PRVO POGLAVJE

1959

V daljavi je predirljiv pisk napovedal konec nečesa, kar je bilo prestrašno, da bi smelo biti resnično.

Alfred Frodmann je preprijel torbo in se nestrpno prestopil ob kovčku, ki je bil pretežek za živčno pestovanje. Še malo pa bo vse skupaj samo spomin. Zgodba, o kateri ne bo nihče razen njiju vedel ničesar.

Ozrl se je po postaji in upal, na vso moč upal, da ga prijatelj ne bo dohitel.

Prijatelj.

To ni bil več, prav gotovo ne. Kaj pa? Kaj sta bila zdaj? Sovražnika?

Alfreda je misel na to ledeno zapekla in v njem prebudila hkrati obžalovanje in strah.

Takšnega sovražnika si ne bi želel nihče.

In naj mu je bil zdaj še tako tuj, je moral priznati, da bi vsakdo pogrešal takšnega prijatelja.

Zateglo cviljenje je pospešilo dogajanje na peronu in prebudilo upanje, da mu bo pobeg uspel. Ni mu mogel pogledati v oči. Ničesar, kar je nekoč poznal v njih, ni več videl tam, pa naj si je Allen še tako prizadeval, da bi ga prepričal v nasprotno. Po tem, kar je storil, po strašnem, prestrašnem zavezništvu, ki ga je sklenil, za človeka, ki je dotlej dihal v njem, ni moglo več biti prostora.

Alfred Frodmann je s prosto roko segel v žep in se oklenil vozovnice, ki se je v tistem hipu zdela zagotovilo, obljuba, pot v pozabo, ter s pogledom sledil vlaku, ki se je s počasno, nadzorovano močjo ustavljal na peronu in ga s paro, ki jo je spuščal, spreminjal v podobo, ki se je upirala resničnosti.

Sicer pa se je vse, prav vse upiralo resničnosti. Že več kot teden dni se je njegovo življenje nagibalo nevarno čez tisto tanko, skoraj nevidno mejo med grozotami življenja in skrivnostmi smrti, in trdilo, da je njegova edina rešitev nemuden pobeg in čimprejšnja pozaba.

»Alf! Alf!« je od daleč znano zaklicalo, a Alfred Frodmann ni mogel več čakati.

Srečno naključje je hotelo, da so se pred njim prav takrat odprla vrata in mu je vlak ponudil varno zavetje. Ni hotel čakati na sprevodnika ali katerega od postreščkov, ki so prežali na svojo priložnost. Preprijel je torbo, si jo vrgel čez ramo in s tal pobral potovalko, v katero je zmetal samo najnujnejše.

»Alf, počakaj!«

Sodeč po glasu, je bil Allen zdaj že hudo blizu.

Alfred je stresel z glavo, vrgel prtljago naprej in preskočil stopnici, ki sta vodili v notranjost vlaka.

»Alf, počakaj, no.«

Poznal je ta glas. In poznal je človeka, ki ga je klical. Vsaj del njega.

Zato je zbral tisto malo poguma in moči, kar ju je še premogel, čeprav je bil skoraj prepričan, da po vsem, kar se je zgodilo, v njem ni ne prvega ne drugega, in se ozrl.

Res, poznal je tega človeka. Poznal ga je že leta.

Skupaj sta hodila v šolo.

Skupaj sta študirala.

Skupaj sta se navduševala nad tisočkrat prekletimi zgodbami, ki jih ne bi smelo biti.

Skupaj.

Skupaj sta se odločila, da proslavita končani študij z raziskavo ene izmed zgodb na drugem koncu sveta. Vse skupaj naj bi bila avantura. Dogodivščina vseh dogodivščin.

In res je bila.

Zgodba ju je odpeljala iz dežele, tako drugačne od njune, iz krajev, kjer je sonce sijalo drugače in je bila barva kože nekaj tako nenavadnega, da sta bila kar nenadoma posebnost, eksotična in vznemirljiva, čez ocean. V deželo, nič manj drugačno, v gore in pragozdove, v vasi, ovite v oblake in živopisane pod njimi. Vodila ju je po poteh, ki so postajale iz dneva v dan bolj in bolj nenavadne. Vse bolj in bolj srhljive. Zmeraj bolj in bolj … resnične.

