Nestrpnost

Piše: Tanja Jerebic

Nestrpnost v Evropi in Sloveniji narašča iz leta v leto. Nedavno sem prebrala članek, ki je črpal podatke iz ankete o strpnosti Evropejcev, kjer je razvidno, da kar četrtina Italijanov ne bi sprejela judov med nove družinske člane. Še bolj so se izkazali v odgovorih na podobno vprašanje glede muslimanov, kjer se je odstotek zavračanja povzpel na 43. Glede nestrpnosti jim sledijo tudi drugi prebivalci evropskih držav. Slovenci v anketi niso sodelovali, vendar so razmere pri nas zelo podobne. Vse več nas je takih, ki na lastni koži občutimo zavračanje svojih ljudi, torej sodržavljanov, ne le tujcev. Nacionalnost ni edino merilo za šikaniranje. Prav tako so na udaru različno (ne)verujoči, spolno usmerjeni in drugačni na sploh. Zdi se, da se širom Evrope naravno formirata dva skrajna pola različno mislečih ljudi; eni sovraštvo širijo in razpihujejo, drugi smo jim za protiutež, zato smo večkrat tarče njihovega gneva …

Krtina
Virtualna krtina, Foto: Tanja Jerebic

V petek smo lahko prebrali, da so nekateri znani Slovenci prejeli pošto z belim prahom v kuvertah. Primere raziskuje policija in menda še ni jasno, kdo jih je razpošiljal. Istega dne so se dogajale zanimive stvari tudi neznanim Slovencem, meni in najbrž še komu, zato se mi zdi na mestu, da zapišem nekaj stavkov še o tistih incidentih, o katerih se nič ne ve in ne piše …

Sama sem že peto leto zapored tarča medsoseskega šikaniranja, ki je za povrh vsega precej bolj sofisticirano od razposlanih kuvert s skrivnostno vsebino. Stanje v našem kraju še najbolj dosledno opišejo rezultati nedavnih volitev, ki so razkrili, da vsak drugi sokrajan simpatizira s fašističnimi idejami in pogledi.

Kakorkoli. V petek se mi je zdel pravi čas, da opravim spomladansko servisiranje svojega kolesa v defektu, ki se je zamaknilo že krepko v poletje. Iz kleti sem ga zapeljala v senco pod krošnje dreves v bližini bloka in približno uro ali dve popravljala. Vmes sem dobila pomoč, za kar sem zelo hvaležna …

Presenečenje je sledilo, ko sem hotela bicikel pospraviti nazaj v klet. Odprla sem odklenjena vrata, pred mojimi nogami je ležal simpatičen krt s temnim puhastim kožuščkom, velik dobrih 10 cm. Obletavala ga je muha, a sem se vseeno diskretno umaknila iz kleti. Misleč da sem ga prestrašila in bo lahko v miru pobegnil, sem tokrat pustila vrata odprta na stežaj. Ob ponovni vrnitvi mi je postalo jasno, da se uboga živalica ne bo več premaknila nikamor. Šokirana sem bila. Iz papirnatega robčka sem si naredila masko, naložila kadaver na smetišnico in ga po sosedovem nasvetu vrgla v smetnjak z biološkimi odpadki. Takrat mi še ni bilo jasno, kako je krt zašel k meni tako nepričakovano in v času servisiranja bicikla spustil dušo prav v moji kleti …

Minuli vikend je bil potem krtovsko zaznamovan. Na YouTubu sem si ogledovala video posnetke in prebirala razne tekste o življenju zanimivih žužkojedov. Ugotovila sem, da krti ne letijo, ne plezajo po oknih, ker so mnogo prenerodni za tovrstne akrobacije, ne znajo sami odpirati kletnih vrat, ne kopljejo rovov skozi beton in svojega vsaj desetkrat preobilnega telesca ne morejo stlačiti skozi centimeter in pol velike reže v rešetki odtoka … Zdaj vem, da nikakor ni poginil pri meni, temveč ga je moral nekdo od sosedov pokončati z lopato ali zastrupiti na vrtovih pred blokom …

Včeraj me je premagala slaba vest, ker sem ga vrgla med biološke odpadke. Klet sem razkužila z alkoholnim kisom in poklicala veterinarsko higiensko službo. Niso ga odpeljali. Mali kadavri sodijo v smetnjak z biološkimi odpadki, pravijo. Nočem razmišljati, koliko prijateljev mu dela družbo v naravnem procesu razkrajanja, v plastični posodi tri metre stran od bloka, z zračniki obrnjenimi proti zaenkrat zaprtemu oknu moje kopalnice.

Vse bolj se mi zdi, da bo moj oslabljen imunski sistem potreboval več kot limono na dan.

Leave a Reply