Piše: Andrej Lutman

Micka brez hiše, Franc Branko Janžek BABJA HIŠA

Samozaložba, Rogaška Slatina, 2015.

„V mestu so imele ženske vedno lepa imena. Na vasi ni bilo tako važno, pri vsaki hiši je bila Micka doma.“ Navedek iz petega poglavja vsebuje smernice, začrtane v enoviti knjižni pisariji, ki ponuja mnoge poglede na prastari predmet človekovega poželenja: imeti hišo, imeti vsaj vogal, ki naj ga podpro ženske storitve na ostalih treh. Seveda, hiša je lahko tudi okrogla, brezvogalna, kar bi bila nemara mokra želja moškoidnih koprnenj. Navedek vsebuje še čez celo besedilo deloma razkrito lastnost: posmehovanje ženskemu modrovanju o ženskem, kar pa se izkaže za ženski pogled skozi mnoga okna, line, lopute, vrata in luknje. Uvod in odvod knjige namreč sproži vsaj par pogledov. Sprva je pisatelj dal pogled obrekljivki, skončal pa je s samoogledom opazovanke. Vmes? Med obema zoroma je pahljača različnosti, ki jih Franc Brank Janžek zavidljivo spretno usmerja.

Okvirna naracija je klasična: domačinka postane pritepenka, ki vaškost zamenja z meščanskostjo, svet pred domačim pragom za duri brez predpražnika, pa se občasno vrača, obiskuje hišo, ki ni zgolj tista, določena, osebna hiša, pač pa stavba, v kateri so zložene vse hiše, s katerimi imajo pregovorne gospodinje, ko ni gospodov, za presečišče upravnih področij. Hiša, ki je lahko glavno poslopje na kmetiji, je lahko hiša, osrednja na vasi, lahko je tista hiša, ki nekako nadomešča vaško lipo, pod katero se zberejo možje, da pomožujejo.

A v tej določeni hiši se od življenja poslavlja tast, ki snahi pripoveduje zgodbe, že preposlušane od prednikov in tudi prilagojene vsakokratni izreki, že znane, a še vedno presenetljive, razkrivajoče dejstva, ki snaho zapeljejo do te mere, da spremeni poglede na svojega soproga, pa tudi na moškost kot pojavno obliko, ki naredi otroka pa se kasneje ne briga več. Snaha skrbi za umirajočega pripovednika, ki se ob pripovedovanju zdravi. In tu je skrito bogastvo knjige Babja hiša: skozi pripovedi se dogaja ozdravljenje od pozabe, zgodbe postanejo zdravilo, s katerim pisatelj ovekoveči ženski svet.

Tu je na mestu poudarek, da je pisanje zavzeto feministično, a ne feminilno, vzorno prekucniško v smislu zamejenega mačističnega stališča do ženskosti, ki v patriarhalnem družbenem redu redko zaživi, da ni moška moškost prizadeta, odrinjena, zapostavljena. Pisatelju je uspelo z obuditvijo Babje hiše vzpostaviti konotativni diskurz, ki se vleče sicer skozi tako imenovane ženske pisave. Na način kmečkega romana, ki ima na Slovenskem zavidljivo in vplivno zgodovino, pisatelj pričara sodobnost, ki v odnosu ruralno-urbano, kar je žensko-moško, postaviti nove temelje za na silo poimenovano kot preživeto pisanje. Mnogo je arhetipskih in splošno poznanih simbolnih elementov, kot je za primer izpostavljeno dejstvo, da je ženska v ženski hiši rodila le in zgolj žensko, se pravi potomko. Na takšen način je eklatantno vzpostavljena zapisanost ohranjanju

človeške rase oziroma kar vrste. Rod se je lahko narodi v votlini, koči, hiški, poslopju.  Ženska je v hiši, moški okoli nje, ženska skrbi, moški jih povzroča. Nekakšno takšno je posplošeno prepričanje, ki mu pisatelj pokaže tako zobe kot tudi stališče. In eden od odvodov, ki je nemara celo izhod, se pokaže v možnosti, da gre ženska v posebno ustanovo, v samostan. Izhod je seveda namenjen iz sveta, ki mu vladata moška prevzetnost in prevzeto vladanje nad žensko. Odlika tega pisanja je tudi dognana vzpostavitev odnosov ženska-mati, ženska-zdravilka, ženska-osvobojenka. Opazovanka

namreč postaja opazovalka, obrekovanka obrekljivka. In tu je srčica: razgaljena  ženskost, ki jo še poudarijo barvne in črnobele slikarije Erne Ferjanič. Pomislek: morda je dvesto izvodov knjige odločno premalo.

Andrej Lutman