Skupaj sta se podala v to. In zdaj … Eden je ostajal, spremenjen za vselej, drugi pa bežal, zgrožen, prestrašen in nič manj spremenjen.

»Hotel sem se posloviti,« je po dolgi, predolgi tišini prvi spregovoril Allen.

»Pustil sem ti sporočilo,« je odvrnil Alfred in Allen je pokimal.

»Si,« je rekel. »Vendar mi nisi dal priložnosti odgovoriti.«

Alfred se je oklepal ograje, ki je vodila v notranjost, in zbiral pogum za pošten pogovor.

»Prav imaš,« je povedal. Priznal. »Vendar nočem več poslušati izgovorov za … za to, kar si … naredil.«

V nenavadno zelenih očeh je tuje poblisnilo.

»Hočeš reči za to, kar sem postal.«

Alfred je pokimal.

Begal ga je nenavadni lesk v prijateljevih očeh. Ta zelena, ki je prej ni bilo tam. In s srebrno starostjo prepredeni lasje, znak norost vzbujajoče, smrtonosne groze, ki jo je preživel in se rešil prerojen. Drugačen. Pošast.

Allen je zmajal z glavo. »Nisem prišel ponujat izgovorov,« je zamrmral, da ga je skozi gnečo, ki je klepetala jezik, s katerim se Alfred ni znal spoprijateljiti, komaj slišal. »Prišel sem … Saj ne vem, zakaj sem prišel,« se je nasmejal. »Rad bi, da ostaneva prijatelja. Čeprav razumem, da je z menoj težko biti prijatelj.«

Alfred je čutil, kako težko mu seda žalost na prsi in mu stiska grlo.

»Moj najboljši prijatelj si bil,« je odvrnil. »In ni bilo težko. Prej. Zdaj pa je nemogoče. Ne morem … ne znam … sprejeti … ne morem verjeti. Tvoja pot …« Ni ga hotel raniti. Ni ga smel, čeprav je v njegovih mislih kar naprej odmevala beseda pošast in terjala svobodo. »Tvoja pot naj bo gladka. In … naj terja čim manj žrtev. Povzroči čim manj bolečine. Drugim in tebi.«

Zelene oči so se dotaknile tal. »Je to sploh mogoče?« je vprašal.

Alfred je stresel z glavo in se še trdneje prijel za kovinsko držalo pri vratih.

»Ne vem,« je skomignil in se zgrozil nad kričavo brezbrižnostjo, ki je v resnici sploh ni čutil. »A dobil si, kar si želel, menda. Ali vsaj, kar si iskal.«

Allen je pokimal. Njegov pogled je bil še zmeraj umaknjen nekam v tla in Alfredu je bilo zaradi tega še huje, potem pa se je nenavadna, tuje srebrna glava vendarle dvignila in v nekoč najbolj znanih očeh je vzplamtel zelen ogenj.

»Še zmeraj mislim, da sem se odločil prav,« je spregovoril, a glas se mu je tako čudno zatresel, da je postalo Alfredu še tesneje pri srcu. »Bila je priložnost in jaz sem si jo upal zkoristiti.«

»Priložnost?« Grenkoba je obarvala Frodmannov glas. »Priložnost za kaj? Postati morilec? Brezvestnež?« Naj si upa? »Demon?« je stisnil skozi zobe in v hipu obžaloval izrečeno besedo.

Bolečina, ki je zatrepetala v prijateljevih očeh, je bila skoraj človeška.

»Obvladal bom to,« je zamrmral Allen. »Obvladal bom to.«

Alfred je komaj zadržal nenaden bes, ki ga je prevzel.

Podobe preteklega tedna, izčrpanega, nemočnega telesa njunega prijatelja in sopotnika, ki je začel nerazložljivo hirati, so se nenadoma priplazile vanj in pregnale vse ostalo. Spomini na postopno, a nezadržno umiranje, ki je vodilo do grozljivega spoznanja, so udarili skozenj z močjo, ki se ji je bilo nesmiselno upirati.

