TOMISLAV VREČAR: 2-ND EMOTION

Piše: Miša Gams

Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2015

Roman stkan iz šivov, ki “vkup držijo sedaj in tedaj”

Rezultat iskanja slik za 2nd emotion Vrečar

Roman 2-nd hand Emotions je napisan v stilu avtorjevih likovno-literarno-zvočnih performansov in kolažev ter nanizan v plasteh Freudovega nezavednega. Na vrhu se nahajajo na hitro prežvečene dnevne miselne usedline, ki jih dopolnjujejo dnevniški zapisi ter avtorjeve pesmi. Med dnevnimi utrinki lahko najdemo tudi deloma v slovenščino prevedene angleške rockerske komade in odlomke iz italijanskih kancon, ki nizajo mozaik k vzpostavitvi zvočne kulise za artikuliranje najbolj potlačenih čustev protagonista. Pod tovrstnimi “ostanki dneva” se namreč pretaka magma čustev in strasti, ki imajo široko paleto – od poželenja, slabe vesti, tesnobe, jeze, žalosti pa do želje po ljubezni in temeljni pripadnosti posamezniku, paru, skupnosti in samemu urbanemu okolju. Pri Vrečarju je namreč razlika med Ljubljano in Novo Gorico simptomatična: Čim bolj je okolje urbano, tem večje je protagonistovo hrepenenje po človeški bližini in pripadnosti. “Stasiti bloki” so drugo ime za “telesa brez organov”, metafora osamljenosti in izvotljenosti sodobnega človeka.

Pod vsemi temi žanrskimi sloji in jezikovnimi nanosi, ki dajejo romanu podobo literarnega kolaža, lahko zaslutimo avtorjevo bit, majhnega dečka, ki se nenehno sprašuje: “Zakaj?”, “Čemu?”, “Kako na novo izumiti smisel?” Čeprav ga na eni strani preganja Nadjaz v podobi slabe vesti, da ni mogel preprečiti prijateljeve smrti in na drugi kompulzivni Id v želji po obsesivnem drogiranju in spolnem eksperimentiranju kot neuspešnih poizkusih zapolnitve manka, ostaja ob vsakem trenutku prizemljen in centriran v svoji želji in čustvih.

V prvi polovici romana se avtor posveti vzpostavitvi posbenega tipa drogeraške atmosfere, ki jo ustvari s pomočjo nizanja kratkih, odsekanih stavkov, ki čedalje bolj razpadajo na posamezne zloge: “Ko-ka-in! Ko-ka. Ko-ka-in! Ko-ka. Ko-ka. Ko-ka-in! Skoraj, skoraj, piace, mi piace labirint. Piace mi labirint. Disko labirint. Beli plesni koraki.” Čeprav bralec nikoli prej ni poizkusil trde droge, se nehote znajde v stanju popolne zadrogiranosti, v stanju, kjer ni: “Nič občutkov, stran s telesom, samo čisti mozak, nič drugega ni potrebno. Možgani postanejo utripajoči fliper. Stripi oživijo.” Prednost takšnega “razsvetljenega” stanja je, da se neoliberalni kapitalizem, ki vlada “tam zunaj” zdi še bolj absurden in zavajajoč kot izgleda na prvi pogled. Nedolžne konzerve se v naših očeh lahko pojavijo kot simbol za neokolonialistično tlako, ki jo nad nami zganjajo veliki imperiji, ki nam pod pretvezo globalnega trga diktirajo prehranjevalne navade in nižajo ceno dela, pametni telefoni pa se izkažejo za utajevalce domišljije in poezije ter zasužnjevalce zdrave pameti in pravice do zasebnosti: “Nadeli so nam te jebene mobilnike, zadnja moda, jap, prava moda, veriga okrog vratu, stalno dosegljivi, stalno in za stalno. Dajmo zjebat ta digitalna vezja s poezijo, če že imajo funkcijo pisanja sporočil. Da, okužimo jih s poezijo, s sifilitično metaforo in alegorijo, naj gorijo in zgorijo! Ljudje, naprej, prešerno tapkajte!”

