenju, zapetosti, vdanosti. O tem spregovori haiku z oseminšestdesete strani: »Rad bi se približal stvarem, / ljudem zaupal, / odšel zravnano.« Takšnemu pesniškemu drobirju se približujejo risbe drevesnih listov. Na listu papirja je torej risba drevesnega lista. Papir je tudi iz lesa. In tako dalje gre asociativna logika. Kar osem različnih vrst dreves je preko roke risarke pustilo odtise svojih listov zraven pesmi, ki tako skupaj napolnjujejo belo stran knjižnega lista.

Milenko Strašek poudarja minevanje. Poudarja odpadanje listja. Poudarja izginjanje iz življenja soljudi, a se zaveda, da se je potrebno primerno posloviti, se primerno zapisati v spomin ljudstva, ki mu pripada. Njegove izpovedi v obliki haikujev in tank preveva čudenje nad tem, da še živi, da je še prisoten v doživljanju sveta, do katerega pa ni več tako pravdaški, kot je bil v prejšnji zbirki z naslovom Z zgodbami se bom pokril, ki je tudi v samozaložbi izšla leta dva tisoč trinajstega v Mariboru. Do sveta, ki se mu izmuzne, je spravljiv, skorajda hrepenenjski. A tu ni na delu strah pred smrtjo ali morda bojazen glede nekakšnih poravnav ali sodbe, pač pa se v teh listnatih pesmih razšumeva mimobežnost, enkratnost in seveda hipnost. Ni pa prisotnega vztrajanja v edinstvenosti, v zapriseženosti sebi, jazu. Od tod je verjetno tudi naslov ene od dveh spremnih besed, ki je Buda s Kozjanskega in ima podnaslov Milenko Strašek in njegov zen. Zen, izvirajoč iz vzhodnjaških svetovnonazorskih izhodišč, ima v osnovi potrebo po izničevanju samopomembnosti. In krog je izčrtan: tak je tudi haiku pesniški izraz. Najboljši haikuji so pač tisti, kjer je popolna odsotnost izražajoče se osebe. In takšen je tudi razlog, da se mnogi pesniki odločajo za obliko, ki je pravzaprav nasprotje ali celo zanikanje pesnjenja z lirskim subjektom, kar je ena od osnovnih poz zahodnjaškega pesnjenja. Koliko pa takšno stališče uspeva pesniku Milenku Strašku, pove haiku s strani štiriinšestdeset: »Podaril sem molk. / Samemu sebi v poduk. / Za jutrišnji dan.«

Andrej Lutman

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.