»Obvladal?« se je posmehnil skozi solze gneva, ki jih ne bi hotel priznati za noben denar, čeprav jih je videl tudi v prijateljevih očeh. »Tudi če bi ti to uspelo zdaj, v tem hipu, bi bilo še zmeraj prepozno. Ne razumem, kako ne dojameš tega.«

Allen, njegov prijatelj, njegov najboljši in najstarejši prijatelj, je pokimal.

»Razmumem,« je dejal.

Tik za seboj je slišal besede, ki jih ni prav razumel, in se ozrl, da bi se soočil z motnjo, ki je iz resničnega življenja segala v njuno nočno moro.

Mož v uniformi je ponovil nekaj, kar je spominjalo na vprašanje.

»Sprašuje, če ti lahko odnese prtljago,« je previdno posredoval Allen.

Že tako je bil vselej tisti, ki je imel nekaj več. Bil je za spoznanje bolj športen, za spoznanje hitrejših misli, za sled bolj očarljiv, svetlobna leta spretnejši s tujimi jeziki, zdaj pa je razlika med njima eksplodirala in ju naredila prav smešno drugačna. Allena je naredila prav smešno boljšega.

Alfred je pokimal in moškemu izročil svojo potovalko, torbo pa obdržal pri sebi.

»Zbogom,« je leseno pokimal prijatelju, ki je brez besed vztrajal na peronu pod njim.

Zelenkasti sij v očeh, v katerih je zmeraj našel razumevanje in naklonjenost, je vidno potemel.

»Zbogom,« je pokimal tudi Allen in mu ponudil roko. »Rad sem bil tvoj prijatelj. Hvala, stari.«

Alfred Frodmann je za trenutek postal, potem pa vendarle sprejel ponujeno roko in njun stisk je bil ravno tako obupan in negotov, kot sta bili obupani in negotovi njuni srci.

»Lahko računam na tvoj molk?« je vprašal Allen.

»Lahko računam, da se ne boš nikdar več vrnil?« Vrnjeno vprašanje je bilo hkrati pogoj in obljuba.

Še zadnji pogled, dolg, verjetno najdaljši, kar sta jih še pred nedavnim najboljša prijatelja izmenjala v zadnjih dneh, in tiha, neizrečena izmenjava, ki se je sramovala same sebe, potem pa se je njun stisk rok zdrznil nazaj v odtujenost.

Pisk vlaka je napovedal odhod. Proti domu.

Alfred Frodmann je še enkrat pogledal v obraz, ki se je iz nečesa, kar je vzbujalo občutek varnosti in domačnosti, spremenil v nekaj, kar ga je navdajalo z najčistejšo grozo in najsurovejšim gnusom, potem pa se je obrnil stran, pretresen in utrujen, ter skoraj stekel po vagonu.

Je delal napako?

Bi se moral pridružiti prijatelju?

Ne, nikakor.

Bi mu moral stati ob strani? Mu pomagati?

S tem, da je molčal, mu je pomagal bolj, kot bi mu lahko s čimerkoli drugim.

Bi ga moral razkrinkati? Povedati resnico? Pomagati … ljudem? Svetu?

Ne. Nihče mu ne bi verjel. In tudi če bi mu …

Ne, je stresel z glavo sam pri sebi, ko je že sedel na svojem mestu in je para iz vlaka vse pred oknom spremenila v nevihtni oblak, nihče mu ne bi verjel. Nihče. In tudi nobenih dokazov ni imel. Ničesar, razen svojega dnevnika, ki bi prav lahko bil samo natančen popis blodenj bolnega norca.

Vlak se je končno premaknil. Samo še nekaj trenutkov, samo še nekaj kilometrov in groza, ki ji je bil priča, bo začela postajati preteklost.

Iz torbe, ki se je je ves čas oklepal, kot bi bilo njegovo življenje odvisno od nje, je izvlekel ne pretirano debel, v usnje oblečen zvezek, v katerega je zapisoval dogodke preteklih mesecev. Občutek usnja pod njegovimi prsti je bil znan in vznemirljiv, hkrati pa je zaradi stvari, zapisanih na straneh, ki jih je skrival, zbujal grozo in najbolj divji, najbolj prvinski odpor.

