Matej Krajnc: ZGODOVINA HARMONIKE (odlomek iz absurdnega romana)

»Ata, oprosti, ampak niso računali, da bom zraven pri odkopu!«

»A ni to zanimivo? Odkopavajo me, da bi raziskal, kdo te je fental, ti pa tule kot pečen kruh …«

»Zakaj si ubil mamo? Bestianni mi je vse povedal!«

»Moral bi ti Breć, vodja hrvaške reprezentance!«

»Katere?«

»Za Trimalhionovo motnjo hranjenja!«

»Breć te je zasliševal?«

»Ubil sem jo zgolj funkcionalno, to so pozneje tudi odkrili, priimek sem spremenil, zakaj me torej odkopavate?«

»Rad bi prodal polovico groba, pa je tvoja krsta vanj položena poševno! Da bi ti ne presekali nog …«

»Peter …«

»Ata?«

»Peter … Kako dolgo že ležim tu not?«

»Nimam pojma, v zadnjem poglavju niso navedli nobenega datuma!«

»Malo manj kot leto, Peter! Nisem še strohnel, kot vidiš!«

»Ker si kadil, zato! Nikotin veže nase molekule žilavosti, te potem vplivajo na položaj črvov in termitov …«

»Kaj pa sadje, ki sem ga pojedel? Hruške, ki nevtralizirajo tobak? Princ, ki sem ga vozil? To je avtomobil, ki zahteva zase šest škatel na dan, to je toliko, kolikor je pokadil Waylon Jennings v svojih najboljših letih! 120 cigaret, Peter!«

»Kaj boš torej storil?«

»Nič. Naredil bom to, za kar so me odkopali! Dobil bom tvojega morilca! Fender mi je priča, da …«

»Ata, tvojo zbirko kitar smo prodali …«

»Kaj ste naredili?«

»Saj si slišal! Mama igra L5, drugega ne, tuhtala je, ali naj obdrži vsaj enega Martina …«

»In? Ga je?«

»Ja!«

»Uf!«

»Oprosti …«

»Komu ste prodali vse tiste kitare?«

»Tvoji fakulteti, imeli jih bojo v knjižnici! Ko bojo prišle sirene, bojo z njimi zavajale študente …«

»Fakulteti? Dobro, potem jih še lahko dobim nazaj … Pa moja služba?«

»Ata … upokojil si se že pred smrtjo!«

»Upokojil šmopokojil! Od kdaj pa se univerzitetni profesorji upokájajo? Povej temle morbidnim tipom tamle, da grem najprej v kopel, da si sperem ves ta podzemni drek s telesa, potem hočem nazaj svojo stolico, zbirko kitar, potem bomo pa lovili tvojega morilca!«

»Ampak …«

»Ubil sem jo zgolj funkcionalno, Peter! Si danes govoril z njo?«

»Sem!«

»Povej ji, da pridem na kosilo!«

 

*

 

»Gaston Paris, obtoženi ste slabega ravnanja z literarno zgodovino!«

»Hočem odvetnika in Ivana Mohačka!«

»Dobite lahko predstojnika oddelka za literarno vedo!«

»Ne! Mohaček je kupoval moje knjige! Mohaček ima redke Gibsonove kitare, Gershwin mu jih je pošiljal iz Amerike …«

»Gospod Paris, kako se nariše violinski ključ?«

»Jebite se!«

 

*

 

»Kaj za kortiliarno henšo pa mešate Gastona Parisa v moje delo? Bi radi kar takoj spodkopali že najzgodnejše izsledke?«

»Aha, torej ste že odkrili, za kaj gre, Mohaček!«

»Enostavno – moj sin je živ!«

»Hm … na to pa ne bi pomislili …«

 

*

 

In pride Springsteen in reče: hej, hej,

hej, hej …

 

