NIČESAR NE RAZUMEM VEČ

Ničesar ne razumem več.

Še najmanj pa razumem naju.

A kadar se nebo stemni

in kadar zvezde izgorijo,

ni več vprašanj,

ne misli, ki bi jih skrbelo zanj –

takrat si takšen, kakor prej,

in jaz sem zopet v raju.

 

Prelivaš temo iz srca v nebo

in srečo iz neba na dno,

prelagaš čas, ko morava narazen,

in praviš, da si zmeraj sam in prazen,

ko me ni.

Ne, res, ničesar ne razumem več.

In dolgo že, predolgo, ne razumem tebe.

Zakaj si srečen, ko najbolj boli,

zakaj nikdar ne ljubiš sebe?

Zakaj zapravljaš čas z menoj,

zakaj še čakaš, da bom vsa drugačna?

Morda se v temi prava zdim –

ponoči, ko še zvezde spijo –

a v srcu misli zmeraj znova ponorijo,

ko zaslutim, česar v tebi ni.

Zanj sem morda res prava,

upam.

Rada bi bila.

A zate sem napačna.

 

In samo tako je prav.

 

(bpride)

POEMničesar ne razumem več

 

Leave a Reply