Ni nameraval prebirati tega, kar je zapisoval. Nikdar več. Svoje potovanje bo popisoval do konca, kot je načrtoval še pred odhodom, potem pa zaklenil dnevnik nekam, kjer ga ne bo mogel nihče najti.

Vrata v njegov kupe so se odprla in vstopil je sprevodnik, ki se je tam zadržal le kratek čas, ko pa je odšel in ga pustil spet samega, je Alfred Frodmann ponovno vzel dnevnik v roke ter ga povsem naključno odprl na strani, ki je ni bilo težko prepoznati. Tiste zapise je prebiral tako pogosto, da jih je znal skoraj na pamet. Prebiral jih je, dokler si jih ni vtisnil v možgane in začel verjeti vanje.

 

24. junij 1959

10.30

Našli smo Allena. Ubogi revež je v strašnem stanju. Njegovi lasje so posiveli. Vsaj zdi se tako, saj še sam ne vem. Zdaj spi.

19.00

Allenovo stanje nespremenjeno. Spi. Zdi se vročičen. Njegovi lasje so res posiveli. Ne znam si razložiti, kaj bi lahko to pomenilo. Upam, res upam, da ni šel sam v goro, čeprav sumim, da je naredil natanko to. Strah me je pomisliti, kaj se je zgodilo, če so moje slutnje pravilne.

22.45

Današnji dan je bil obenem dober in strašen. Po treh dneh in štirih nočeh smo Allena končno našli in že od jutra si govorim, da je to dobro, čeprav priznam – samo sebi, seveda, pa še to le stežka – da se mi zdi, da bi bilo nemara bolje … če ga ne bi.

Revež je povsem spremenjen. Pred kakšne pol ure se je predramil in hotel govoriti z menoj. Brez pomisleka si upam trditi, da me ni še nikdar nič tako zelo pretreslo.

Zaenkrat ne morem napisati kaj veliko, ker je vse, kar mi je povedal, preveč strašno in izziva moj akademski razum. Nemogoče je. Moralo bi biti nemogoče. A vse kaže, da ni. Allen je šel v goro. Ne vem, zakaj. Dogovorila sva se, da ne bova hodila. Dogovorila sva se, da ne bova storila ničesar na lastno pest, on pa je šel. In … kot lahko razumem, je našel Moža.

Ko sem ga vprašal, kje je Mož sedaj, je dolgo strmel v prazno in ni odgovoril. Strah me je samo pomisliti na zgodbe, ki sva jih poslušala še pred nekaj dnevi. Če Moža ni … Ne vem, kaj naj si mislim.

Upam, da mu bo po poštenem spancu bolje in bo jutri spet tak, kot je bil vselej. In ne upam si niti pomisliti na to, da ne bo tako.

 

25. junij 1959

Noč je že. Vsi že spijo.

Ne vem, kaj naj napišem. Najraje bi opustil pisanje dnevnika, ker je postalo iskreno, dosledno beleženje dnevnih dogodkov pretežko.

Zjutraj je Allen vstal pred menoj in prvi trenutek sem mislil, da je tako, kot sem želel sinoči – vse po starem in on spet stari Allen.

Nobene utrujenosti ni bilo več videti v njem, nobenega strahu in ko sva skupaj sedla k zajtrku kot vselej, se je vedel nenavadno mirno. Vsa moja vprašanja – za katera priznam, da niso bila ne pogumna ne odkritosrčna – je odpravil mimogrede in nobenega dvoma ni bilo, da se izogiba odgovorom, vendar me je potem, ko smo končali z zajtrkom, prosil za pogovor na samem.

Priznam, najraje bi se izgovoril. Med zajtrkom sem namreč opazil, da sivi prameni v njegovih laseh niso edina fizična sprememba na njem. Njegove oči … tudi te so se spremenile. Zdaj imajo nenavaden zelenkast lesk, ki ga prej, prepričan sem, niso imele.

Pogovor je bil neznosen. Allenova zgodba je bila neznosna. Ne vem, kako bom lahko živel s tem. Bom lahko?

Allen ve, da sem povsem iz sebe. Zdi se mi, da se tega zaveda celo bolje od mene. Sploh ne vem, če sem sam kaj govoril. Menda sem večinoma poslušal, kar mi je imel povedati, in molčal.

