Ko ti vratna žila utripa hitreje in ko dlani postanejo potne

Piše Dragan Potočnik.

Malezija se od ostalih držav Indokine razlikuje že na meji. Kup opozoril, dresirani psi, plakati z vrvjo okrog vratu za vse tiste, ki bi si drznili tihotapiti droge. Vse to in preiskujoči pogledi carinikov so dobrodošlica te islamske dežele.
Čeprav veš, da v nahrbtniku ne prinašaš nič prepovedanega, ti ob takem sprejemu vratna žila nehote utripa hitreje in dlani se ti čudno potijo.
In ko od vseh potnikov iz taksija, s katerim prečkamo tajsko-malezijsko mejo, pokličejo le mene, se že vdam v usodo. Smrtni strah mi oblije čelo in mi spremeni obraz v eno samo nerazpoznavno grimaso. Ne pozabim le angleško, ampak tudi kdo sem in kam grem. “Gotovo so mi v Zlatem trikotniku kaj podtaknili,” razmišljam v tistih neskončno dolgih sekundah, ko sem stopal, vdan v usodo, proti s feredžo zakriti carinski delavki. “Ja, ja, je že vredu, samo preverjamo,” je kratko odgovorila, vrtela med prsti moj potni list in me preiskovalno opazovala z vražje črnimi očmi.
Tako je bilo, ko sem to mejo prečkal še z jugoslovanskim potnim listom. Kasneje sem skozi ta mejni prehod potoval še večkrat. Čeprav je bilo opaziti manj opozoril, manj prepovedi, manj psov in v moji prtljagi ni bilo prepovedanih stvari, mi je kljub temu žila na vratu utripala hitreje in dlani sem imel potne.

Sicer se je vse to, s povečanim utripom in potnimi dlanmi na meji, začelo ko sem kot popolnoma neizkušen mulc potoval v Maroko. Maroko je bil v tistih letih poleg Indije najbolj pogost cilj eksotike željnih popotnikov. Toda tudi ta atlaška dežela je islamska in zna poskrbeti za povečan utrip. Ob vstopu v deželo so naju s prijateljem Dušanom še pred cariniki obdelali preprodajalci deviz, ki so se naju lotili kar fizično. “Menjaj ali batina”, je bila dobrodošlica, izrečena kmalu po izstopu z ladje. Najraje bi se spet vkrcal in se vrnil, toda kaj, ko naju je maroški veter odpihnil kot jesenska lista v naročje neznanega. Preprodajalcem sva morala menjati kar pred cariniki, ki se za najine težave niso zmenili. Prav nasprotno, zelo jih je zabavala najina nemoč. Če ob vstopu nisva vedela, kdo je varuh države in kdo kršilec, sva to spoznala ob izstopu. Cariniki so se naju lotili z vseh strani. Brez besed, le s kretnjami, suvanjem in nežnim dotikanjem so nama sporočali svoje želje. To, da si mlade fante močni, brkati Arabci še posebej radi privoščijo, ni treba izgubljati besed. Kljub temu da nisva upala hašiša niti pogledati, kaj šele poskusiti ali celo kupiti, mi je na meji vratna žila hitreje utripala in dlani so postajale čudno potne. Ko pa sem v sebi zavrtel film vsega doživetega, sem se že videl kot glavnega igralca novega kultnega filma s podobnim scenarijem, kot je Polnočni ekspres. Ni bilo dneva v tej kaotični deželi, da ne bi za nama tekali otroci, da ne bi za nama kričale ženske, naju ogovarjali moški, nama grozili, vsi pa z namenom prodati hašiš. Ob tem preblisku mi je vratna žila utripala še hitreje in dlani so bile še bolj potne. Osebnemu pregledu je sledil pregled prtljage. V teh neskončnih minutah sem se že videl obtoženega. Skesano sem priznal storjeno in vdano sprejel kazen. Obljubil sem še, da se to ne bo nikoli več zgodilo in že sem se videl, kako me vkleščenega vodijo v celico.
Tako kot je vsa procedura potekala brez besed, mi je carinik tudi brez besed izročil rdeči potni list. “Kaj pa kazen?” sem bil obupan. Začuden obraz in nerazumljivo momljanje me je predramilo. Nestrpno so me potisnili na ladjo, kjer sem se prvič v življenju zavedal, kako čudovito je, če lahko svobodno dihaš. Zato sem pot do Gibraltarja oziroma Algesirasa v glavnem globoko zajemal sapo. Toda pravi šok je šele sledil. Španci so naju poslali nazaj v Maroko, ker nisva imela španske povratne vize. “Še enkrat skozi vse to, ne, to pa ne, sem raje hrana morskim psom!” Toda . . . in tako sem se sprijaznil s povečanim utripom in potnimi dlanmi. Spet sem na ladji globoko dihal, spet so bile v zraku batine, spet so kričali za mano in spet sem se že videl obsojenega.

