VLADO PIVEC – KRAJŠNICE

Piše: Marija Švajncer

VLADO PIVEC – KRAJŠNICE (Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 126, 2018)

V Slovenskem pravopisu (2001) je ob besedi krajšnica naveden izraz v ležečem tisku, se pravi sopomenka – bližnjica, medtem ko naj bi bila krajšnica, kot je zaznamovano, starinska beseda. Pisatelj Vlado Pivec je dal naslov svojim kratkim zgodbam prav Krajšnice, se pravi bližnjice v množini, čisto mogoče pa je, da je imel v mislih tudi kaj drugega, na primer kratke zgodbe, pač nekaj, kar naj bi se ljudi z izbranimi besedami neposredno dotaknilo.

In res, Pivčeve kratke zgodbe so razgibane, vsebinsko domiselne, tudi notranje napete in začinjene s humorjem, konec je tu in tam nepredvidljiv. Avtor upošteva zakonitosti pisanja te literarne zvrsti, tako kratkost, zaplet, včasih vrhunec in nepričakovan razplet. Posebnost njegovega pisanja je humor, zdaj žlahten, drugič nekoliko grob in neprizanesljiv, zlasti ko moški ocenjujejo nasprotni spol in njegove predstavnice poimenujejo z ne preveč spodobnimi in uglajenimi besedami. Pisatelj se norčuje iz človeških nravi in kljub temu da izreče kar nekaj gorkih na račun žensk, priznava, da tudi moški niso nič boljši in ne kdo ve kako plemeniti, zato tudi njim kar naravnost pove, kar jim gre.

Vlado Pivec je dober pripovednik, opisovalec narave in slikar človeškega življenja, odnosov med ljudmi, človeške nečimrnosti, nepoštenosti in pijančevanja. Pod navidezno preprostostjo in dogajanjem na podeželju je tudi globje sporočilo, sta hrepenenje in želja, da bi ljudje iz sebe nekaj napravili in da bi bili ljubljeni. Njihovi stiki in sporazumevanje se včasih zapletejo, govorijo drug mimo drugega in zaradi razočaranj, zavrnitev in varanja pomislijo tudi na maščevanje v najbolj kruti obliki. Zgodi se, da se odmaknejo od drugih ljudi in skušajo pobegniti pred njimi v osamo, toda beg se vse prepogosto izjalovi.

Krajšnice (003)

Vlado Pivec – Krajšnice, KCM, zbirka Frontier, 2018

Avtorjeva hudomušnost se kdaj pa kdaj prevesi v črni oziroma obešenjaški humor, izraz je ustrezen, saj je v eni od zgodb opisan obešen pes, v drugi vztrajni zajec, ki jih zaradi svojega vnetega grizljanja zelenjave dobi s kolom po glavi, porajajo se mračni in grozljivi prizori, na primer obredno nasilje in mrlič v snegu, komentarji pa niso kdo ve kako vljudni, slutiti je celo možnost, da je imela pri umoru prste vmes kaka starejša podeželanka. Spretno so napisani tudi odlomki, ki so povezani s spolnostjo, táko, ki se komaj prebuja, ali drugačno, začinjeno z naveličanostjo. Družice, s katero je moški prepletel svoje življenje, kratko malo ne more več prenašati, zato je, tako je prepričan, rešitev ena sama. Seveda pa vse skupaj nikakor ni preprosto in zgodijo se nepričakovani in nenavadni obrati.

Literarni liki v Krajšnicah Vlada Pivca so nekoliko čudaški in posebni, njihovi življenjski položaji so določeni z absurdom. Radi se vračajo v preteklost in se predajajo spominom. V eni izmed zgodb avtor pravi, da se vedno vse obrne tako, da je prav, in doda – skoraj vedno.

Zlatko Zajc na zadnji platnici zapiše, da Vlado Pivec v svojem potpuriju zgodb popelje bralca (in bralko) skozi špalir vaških posebnežev, odcvetelih lepotic, radovednih sosedov, slabih kuharic in mnogo drugih ljudi, katerih usode medsebojno prepletajo fantastični elementi in nepredvidljiva človeška narava. Zgodbe so napisane z zrelo in tekočo pisavo, jezik je izbran, pisatelj nam odkriva bližino in ranljivost sočloveka. Zajc v Pivčevem pisanju odkriva celo elemente magičnega realizma.

Marija Švajncer

Leave a Reply