Kaj naj bi sploh rekel?

Danes ne morem pisati o tem. Počutim se, kot da sem izgubil najboljšega prijatelja. Čeprav Allen trdi, da ni tako.

 

26. junij 1959

5.45

Strašna noč. Sven je nenadoma zbolel. Trese ga mrzlica.

12.30

Naše potovanje se je v zadnjih dneh spremenilo v nočno moro. S Svenom je zelo slabo. Zdravnik, ki ga je obiskal zjutraj, je samo zmajeval z glavo, povedal pa ni ničesar, kar bi nam utegnilo biti v pomoč.

Ne vem, če se moji strahovi niso začeli poigravati z mojim razumom. Ko je zdravnik odhajal, se mi je zdelo, da sem ujel radovednosti in odpora poln pogled, ki ga je namenil Allenu. Bi lahko kaj opazil?

Z Allenom nisva kaj veliko govorila. Drži se stran in zdi se mi, da se izogiba Svenove sobe.

21.20

S Svenom je vse slabše. Allen je videti prerojen.

O, bog, kaj se dogaja z nami?

 

28. junij 1959

Sven umira. Zdravnik se ne odziva na moje prošnje in klice. Noče priti in mu pomagati, sam pa ne vem, kako naj mu pomagam.

Franco, fant, ki pomaga okoli hiše, je videti tako prestrašen, da me navdaja z grozo.

Allen večino časa preživi kdo ve kje. Ne vem, ali zato, ker ve, da ga ne morem niti pogledati, ali zato, ker tako sam želi. Popoldan je po kosilu obsedel pri meni, vendar govoriti nisva mogla. Ne zdržim v njegovi bližini. Najino prijateljstvo je umrlo hkrati z Allenom, kot sem ga poznal.

Misel na vrnitev domov je edino, kar me ohranja pri zdravi pameti. Allenu ne bom ničesar govoril. Počakal bom, da se stvar s Svenom izteče, kot se mora izteči, in odidem.

23.30

Mislim, da Sven ne bo preživel noči.

Danes so našo hišo zapustili vsi razen Franca. Kuharica in dekla sta odšli brez besede in ne da bi zahtevali plačilo.

 

29. junij 1959

7.00

Potem ko sem nekaj pred polnočjo pustil Svena samega in šel v svojo sobo, sem zunaj, zdelo se mi je, da prav pred Svenovim oknom, slišal strašne glasove. Nekakšni kriki, cvileče zavijanje živali, ki ji ne poznam imena, se je razleglo, kakor hitro sem legel v posteljo, in mi zaledenelo kri v žilah.

Nemudoma sem vstal in šel v Svenovo sobo, a glasovi so potihnili. Ko sem se vrnil v svojo sobo, se je tuljenje ponovilo. Tako se je nadaljevalo večino noči. Šele proti jutru, ko sem slišal, da se je od bog ve kod vrnil tudi Allen, se je stanje umirilo in uspel sem zaspati za kakšno uro. Zdaj grem preverit Svena.

Še zmeraj upam na čudež. Sem zato neumnež ali borec?

7.45

Sven je mrtev.

Groza me je misli, zakaj. Nočni glasovi, nemir in Allenova vrnitev mi gredo kar naprej po glavi.

Rad bi se soočil z njim, pa ne morem.

20.00

Nihče iz vasi ni hotel priti po Svena.

Nihče iz vasi noče niti v bližino hiše.

Z Allenom in Francom smo ga morali sami odnesti v kapelico pri pokopališču, kjer nas je pričakal vaški duhovnik. Čeprav ne razumem jezika, sem razumel dovolj njegovega srhljivega govora, s katerim je pregnal Allena.

Priznam, bolelo me je srce zanj. Ne morem dojeti. Ne morem verjeti.

 

Alfred Frodmann je zaprl dnevnik in se zagledal v podobe te preklete, preklete dežele, tako lepe, tako skrivnostne, a hkrati tudi tako usodne, ki so bežale mimo.

Sam je bil v kupeju in prav mu je bilo tako.

Sam je bil v kupeju.

Sam je bil na svetu.

Grenkoba, s katero se je odvrnil od prijatelja, se mu je ovila okoli srca.