Nekaj let po maroški izkušnji sva se z Majdo odpravila s štopom v Turčijo. O turških mejah so takrat krožile neverjetne zgodbe. Ah, ko bi se dalo meji izogniti! Na bolgarsko-turško mejo smo prišli v mraku. Bolgari, z značilno socialistično ikonografijo, so bili le birokratsko nadležni. Pogled na zastavo s polmesecem, na vojaka z avtomatom in temne zastrašujoče obraze mi je spet povzročil hitrejše utripanje vratne žile in potne dlani. V meni se je sprožil plaz, ki se je zadrževal leta. Pa ne samo moja leta, ampak leta mojih staršev, pa starih staršev, pa prababic in še bolj nazaj. Turki, ki so ropali in ubijali na osvajalnih pohodih v naših krajih. Turki, v vsej svoji aziatski mentaliteti, še v genih polni roparsko-ubijalskih teženj. Pa je bilo spet hrane za moj utrip in potne dlani. Počasi smo se peljali proti turškemu delu meje. “Joj, kaj pa, če naš šofer kaj tihotapi?” Spet neskončne sekunde notranjega dialoga. Podoživljanje Polnočnega ekspresa in prav neverjetno, kako hitro in neboleče. Rez, kot giljotina, brez besed, brez kretenj, suvanja, dotikanja in že smo na drugi strani. Tudi nazaj grede z bolgarskim tovornjakom je potekalo vse tako neboleče. Le povečan utrip in potne dlani so me spomnile, da sem na meji.

V Turčijo sva se z namenom, da greva v Sirijo odpravila s Slavkom kako leto kasneje. Turška izkušnja je bila za nama, ko sva zgodaj dopoldan prišla na sirsko mejo. Na meji je bilo le kakih pet avtomobilov in en avtobus pakistanskih romarjev v Meko. O, Alah, hvala ti, vse gre po načrtu, še danes bova v Alepu, prvem večjem sirskem mestu. Toda Alah ima s smrtniki svoje račune in te račune smo polagali na meji do večera. To, da je bilo neznosno vroče in da ni bilo sence, vsenaokrog pa suha pokrajina brez rastja, bi še nekako sprejel. Toda, ko smo po nekaj urah nerazumljivega čakanja le prišli do gospoda carinika, nas je ta gospod postavil na vroče puščavsko sonce v vrsto kot v vojski. V roke je vzel potne liste in šel od enega do drugega. Ko je tako prišel do mene, je začudeno vzkliknil: “To nisi ti” in pokazal na mojo sliko v potnem listu. “No, ja, res, slika ni najnovejša, toda to sem vendar jaz.” Iztrgal sem mu potni list in sliko ponosno pokazal navzočim. Od sonca, žeje in dolgega čakanja mi drugi niso niti odobravajoče pokimali, niti trznili niso, le gledali so nekam v prazno. Gospod carinik mi je zmagoslavno vzel potni list, dvignil glavo in ponovil: “To nisi ti!”in hladnokrvno odšel. Ostale moj problem z dokazovanjem ni niti najmanj zanimal. Kot da bi jih polil z mrzlo vodo, so, neverjetno prerojeni, pograbili prtljago in izginili kot kafra. Za njimi je ostal le oblak puščavskega prahu.
In tako sem na vročem puščavskem soncu ostal sam, brez najbolj pomembnega dokumenta. Sonce je pripekalo še močneje, žeja je postajala še bolj neznosna. Torej sedaj me niso obdolžili, da tihotapim, ampak so me obdolžili, da me ni. Vratna žila je začela utripati hitreje, dlani so postajale potne. Znani občutki, sindrom meje. Pograbil sem prtljago in se pognal v leseno barako, kjer so se hladili gospodje vsemogočni. Le kje se skriva ta Haso in kako mu dopovedati? No, Haso me je že pričakoval. Nadaljeval je z znano igro in me tako prisilil, da sem tudi jaz zaigral. Toda niti moledovanje s sklenjenimi rokami, niti hvaljenje njegove vsemogočnosti, niti jezno dvigovanje glasu ni pomagalo. Šele tedaj so me preblisnile jugoslovanske popotne izkušnje. Stekel sem v prodajalno cigaret in . . . Malboro odpira še tako trdno zapahnjena vrata.

