Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVS, 2018

Po izidu knjige Žige Valetiča o glasbi (in posledično tudi družbi) v osemdesetih je zdaj tudi v fizični obliki na voljo dvojna kompilacija treh ducatov popularnih melodij, ki so v osemdesetih tako ali drugače krojile slovensko glasbeno sceno. Na kompilaciji ne boste našli narodnozabavnih zasedb, ki so takrat delovale na vzporedni komercialni sceni (Avsenik, Slak, Henček, Franc Mihelič, Miha Dovžan), pa veselojesenske in tudi t. i. “novokomponirane” scene ne (Don Juan, Big ben, poznejši Rendez-vous, poznejši Smode), pač pa na dvojčku dobimo nekatere ključne pop in rockovske pesmi, ki so v zavesti poslušalcev zvečine ostale do danes. Žiga Valetič, ki je to kompilacijo nabral najprej že na YouTubu, je vključil tudi kantavtorje (Pengov, Kovačič, Šifrer, Domicelj), novi val (Ultimat), punk rock (Pankrti) in bluesovski rock (Don Mentony), tako da je poprockovska podoba osemdesetih precej koherentna in se ne nagiba nujno vedno v lahkotno stran.

Pankrti: Rdeči album (ZKP RTVL 1984), arhiv avtorja

Osemdeseta so bila obdobje velikih pop bendov: Hazard, Agropop, Rendez-vous, Gu-gu, 12. nadstropje … Bila so tudi obdobje velikih rockovskih bendov: Pankrti, Lačni Franz, Basisti … Bila so tudi obdobje velikih poprockovskih bendov: Martin Krpan, Ultimat, Avtomobili, Panda … Bila so tudi obdobje velikih solistov/solistkinj: Moni Kovačič, Marijan Smode, Andrej Šifrer, Vlado Kreslin, Janez Bončina Benč, Božidar Wolfand Wolf … Bila so obdobje elektro glasbe in eksperimenta: Videosex, Miha Kralj … To je bilo obdobje, v katerem je jugoslovanska scena bila med najpestrejšimi v svetovnem merilu in slovenska ni prav nič zaostajala. Plošče so se prodajale v visokih nakladah, najpopularnejši nosilec zvoka je postala kaseta in, če govorimo o popu, je bilo to obdobje festivalov: najprej s kmalu ugaslo Slovensko popevko, ki se na koncu sploh ni več tako imenovala, pozneje s poprockovskimi festivali, kot je bila denimo Pop delavnica, pa z rockom in punkom na Novem rocku in čistim popom na (takisto) Pop delavnici, MMS in Veseli jeseni.

Marijan Smode: To je moja pesem (ZKP RTVL 1982), arhiv avtorja

Kompilacija ni urejena kronološko, pač pa se z izborom ustavi pri nekaterih najpomembnejših mejnikih slovenske pop (rockovske) godbe v osemdesetih. Tu je Šifrerjeva To se govori, ki je bila tematska pesem satirične nadaljevanke Naša krajevna skupnost, tu so Hazardi s proslulo skajevsko angažirano poskočnico Kopalnico ima, pa Agropop z zanimivo zastavljeno, a zaradi avtorske neadekvatnosti in spogledovanja z najširšo popularnostjo hitro razvodenelo, čeravno simpatično “satiro” na vas in vaško mentaliteto Mesarjev sin, tu so Pankrti z Osmim dnevom, pa Smodetova ponarodela eko-balada Mrtva reka, Kovačičeva gospelovska satira Delam, Kreslinova solistična prelomnica Dan neskončnih sanj in, na koncu, kot poanta, da so osemdeseta bila tudi obdobje poezije v glasbi, Pengovova balada Tihe so njive z njegove druge velike plošče Pripovedi, ki je izšla leta 1988.

Vemo, kam se je zgodba slovenskega popa začela naglo nagibati v drugi polovici osemdesetih: Smode je z Jožico leta 1986 podrl vse rekorde prodaje nosilcev zvoka, Čudežna polja so se takisto odločila, da želijo biti všeč kar najširšim množicam, Gu-gu so se ob koncu desetletja poslovili, takisto Rendez-vous, ki so že pred Smodetovim najintenzivnejšim komercialnim prodorom začeli z Debelo deklco leta 1985 očrtavati prihodnost, nekateri narodnozabavni ansambli, zlasti Henček, pa so se znašli in si pridobili tudi poslušalce popa, tudi take, ki jim sicer ni bilo do narodnozabavne glasbe. Pankrti so prenehali, ne pa tudi Videosex, ki so v obdobju največje komercializacije glasbe osemdesetih priobčili svojo vizijo preteklosti – mini LP predelav slovenskih popevk. Razšli sta se tudi zasedbi Martin Krpan in Lačni Franz, oba frontmana pa sta v devetdesetih (z Lovšinom, ki je po Pankrtih imel še Sokole) postala glavna akterja novega kantavtorskega vala skupaj z Adijem Smolarjem in Iztokom Mlakarjem. A najbanalneje komercialnih poglavij osemdesetih na kompilaciji ne boste našli, kar ni nič hudega. Navsezadnje je 36 izbranih pesmi zgolj tematska kapljica v morju kvantitete (in tudi kvalitete) glasbene scene osemdesetih, in izbor na pričujočem dvojčku kot homo muzikus, ki je od konca sedemdesetih odraščal z najrazličnejšo glasbo, od klasike in jazza do popa, in jo tudi skrbno preučeval, se mi zdi posrečen in tudi pošten. Scena, ki se je dogajala zunaj popovskih obrazcev, bi si seveda zaslužila svojo kompilacijo, pa še katera druga spet svojo … in tako naprej. A to je kvečjemu dobra novica in ideja za založbo, ki se je podpisala pod pričujoči dvojček. Arhivi so polni in samo čakajo …

Čudežna polja – prva kaseta s proslulim Poštarjem in Boogie damo (ZKP RTVL, 1984), arhiv avtorja.

Videosex: Svet je zopet mlad (Helidon, 1987), mini-album slovenskih popevk na drug način, arhiv avtorja

Jani Kovačič: Ljudje (ZKP RTVL, 1984), arhiv avtorja

Tomaž Pengov: Pripovedi (ZKP RTVL, 1988), arhiv avtorja