Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci (in druge neobjavljene pesmi)

Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2018
Prevedli Veronika in Christi Dintinjana

Izdajati Nobelovce je včasih hudo dvorezna reč, prav tako pisati o njih. S tem, ko so dobili to prestižno nagrado, so postali uliti v bron, tak, ki je ponavadi nedotakljiv in ljudje smo bogaboječi: o veličinah spoštljivo in v velikem loku mimo. Nekdo je nekoč zapisal, da postati Nobelovec pomeni, da te nihče več ne bere, a to ne drži vedno; včasih je ravno obratno, pravo branje se šele začenja. Velikokrat je tudi tako, da Nobelovi lavreati sicer med ljudstvom nimajo “kritja”. V primeru Pabla Nerude seveda ni tako: bil je priljubljen tudi med tistimi bralci, ki se poezije bojijo kot Belcebub žegnane vode in ta priljubljenost še vedno traja, čeravno so mu napeli vse možne “ukrasne” pridevke: od genija do komunista; pa sami potuhtajte, kako in kaj.

Pri Cankarjevi založbi je pravkar izšla zbirka proslulih Nerudovih “neobjavljenih”; gre za odkritje, staro manj kot pol desetletja (2014). To se velikokrat dogaja, bodisi kmalu po smrti tega ali onega ustvarjalca bodisi precej po njej. Neruda je umrl leta 1973, kar pomeni, da so dokumenti čakali v škatlah precej dolgo, a tudi 41 let je pravzaprav precej malo za večnost. Leta, skozi katera so ti pesniški zapisi nastajali, so dolga, dve desetletji poezije v obliki enaindvajsetih pesmi, ki zajamejo vse ključne teme pesnikove poezije. Katere so, bržčas veste vsi, ki ste kdajkoli vzeli v roke kakšno knjigo iz velikega sefa svetovne poezije in najbrž na Nerudo niste naleteli po naključju – ali pa morda tudi. O njih nekaj malega priča že naslov knjige, ki je vzet iz prve pesmi in se nadaljuje nekako takole:

“… na soncu tvojih rok, / in med letom me vodijo tvoje sokolje oči, / Matilda, s poljubi, ki sem se jih naučil s tvojih ust, / so moje ustnice spoznale ogenj. / O, noge, dedinje popolnega ovsenega klasa, / podaljšan boj, / srce polja …”

Ljubezen, narava in bivanje v obeh dimenzijah hkrati … a pesnik seveda ni bil zgolj še eden od mnogih, ki bi klišeizirali tovrstne izpovedne navezave. Posrečena oprema knjige nekako najbolje ponazarja občutje znova obelodanjene preteklosti, ki nas pričaka v knjigi; stare pisemske ovojnice so bile seveda pesnikova sedanjost, tedaj, ob nastanku; zdaj nas vračajo v trenutek, ko jih je zapisal in presojamo jih lahko s prave distance. Saj vemo, da včasih objaviti prav vse, kar je nekdo zapisal, njegovi zapuščini ne služi vedno v prid. A ob branju pričujoče knjige se vendarle zdi, da smo končno postavili na svoje mesto še tisoč in prvi košček. Uvod, Prolog in pojasnila k posameznim pesmim to zapuščino jasno in brezkompromisno umestijo v literarnozgodovinski kontekst ne zgolj Nerudove, pač pa evropske pesniške zapuščine dvajsetega stoletja.

Leave a Reply