Rokavica je padla.

Piše: Andrej Lutman

Franc Vezela BOŽANSKA TRAGEDIJA

Prva izdaja: Slov. Gradec, 6022

Podatki o knjigi niso prepisani z oznake Cip, ker je knjiga nima. Knjiga nima podpore JazkRS. Knjiga nima oštevilčenih strani. Knjiga nima slikovnega gradiva. Čista semantika torej. Črke z nekaj številkami in z ločili. Črke različnih debelin, v različnih naklonih, v različnih razporeditvah. Knjiga, ki jo uvaja napis Dadaistični splet okoliščin, se deli v tri sklope: Patrulja, Blefer, Praznina. Jim botruje naključje?

Dadaizem, umetnostna smer z natančno določeno letnico 1916 po gregorijanskem koledarju, ima več razlag glede nastanka imena. Ena od razlag je tudi ta, da naj bi se gibanje poimenovalo po prvih zlogih, ki jih izgovori otrok. Ena od izhodiščnih postavk gibanja je tudi stališče, da je bilo potrebno ponovno z nesmisli ovrednotiti takratno sodobno umetnost, ki naj bi bila načeta ali celo izničena s strani novinarstva, ki je umetnost uporabljalo in zlorabljalo za potrebe vojne. S pretiravanji v umetniške izrazu naj se torej poruši ustaljeno skladje in se pri tem razvrednoti ali povsem zamaje oziroma odvrže razmerje med vsebino in obliko. Oblika in vsebina torej nista več osnovi.

A Franc Vezela je šel naprej. Tretji del, Praznina, daje nekaj pojasnil. Uvede oznako dagaizem, ki je seštevek dadaizma in gadaizma. Pri teh zlogih ni asociacijske naslonitve na določeno perjad, pač pa na določeno rastlino, ki je tudi pernata oziroma listnata. Da bi bil vsaj del skrivnostnosti razkrit, je lahko v pomoč dvostavčje, ki končuje prvi del tretjega dela.

»Vesolje je problem, ki ga ni treba rešiti. / Je že rešeno.«

Bozanska tragedija

Ostali deli skrivnostnosti ostajajo. Poleg nakazane polarnosti z umetnino Božanska komedija je prisotnost spogledovanja s taoističnimi navezavami slovenskega porekla skorajda očitna. V drugem delu z naslovom Blefer podano besedilo poteka v dvogovoru med učencem in učenjakom, ki pretresata podstati svetovnih verstev na način butalske logike in prihajata do vznemirljivih zaključkov, vrednih poznega sofizma. Isto počneta tudi učenjak in doktor. V njihovih konstatacijah padajo tako verske kot tudi znanstvene resnice. Z logiko ad absurdum podelijo resnice, ki se po učinkovitost približujejo tako imenovanemu zdravemu kmečkemu razumu. So življenjske, so sodobne, so trenutne, kar asociira na paralelnost resnic. A so takšne resnice tudi skrivnostnostne; so onkraj skrivnosti, v nedoumljivosti, v izmikanju. V teh primerih nastopi plemeniti nihilizem in vse njegove podzvrsti, ki so razcepljeni nič.

Nekaj tolažbe na straneh božanske tragike ponuja kratek prvi del z naslovom Patrulja, kjer nastopaj osebe in osebnosti, dokaj otipljive, znane. A so v gibanju in čakanju oziroma v čakanju na gibanje. V tem stanju se zibljejo in zbijajo priložnostne šale. Igrale naj bi družabno igro z imenom monopoly, a se njihova igra sprevrže v osebna obračunavanja, kar dokazuje, da so igro vzele zares.

Za ponazoritev filozofskih in ostalih mentalnih dometov naj služi naslednji navedek: »Čeprav Američani jedo kruh, / ki je na debelo namazan z maslom, / Indijci pa jedo kruh brez masla – oboji jedo.« Tovrstnim sofizmom se jih pridružuje še precej, kar seveda vodi v popoln brezup glede skrivnostnega vprašanje: pa komu sploh takšno pisanje služi? Napačno vprašanje! Pravilno vprašanje se namreč glasi: čemu takšno pisanje služi? Odgovor je skoraj na dlani: pač samemu sebi. Torej: izšla je knjiga, ki vsebuje pisanje, služečemu samemu sebi. In tako se je končno pojavil spet brevir, ki dokazuje, da obstaja presežek besedne umetnosti, kar je besedenje zaradi besedenja.

Obstaja dvostavčni izrek: »Knjiga je orožje. Vzemi jo v roke.« Za to knjigo se lahko poreče: »Knjiga je orodje. Vzemi jo z rokavico.«

Andrej Lutman

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.