Piše: Sasha Raven

Luka, nam lahko na začetku najinega intervjuja poveš nekaj o sebi?

Ko sem bil še deček, me je babica peljala na morje. Prva dva dni sem samo sedel na plaži in brez interakcije opazoval ostale dečke, ki so skakali s pomola v vodo. Tretji dan sem šel na pomol in skočil v vodo. Vsaj tako mi je povedala babica, ki me je potegnila iz vode, ker nisem še znal plavati. Ne vem, če je res, kar mi je rekla, ampak mislim, da me to dobro opiše.

Avtor fotografije: Anja Gluvić; Na fotografiji: Luka Gluvić

Na katerih socialnih omrežjih si vse prisoten?

Imam Facebook glasbeno stran @GluvicLuka. Več ali manj vse novosti objavljam tam.

Koliko albumov si do sedaj izdal in ali nam lahko na kratko vsakega opišeš?

Album “Vstopanje”, konec leta sledi album “Polja lilijane”, vmes sem izdal dva EP-ja Temne sence in Svobodna sorta. Pred tem sem pod projektnim imenom From The Balcony izdal pet EP-jev z besedili v angleškem jeziku. Vse izdaje so bile digitalne, razen EP “Blank Screen & Razor Blade” in “All Birds Fly to the South” sta izšla tudi v majhni nakladi na vinilni plošči. Mogoče se v vseh čuti moja tendenca, da se nagibam h country glasbi, čeprav se ne omejujem s to zvrstjo. Mogoče zato, ker na kitari rad igram odprte akorde, kar je značilno za to zvrst, tehniko igranja, ki jo je razvila Maybelle Carter. Velik poudarek je tudi na besedilih. Cenim kantavtorje kot sta Townes Van Zandt ali Blaze Foley.

Kje lahko tvoji oboževalci kupijo in poslušajo tvojo glasbo?

Na strani www.lukagluvic.bandcamp.com album “Vstopanje” in EP-ji pod projektom From the Balcony pa tudi v vseh znanih spletnih prodajalnah za digitalne izdaje.

Katera glasbena zvrst ti je najbolj pri srcu?

Rekel bi, da več zvrsti. Blues, country, jazz, folk, rock glasba. Lahko bi še našteval. Redko razmišljam o zvrsteh. Svoj izraz sem našel v country glasbi, če se že moram opredeliti, mogoče zato, ker je sama mešanica več zvrsti.

Avtor fotografije: Vesna Zimic Gluvić; Na fotografiji: Luka Gluvić

Koliko let se že ukvarjaš z glasbo in zakaj?

Ko sem imel šest let, so mi v roke dali violino. Bilo je veliko solz, ko sem moral vaditi, ker sem se želel potepati naokoli, kasneje sem prijel v roke kitaro, ki jo je imel oče spravljeno v omari. Svojo glasbo sem začel pisati kot študent in vse od takrat to počnem.

Koliko ur na dan ti vzame glasba?

48 ur na dan.

Koliko let si bil star, ko si začel igrati kitaro?

Mislim, da sem imel deset let.

S katerim slovenskim in tujim glasbenikom bi najraje sodeloval?

Všeč mi je veliko glasbenikov, ampak kar se tiče sodelovanja, je bolj stvar naključja. Pomembno je, da se poklopijo interesi. Ko sem izdal album Vstopanje in EP Temne sence, je za njiju recenziji napisal Matej Krajnc. Opazil sem, da je do pike razumel, kaj poskušam narediti, in sem ga kontaktiral, tako sva se sprijateljila. Zelo cenim njegovo ustvarjanje, predvsem pa je z njim zabavno, ker je sposoben brez zadržkov vsaki ideji, ki prileze mimo, nameniti svojo pozornost. Upam, da bova kmalu imela kak skupen projekt.

Se poleg glasbe ukvarjaš še s čim?

Zadnje čase bolj malo. Drugače pišem prozo, kot igralec sem sodeloval z gledališko skupino GGNeNi, ki pa je trenutno v mirovanju. Nekaj se menimo, da bi spet kaj uprizorili, ampak zaenkrat ostaja še pri besedah. Skupaj smo snemali tudi kratke filme.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Pozno v jeseni ali začetku zime bom na Bancampu izdal drugi album v slovenščini z naslovom “Polja lilijane” in želim čim več nastopati, ostalo pa kar nanese veter.

Nam lahko na koncu najinega intervjuja poveš kakšno zaključno misel ali pa nasvet za vse, ki se ukvarjajo z glasbo?

Kako že gre: “Kdor poje, zlo ne misli.”