Piše: Miša Gams

samozaložba, 2015, 120 strani

Temna naslovnica knjige z dokaj z morbidnim naslovom in skrivnostno luno, katere mesečina pronica skozi okno, ne deluje nič kaj vabljivo in intrigantno, vendar pa že bralca, ki odpre prvo stran, nemudoma potegne v branje. Na prvi strani se namreč nahaja zanimiv citat nekega brazilskega duhovnika, katerega misel preveva celoten roman: “Ko dajem revnim hrano, mi pravijo svetnik; ko sprašujem, zakaj revni nimajo hrane, mi pravijo komunist.” Na kratko rečeno – zgodba govori o protagonistu Feriju Luciju, ljubitelju Marxa in tekstopiscu, ki si s pisanjem spremne besede ali bolje rečeno zaključnega stavka v knjigah, ki jih lahko izdajo zgolj hčerke in sinovi bogatašev, kupuje najcenejše vino, da bi sproti pozabil na realnost družbe, v kateri živi. Ves njegov prezir do kapitalizma, ki ljudi ropa dostojnega življenja, lahko opazimo v sledečem stavku: “Pomisleki o naperjeni puški proti tistim, ki se spuščenih hlač odločijo obračunati z vsem kar je ženskega v hiši, preden jo zažgejo, so od nedavnega splošno sprejeti, zavračanje skoraj brezplačnega dela za bogate kapitaliste pa se razume kot nerazumevanje zahtev globalnega trga in škodljivo širjenje nostalgije po uravnilovki.” Ko ga šef zaradi čedalje bolj zagrenjenih in antipromocijsko zastavljenih spremnih besed pošlje na 800 km dolg pohod po Španiji, se s sodelavcem Čarlijem odločita, da ga bosta s starim dobrim udarcem na gobec prisilila v plačilo 100.000 evrov, katere bi s pomočjo vaškega župnika darovala revnim ljudem, ki potrebujejo pomoč za nakup najnujnejše hrane, pijače in kakšega priboljška v smislu domače vinske kapljice, napihljive Ančke, glasbenega inštrumenta in še bi lahko naštevali …

Dramaturška zasnova zgodbe škripa na vseh koncih, saj bi v realnem življenju težko našli promocijskega tekstopisca, ki bi bil zadolžen zgolj za pisanje enega ključnega stavka v knjigah, kaj šele da bi pisatelju po eni strani verjeli, da sta dva vaška kronika zaradi groženj po ponovnem udarcu omehčala šefa, da jima je odstopil tako visok znesek denarja, in po drugi strani župnika, da je med spovedjo delil nakraden denar, ampak avtorjev namen že od samega začetka ni bilo napisati vrhunsko zgodbo, ki bi temeljila na prepričljivosti in realnih življenjskih izhodiščih, temveč podati inovativno družbeno satiro in vnesti veliko mero duhovitosti v način pisanja, ki na trenutke spominja na pisanje finskega pisatelja Arta Paasilinne. Avtor prikaže glavna junaka na hudomušen način kot dva tipična levo usmerjena slovenska alkoholika – “wanna be” Robin Hood-a – ki se lotita dokaj netipične porazdelitve denarja znotraj cerkvene inštitucije pod pretvezo božjega usmiljenja, v katerega verjamejo ljudje, ki so ostali brez vsega: “Tako je bog dobil nalogo, da razdeli skoraj 100.000 evrov med tiste, ki jih potrebujejo in so jim bili konec koncev tudi nepravično odvzeti. Skoraj 100.000 evrov, nekaj so znesli operativni stroški, najina obleka, boljše vino in svečnik za tri sveče, ki sva ga kupila župniku, da bi prej razumel, kaj je pravzaprav Jezus želel povedati v času svojega življenja.” Vendar pa njun podvig, po tistem, ko javnost preko medijev izve, da gre za “komunistično zaroto” dveh vaških posebnežev, doživi obsodbo in kazensko ovadbo, zaradi česar junaka pristaneta na sodišču in kasneje tudi v zaporu. Bralec, ki se zlahka vživi v absurdno zgodbo, ki je zasnovana kot svojevrstna parodija sodobne družbe, je tako kar malce razočaran nad preveč realističnim in prizemljenim zaključkom romana, čeprav je le-ta izpeljan na duhovit način z vnašanjem elementov ljubezenske zgodbe in pobega v svet fantazije.

Slogovno gledano je roman napisan praktično brez napak. “Žmoht” mu dajejo inovativne metafore, domiselne metonimije in bogat poetičen jezik, s katerim pisatelj opisuje protagonistovo abstinenco kot eksistencialno bolečino: “Niti naslednje jutro me ni skrbelo, ko bodo kot čeri iz presahlega učinka vina pogledali ostri robovi vsakdana in me prebadali do naslednjega litra.” ali kot fizično bolečino v prsih: “… še preden sem pogledal po kruto odmerjenem življenjskem prostoru, sem občutil težo na prsih, kot bi mi slonica stopila gor z eno taco, ostale tri pa dvignila v zrak in mi neusmiljeno srkala počasi uhajajočo dušo skozi žejen rilec.”

Odlika romana so tudi dinamični dialogi, ki nastavljajo ogledalo sodobni družbi. Pogovor med socialno delavko na Centru za socialno delo in glavnim junakom Ferijem zveni bizarno, saj se zdi, da svetovalko bolj kot kraja moti morebitno delo na črno: “Kje delate, gospod Lucij?” /”Nikjer.”/”Dajte no, kako pa preživite?”/ “Kradem!!!” zdaj sem jo že res imel poln kurac./”Ohoohoo!!! je kriknila …/”Pazite se, gospod Lucij, če vas dobimo, da delate, vam bomo pobrali ves denar.”

Prvenec mariborskega knjižničarja Marjana Rajšpa bi si zaslužil večjo medijsko prepoznavnost že zaradi domiselnega reševanja socialne tematike in vpetosti v slovensko lokalno okolje. Zgodba se namreč dogaja v Mariboru in deloma spominja na roman Sodba v imenu ljudstva mariborskega pisatelja Toma Podstenška, v kateri se skupina prijateljev odloči, da bo vzela pravico v svoje roke in s pomočjo nasilja obračunala z izkoriščevalskimi direktorji in tajkuni, ki so povzročili propad nekoč uglednih tovarn in izgubo delovnih mest. V romanu Teža naslednjega jutra sicer lahko zaznamo precejšnjo ironijo glede moči, ki jo ima v slovenskem okolju cerkev in desno usmerjene politične struje, vendar pa nam razplet romana da vedeti, da tudi levo usmerjena protagonista živita v svojevrstnih iluzijah, ki so narejene iz iste snovi kot sanje o božjem čudežu … Na koncu naj dodamo le to, da je roman Marjana Rajšpa potrebno prebrati že zaradi splošne razgledanosti kot tudi zaradi družbene satire, s katero pisatelj osvetljuje svoj pogled na psihološke mehanizme, ki vodijo človeka in ustroj družbe. Nedvomno bo še tako zahteven bralec kljub neprepričljivi zgodbi užival v izdelanem jezikovnem izrazu, ki kaže na obetajočo prihodnost tega samozavestnega pisca.