Prav zato je želja protagonista Thompsona, “zadetka” izumirajoče vrste, po druženju s svojim izbranim “plemenom”, ki zanika družbene konvencije, avtoritete in shojene poti, toliko večja in toliko bolj razumljiva. Tudi družbeni “odpadniki” potrebujejo svojo družinsko celico, svojo skupino, s katero se lahko poistovetijo in toplino, ki jim omogoča zdrav razvoj. Thompson si svojo družino ustvari v skupnosti s punkerico Fragolo in posebnežem Mastinom, s katerima si deli pogled na življenje in prepričanja. Povsem samoumevno jima v svoji predanosti in želji po toplini zaupa tudi svoje telo in vse, kar ima. Ko ta družinska celica postopoma razpade, se pojavi potreba po iskanju nadomestkov kot je skrb za pasjega mladiča, pobiranje štoparjev in nazadnje težnja po preskrbi z drogo in občasnimi ljubimci, ki vsaj deloma zapolnijo praznino, ki zazeva v odsotnosti nekega trdnega jedra, h kateremu teži bit, ki jo odnaša lava občutij in strasti. Prav zato je naslov romana 2-nd hand Emotions ustrezen, saj poleg tega, da predstavlja trgovino z rabljenimi oblačili, v kateri se specifično družinsko pleme zadržuje večino časa, izpričuje protagonistov odnos do emocij oz. do zdravljenja ran in brazgotin, ki nastanejo kot posledica zaupanja, pripadnosti, predanosti in izgube svojega plemena: “Ne preboliš, ne mine s časom, le naučiš se s tem živeti, postane del tebe. Brazgotine so poti, po katerih se nihče ne želi vračati. Brazgotine kričijo, ker zmotijo ravnino površine, seksi so, ker je v njih skrita smrt na centimetre. Šivi, ki se s časom razgradijo, šivi, ki vkup držijo sedaj in tedaj.”

Lahko bi rekli, da je eksistencialna luknja, ki je tematsko zazevala v avtorjevih pesniških zbirkah kot so Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi in Ime mi je Veronika, tokrat na precej slikovit in le za vzorec metaforičen način pridobila videz brezna samouničenja in obenem samoizpolnitve v smrti, v katerega protagonist nenehno pada skupaj s svojim prijateljem in ljubimcem Mastinom, ki dejansko skoči iz četrtega nadstropja bloka v globino, iz katere ni poti nazaj. Globina psihičnega in fizičnega, seksualnega in intimnega zbliževanja z nekom, s katerim si deli stanovanje, hrano, drogo, dekle in številne vsakodnevne užitke, je tako pristna, samoumevna in izpopolnjujoča, da toliko bolj zazeva, ko je ni več. Kljub temu, da smrt prijatelja zamaje same temelje Thompsonove biti in mu odpre nikoli zaceljeno rano prvinske separacije, ga po drugi strani tudi strezni in “ugnezdi” v njegovem eksistencialnem preispraševanju: “Samomorilci nikoli ne skačejo v prazno, temveč smrti v naročje … Samomorilci nikoli ne skačejo v prazno, temveč sami sebi naproti. Smrt pada sama sebi v naročje.” Zato lahko mirno zapišemo, da je to najbolj zrelo delo, ki ga je Vrečar napisal do sedaj, saj se skozi zgodbo protagonista na nek način sooči s spoznanjem, da to eksistencialno brezno ne more imeti dna in da prvinska rana, ki zazeva ob odstranitvi popkovine, ki nas veže s harmoničnim svetom Enega, ne more v svetu dualnosti in jezika biti nikoli popolnoma zašita in zaceljena.