Podobne izkušnje sem imel na potovanjih po vzhodno evropskih državah. Še najbolj vroče je bilo na letališču v Pragi, kjer sem pred neizprosno uslužbenko obstal kot šolarček. Nobeno prigovarjanje češ, da Jugoslovani ne potrebujemo vizuma za potovanje na Tajsko ni pomagalo, ni pomagalo niti to, da sem kričal po letališki stavbi in klical na pomoč vse svetnike, nič ni pomagal niti šef. Šele zadnji hip preblisk in …..v potni list sem vtaknil 20 dolarjev. Hvala mister, srečno pot.

Gotovo najbolj povečan utrip in najbolj potne dlani sem imel na prvem potovanju v Indijo. Pot po kopnem do Aten in nato z bangladeško letalsko družbo Biman tam nekje čez Iran, kjer so v isti noči sestrelili potniško letalo, in nato do Bombaya. Nekajurna zamuda je bila vračunana v ceno. Ob vstopu nobenih težav, le rahlo zvišan utrip, pač sindrom meje. Tudi enomesečno bivanje z nekaj več kot sto dolarji, z vsemi tistimi njihovimi boleznimi ni povzročilo zvečanega utripa. Toda, tudi hindujska božanstva imajo s popotniki svoje račune. In račune je potrebno plačati.
Sopotnik Tone je zbolel zadnji dan. Na letališču se je utapljal v lastni vročici. Bolj ko smo se bližali uri odhoda v Evropo, bolj je bilo jasno, da letala ne bo. Tone pa je kazal vse manj znakov življenja. S svojimi 48 kilogrami je bil vse bolj podoben Indijcem, ki umirajo kar na ulicah. Žal je tako, da v Indiji človeško življenje le malo velja in tudi moje vljudno prigovarjanje odgovornim, naj vendar pomagajo, ni zaleglo. Indijska brezbrižnost je v meni prebudila speče sile, za katere do takrat nisem vedel, da so naseljene v meni. Brezbrižnega uslužbenca sem z enim prijemom stisnil za vrat. Šele pomoč njegovih kolegov ga je rešila pogube. Že čez nekaj trenutkov je bil pri nama zdravnik in kasneje še zdravila. Bolehna in utrujena, s 24 urno zamudo, sva tako prišla v Atene Še sedaj ne vem, kaj je bilo krivo, ali rdeči potni list ali najini posušeni telesi, da naju je letališka policijska služba kmalu po prihodu odvedla v preiskovalne prostore. Jasno, da mi je vratna žila začela nečloveško razbijati in da so bile dlani popolnoma mokre, ko so k meni pristopili policaji. “Gremo!” In smo šli. Koraki so postajali tako težki, da sem skelet le stežka vlačil za sabo. Doletela naju je posebna čast. Za naju si je pet policajev v civilu res vzelo čas. Zadovoljno so si meli roke in cinično pogledovali proti nama. Že vnaprej so naju obsodili, da sva kriva. Zakaj ravno midva? Kaj pa če so nama kaj podtaknili? Ja, gotovo to bo, saj sicer ne bi kar prišli po naju. In tako naprej, je potekal notranji dialog, ki je utrip samo še povečeval in povzročal potne dlani. Nazadnje sem verjetno res zgledal, kot da tihotapim lovsko letalo. Možje v civilu so začeli z osebnim pregledom. Tisto znano tipanje ni dalo rezultata, zato so postajali bolj nestrpni in njihovi obrazi so se vse bolj daljšali. Nato prtljaga. Nič. Nič niso pomagale niti posebne aparature, s katerimi so ugotavljali sestavo “sumljivih” spominkov. Dolgi obrazi so se jim še podaljševali. Nestrpnost se je bližala vrelišču. Staknili so glave in se po posvetu zmagoslavno odločili, da naju še ne izpustijo. “Gremo,” je naznanil najglasnejši. In smo šli. Šli smo skozi letališko avlo. “Le kam naju vodijo, le kaj imajo v načrtu,” me je dražil notranji glas. Utrip se je bližal tisti mejni točki, ko ga potem dalje ni več zaznati, saj je prehiter. Dlani so postajale tako potne, da je verjetno kar teklo z njih. “Kam gremo? Kam naju vodite?” sem se razburjal. Odgovora nisem dobil niti v avli, niti zunaj letališča, niti v avtomobilu, kamor so naju posadili. Joj, zdaj gre pa zares. Verjetno naju peljejo kar v zapor. Sicer pa, saj vemo, kako malo je vredno človekovo življenje. Morda naju bodo ubili in kar vrgli kam ob cesti. Pa saj to je noro. Razburjeno zahtevam pojasnilo, toda nič. Nihče se ne zmeni za moj zvišan utrip. Še sedaj, ko to podoživljam, se mi utrip povečuje in dobivam potne dlani. Po neskončnih minutah se ustavimo pred nizko stavbo. Glavni me potisne naprej in zahteva, da pohitim. “Ja, kam naj hitim?” sem ga razburjeno prekinil. “Boš že videl, ti …” Za trenutek se mi zazdi, da sanjam. Ko pa me eden izmed mož v civilu sune v rebra, ugotovim, da ne sanjam. Kmalu se znajdemo v večji čakalnici. Že po vonju in barvah spoznam, da bo to nekaj bolnici podobnega. Mimo začudenih obrazov čakajočih naju odvedejo v rengentsko sobo. Ja, to bo. Verjetno sem v Indiji pojedel zlatega Budo ali morda lovsko letalo, vse skupaj pa začinil z mamili. Ko je mož v belem ugotovil, da sta najina želodca popolnoma prazna, tako kot tudi črevesje, saj že dva dni nisva jedla, je bilo razočaranje mož v civilu popolno. Nazaj smo kar poleteli. Brez opravičila, brez pozdrava so naju odložili kar nekje v predmestju.

