Piše: Tanja Jerebic
Kot otrok sem verjela, da se mostovi ne morejo podreti in vrtiljakom ne morejo odpasti sedeži, ker so matematični izračuni, na katerih temelji konstrukcija, izdelani precizno do tisočinke in več, zatorej se kaj takega sploh ne more zgoditi, preprosto ni možno …
Vsakič ko sem sedela na vrtiljaku, sem sumničavo ogledovala razmajano varovalo pred seboj, privzdigovala obrvi in nejeverno obračala oči ter preverjala pri drugih potnikih, če se tudi pri njihovih sedežih tako nemarno tresejo varnostne zapore kot pri mojem. Otroci imajo to lepo lastnost, da znajo upanje s pomočjo domišljije potvoriti v mit na podlagi popolnoma nasprotujočih si dejstev in samega sebe prelisičiti v prid želje … Ko smo se zavrteli, je moreča pamet potihnila in smo samo še vreščali od ugodja. Danes bi nenavadno transformacijo upanja v verjetje imenovala poneumljanje samega sebe …
Dokler se rušijo mostovi nekje daleč, na primer v Indiji, še kot odrasli radi preslišimo dejstva, raje malo pripremo oči ali pogledamo vstran. Celo nediskriminatorno naravnani posamezniki se zadovoljimo z rasističnimi razlagami o vzrokih tragedije, da bi lahko ohranili umisleke iz otroštva o lažni varnosti. Kdo izmed nas ni pred dvema letoma pomislil, da imajo v Kalkuti zastarelo gradbeno tehnologijo in strokovnjake s pomanjkljivim znanjem?
Tokrat se je viadukt sesedel pri naših sosedih, natančneje na industrijsko razvitem severu Italije. Z njim vred je v globino zgrmelo 30 avtomobilov, pod sabo je pokopal 43 ljudi. Kraj nesreče je 530 km oddaljen od mojega rojstnega mesta, kar v resnici sploh ni malo, vendar nas dejstvo, da smo Goričani rojeni v obmejnem območju z Italijo, spravi v zagato srhljivo domačnih razsežnosti, kjer si ni mogoče umišljati več ničesar, vsaj pozitivnega ne …
V Italiji vlada neznosen kaos na področju podeljevanja koncesij za upravljanje avtocest. Med 27-imi koncesionarji ima lastništvo za več kot polovico pogače družba Autostrade per l’Italia, ki je v večinski lasti podjetja Benetton. To je tista družina s približno 5000 trgovinami s predragimi oblačili širom sveta, ki je imela svojo poslovalnico na Travniku v Gorici. Nisi je mogel spregledati že zaradi kričečega oglaševanja. Vedno sem si ogledovala njihovo izložbo in nazadnje pri njih nič kupila, ker sem raje prinesla domov dva para hlač kot enega dokaj primerljive kvalitete, ki v resnici nikoli ni dosegala slovenskih standardov. Italijani so bili pač vodilna sila na področju oblikovanja, njihove cunje so bile všečnih barv, vzorcev in krojev, trajale pa niso kdove kaj.
Minulo sredo so na nacionalki vrteli francosko komedijo s precej poceni šalami, eni sem se vseeno nasmejala. Starša sta imela štiri hčere, prva je bila poročena z Judom, druga z Arabcem, tretja s Kitajcem, četrta z Afričanom, torej črncem. Ko so za Božič prišli v cerkev, sta jih od daleč opazovala družinska znanca. Eden od njiju je diskretno dregnil prijatelja ob sebi in rekel, »Poglej, družina Benetton je prišla.«
Dolgoletna oglaševalska kampanja podjetja je temeljila na multikulturnih prijemih, največkrat so bili modeli rasno raznoliki, kar je bila v osemdesetih dokaj drzna poteza za evropski trg, ki jo je marsikdo narobe razumel kot bitko proti rasizmu. V bistvu je bila le prefrigana borba za profit … Razumljivo je, da je potrebno nagovoriti čim večje število potencialnih kupcev, če želiš poslovati na različnih kontinentih. Reklame podjetja Benetton slonijo kot pri večini zvezdnikov na škandalih, ki pritegnejo pozornost. Njihov avtor je fotograf, kontroverzni oglaševalski guru Oliviero Toscani, čigar dela često povzročijo zgražanje, saj so nemalokrat na meji dobrega okusa ali pa štrlijo malo čez. Tako smo lahko videli prestižno znamko Benetton med reševanjem sveta v vseh mogočih vlogah borcev za človekove pravice in enakopravnost narodov; z njo so pomagali destigmatizirati obolele z aidsom, javnost so spodbujali k varni spolnosti z uporabo kondomov, z okrvavljenimi oblačili vojakov ali s fotografijo nagrobnikov padlih so pozivali k svetovnemu miru, s sliko duhovnika, ki poljublja z nuno in z Jezusom v kavbojkah, so razžalili cerkev …