»Tiše, Peter, tiše … Prvega teleta so mi poslali šele danes, sedem let po nastanku, kanalje, zdrobim jim hemoroidni trakt in jedka koža naj se jim sveti! Je natur, kajpada, kje da bi mi poslali črnega! Pa Nocaster? Kako bom zdaj vedel!«

»Ti Gibson ne bo zameril, ata?«

»Tiho, ti, ki izumljaš pojoče mehove!«

 

*

 

Pod Pohorjem, 1940 …

 

»S kapodastrom bi meril strune, smrkavec?«

»Fis-mol je v korenski legi precej zoprn, ata!«

»Prijemaš v barréju?«

»V majhnem!«

»Majhnem? Bi rad bil kantrijaš? Osem let predavam o nevarnosti malega barréja v substandardnih ločitvenih postopkih, ti pa tule drkaš največjo potuho sodobnega kitarista?«

»Ampak Wilko Johnson …«

»Wilko Johnson bo genij, Peter, rodil se bo in igral blues! Veš, kakšna je razlika med teboj in genijem?«

»Šiba božja?«

»Ni je, Peter! Zato kar igraj, obvladaj mali barré! Dobro sem te, kaj?«

»Lahko je vam jazzistom!«

 

*

 

»Kaj pa počnete? Kam nosite krsto? Jo boste prodali? Greste pit?«

»Tovarišica Serkova pride in pobere vse odvečne krste vsak torek zvečer, tovariš Mohaček!«

»Serkova? Kraljica post-mortemovskih odkupov? Cesarica mahagonija?«

»O tem nam v srednji pogrebni niso ničesar povedali, tovariš Mohaček! Nam samo naročijo, kam naj odložimo …«

»In če jaz zdajle ne bi bil odkopan? Če bi ležal tamle spod, poševno, da sin ne more prodat polovice groba?«

»Bi šli pit!«

 

*

 

»Ne maraš stratocastra, bi pa imel lutko iz papirja?«

»Nje mi ne more vzeti nihče! Potem pa bi fantje s flirti flirti očmi …«

»Ja ja, že prav! Spravi se v kot in zvijaj tremolo, da ne znorim! Tvoja mama me obtožuje, da sem reva, ki še v krsti ne zdrži več kot … več kot toliko, še pred črvi pobegneš!,mi očita, ti mi zdaj tule nalagaš, da bi raje lutko kot strata …«

»Ampak …«

»Sem zahteval, da me odkopljejo? Ampak ne: Mohaček, sina so vam ubili, pridite no malce pogledat, kako to … Nakar ugotovim, da izgine pol mojih stvari, pa mi črviči še oči niso dobro načeli …«

»Dekan je klical, rad bi se dobil s teboj …«

»Jutri se itak odpeljem v prestolnico … Še dobro, da so semestralne …«

 

*

 

Spoštovani tov. prof. dr. Ivan Mohaček, izvedeli smo, da so šteti dnevi Vaše cenjene preminulosti …

»Kakšno pismo je to, Holc? Bi rad, da mi spet zaigra srce na bjugl? I hear the sound of distant drums? Ta pesem še ni uspešnica, Holc!«

»Ivo, saj veš, da moramo za reinštalacijo poslat uraden dopis …«

»Zveni, kot da sem kopalnica …«

»Ko bi vsaj bil – nima je vsaka hiša! Tvoji ameriški dobavitelji, Ivo …«

»Kaj je z njimi? So pomrli? So pri Gibsonu obubožali? Leo Fender noče več podpirati dekriminalizacije sv…«

»Počakaj vendar, Ivo! Veš, kaj je rekel Brutus …«

»Vem: njega na nož, meni Kleopatro! De sengitur austibus ad salum divindi

»Ta rek ne drži več, odkar so Diogenu dokazali, da je izsiljeval svojega tasta …«

»Je pa držal do takrat! Kitare nazaj!«

»Ivo …«

»Kitare nazaj!«

Leave a Reply