Po tej indijsko-grški izkušnji sem bil na mejah le malo bolj suveren, saj sem se počutil že pravi stari maček. Tihotapski, ja. Sledile so še številne meje. Med mojimi azijskimi izkušnjami mi je ostalo v manj prijetnem spominu moje prvo srečanje s Tajsko. Stereotipno prijazni Tajci na bangkoškem letališču sicer pomirjajo utrip. Pa kaj, ko ti lahko kdo kaj podtakne, sem razmišljal. Kar naenkrat se mi je zdelo, da je okrog mene polno sumljivih tipov in da se bo vsak trenutek začel odvijati film podoben nadaljevanki, ki sem jo gledal, preden sem se odpravil na Tajsko. V tem filmu je glavni igralki nek sumljiv tip podtaknil mamila. Spomnim se grozljivih bangkoških zaporov in neverjetnega truda, da se je ubogo dekle rešilo. Bilo je dovolj, da se mi je utrip povečal in da postajale dlani čudno potne. Vsak, ki se mi je približal ali celo nasmejal, je postal sumljiv. Sicer pa večja previdnost ne škodi, sem si tolažil utrip. Tako je minilo prvo srečanje s Tajsko. Sledila so še številna, vsa pa so bila bolj prijetna kot prvo.
Prijetno je bilo tudi v Burmi. Že letališka stavba, ki je podobna kakemu našemu zadružnemu domu, pomirja. Notranjost so preletavali raznovrstni ptiči, občasno so prišle v izvidnico miši in kuščarji so leno viseli s stropa. Zaposleni pa z značilno azijsko umirjenostjo skrbijo, da se utrip vratne žile poveča le na dovoljen nivo in da dlani postanejo malenkost bolj potne. Pač sindrom meje.

Več dogodivščin iz mojih potovanj si lahko preberete TUKAJ.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s