Vrečar, ki je v svojih pesniških zbirkah dokaj spretno jadral med svobodno formo anarhističnega pesniškega izraza ter dramaturško in kompozicijsko zverziranostjo, je v pričujočem romanu svojo nadarjenost za sobivanje najrazličnejših skrajnosti tako v vsebinskem kot v oblikovnem smislu pripeljal do genialnih in obenem absurdnih razsežnosti. V slovenskem literarnem prostoru namreč težko najdemo umetnika, ki bi uspel pri tolikšnem ponavljanju istih misli, čustev, stanj in besednih izrazov, zapoprijeti v vsakem stavku vedno nov in izviren miselni koncept in inovativen način njegovega sporočanja ter obenem izpovedati še več “žmohta” kot ga lahko podajo najbolj subverzivne besedne zveze. Morda je temu tako prav zaradi tega, ker Vrečar “iz svojega drobovja” živi tisto, o čemer piše ali kot se izrazi njegov protagonist na nekem mestu v knjigi: “Zdaj vem, iz sebe žanjem, ne pišem zgodbe, iz sebe zajemam, drob, na katerega se je usedlo življenje.” Njegov jezik je nepretenciozen govorni ljudski jezik, s primesmi italijanskih izrazov, ljubljanskega slenga, vulgarizma in kletvic, a vseeno mu uspe s pomočjo politične, spolne, moralne in kaj vem kakšne še nekorektnosti ustvariti unikaten stil pripovedovanja, ki bi še trinajstletnega mulca, ki po cele dneve nažiga video igrice, pripravil do tega, da se podrobneje posveti branju literature. Bodisi da skozi oči glavnega protagonista opisuje neskočne vožnje z avtobusom po mestu, ko samota in tesnoba ob neznancih, ki se tlačijo kot sardine v konzervi s približevanjem centra dosega svoj maksimum, bodisi da opisuje zdravljenje slabe vesti pri najetem sado-mazohistu Janezu, ki ga vpotegne v svet ritualnega samopozabljenja in izganjanja “hudiča”- Vrečar ne more mimo svojevrstnega mavrično-sarkastičnega humorja in nadvse domiselnih dialogov, s pomočjo katerih naslika pred bralcem večdimenzionalno sliko oz. kar hologram dogodka, ki se zdi bolj fantazmogoričen od realnosti same. Tako kot npr. dialog med samomorilčevim dekletom Fragolo, Thompsonom in štoparko, ki jo po prijateljevi smrti pobereta v avto, izpade nadrealističen prav zato, ker vsi trije nenehno krožijo vsak okrog svoje travmatične izkušnje, ki ga odpira brezno Realnega:

Thompson: Si živa? Si mrtva? Si nama podložna na vekovek? Vidiš, takšna je pravica, takšen svet, pa angel, pa vrag!

Štoparka: V službo moram, živa in zdrava! Pa še bi rada teptala ta svet.

Thompson: Briga me služba, figo mi mar svet! Če bi on le črhnil, z veseljem, brez pomisleka bi se pognal pod avtobus.

Štoparka: Ojoj! Ja, z avtobusom bi morala …

Fragola: Kje je tisti prostor, tisti čas in tisti res, ki bo utešil ta nemir? Kaj mi je pomenil tisti hip njegov obraz? Kaj mi je zrcalil njegov pogled? Ni bil on le lutka v rokah neznanih sil?

Štoparka: Moj bog! Jaz sem lutka v vajinih rokah, norca dva!”

Roman 2-nd hand Emotions je morebiti majhen korak naprej za Tomislava Vrečarja, a velik za slovensko literaturo. Zdi se, da je avtorju uspelo v prozni obliki izpovedati vse neanse svojih občutij, ki mu jih ni uspelo v svojih pesniških eksperimentih in še več: uspelo mu je ustvariti svojevrstni avtorski literarni kolaž z vrhunsko izpeljano zgodbo in skrbno izvezeno rdečo nitjo, ki kvačka dramaturško utemeljeno jekleno konstrukcijo, iz katere bralci lahko skočijo kvečjemu kot samomorilci. Pesmi, ki jih najdemo na večih mestih v romanu, izpadejo kot samostojne enote preveč nedomiselno in banalno, a kot del proznega tkiva delujejo kot vezni člen precej suvereno. Po drugi strani pa bi tudi objava zgolj dnevniških zapiskov sčasoma dolgočasila bralca in ga pustila neprizemljenega v svojih občutjih. Vrečar se je tako odločil za dinamično literarno formo, ki mu je pisana na kožo in samo upamo lahko, da bo nadaljeval v zastavljeni smeri in napisal še kak roman z srce parajočo zgodbo …

Leave a Reply