Leta 2000 se je zataknilo pri kampanji za novo kolekcijo, ki so jo poimenovali OBSOJENI NA SMRT. S plakatov so v prazno zrle oči 26-ih obsojencev. Po njihovi eksekuciji so jih svojci prepoznali kot žrtve brezčutnega oglaševanja, ki mu niti človeško življenje ni sveto, mrtve so zlorabili izključno za ustvarjanje profita. Začeli so lobirati med potrošniki in prodajnimi verigami, ki so znamko nehale prodajati ter podjetju krepko oklestile dobiček. Država Missouri je proti podjetju vložila tožbo z večmilijonskim odškodninskim zahtevkom … Oliviera Toscanija so seveda istega leta odpustili, ampak so lani, po sedemnajstih letih očitno spoznali, da imajo z njim več dobička kot izgube in obnovili staro partnerstvo v obojestransko korist …
V gradbeništvu se obrača veliko denarja, zato je dejavnost vabljiva za različne podjetneže, tudi mafijske. V potresu na jugu Italije je leta 1980 umrlo skoraj 2500 ljudi, ’odporno’ protipotresno gradnjo, ki je bila osnova za tragedijo grozljivih razsežnosti, je zagotovila mafijska organizacija Camorra …
Pred dnevi sem ujela podatek v informativni oddaji, da so imeli težave iz istega naslova tudi pri gradnji avtoceste med Salernom in Reggio Calabria, saj so jo gradili 54 let in še vedno ni končana … To me je spomnilo na gradnjo primorske avtoceste med Vrtojbo oz. Novo Gorico in Razdrtim, ki so jo gradili 20 let, in sicer od leta 1989 do 2009. Na zahtevnost terena pri gradnji cest se ne spoznam, vendar če primerjam dolžino prve avtoceste, ki meri 443 km in je prav tako speljana čez hribovje, vsaj tako zgleda na zemljevidu, z našo, dolgo le 42 km, zgrožena ugotovim, da se pravzaprav nimamo čemu smejati, čeprav se graditi cesto pol stoletja sliši kot neslana šala … Slovenci v enem letu zgradimo 2,1 km avtoceste, medtem ko so Italijani štirikrat hitrejši od naših in gradijo s hitrostjo 8,2 km na leto. Če bi oni primorsko avtocesto zgradili v pičlih petih letih, bi mi za gradnjo njihove potrebovali kar 210 let!
Zaključiti sem hotela po drugi poti, a sem z neslavno Primorko ugriznila v kislo jabolko. Naj torej velja, da ni usodno, kako hitro gradimo, temveč kako kvalitetno. Kot je razvidno, so gradbeni posli tudi brez sicilijanske mafije motno področje … Za skupno dobro moramo ohraniti ceste in železnice v javni lasti. Privatna podjetja vselej stremijo le za profitom, do njega pridejo za vsako ceno, za evfemizmi v oglaševalskih kampanjah pa se vedno skriva denar.
Če se ponovno vrnemo k razvpiti družini … Oblačila njihove blagovne znamke dosegajo zasoljene cene v modni industriji, na področju cestne infrastrukture prav tako zaračunavajo najvišje cestnine med vsemi italijanskimi koncesionarji … Radi imajo denar, lahko rečemo, z njim se da kupiti marsikaj, a tokrat na videz dobrodelnih 500 milijonov evrov pomoči, ki jih nameravjo nakazati mestu, ne bo oživilo žrtev njihovega pohlepa … Zato zna biti, da je bila najuspešnejša prav njihova zadnja reklama v lastni režiji, ki bo napovedala njihov zaton …
Viri:
Družina Benetton
Podjetje Benetton
Portfolio Oliviera Toscanija
Oliver Toscani na Wikipediji
Najodmevnejše Benettonove reklame
Intervju z Mojco Širok
V Italiji po 54 letih gradnje odprli avtocesto