Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2018

Že ko sem letos spomladi pisal sestavek o precej nenavadni Šalamunovi knjigi Posmrtni boj, se je šušljalo o tem, da naj bi v pesnikovi zapuščini ostalo še vsaj za šest zbirk neobjavljenega gradiva. Tuhtal sem, da bodo te knjige bržčas izšle postopoma v naslednjem desetletju, a pred kratkim se je v knjigarnah pojavila zajetna knjiga, v kateri je zbrana vsa ta zapuščina s spremno besedo pesnikovega osebnega pomočnika Mihe Mauriča, ki je Šalamunu tudi pomagal urediti pričujoče pesniško gradivo, na koncu pa še pogovor Aleša Štegra s protagonistom; pravzaprav več pogovorov, zlasti iz leta 2009, namenjenih za nikoli realizirano knjigo pogovorov, ki naj bi služila med drugim tudi vprašanju o kontinuirani relevantnosti Šalamunovega pisanja v današnjih časih.

Zgodba šestih neobjavljenih zbirk se začne v letu 2004, ko je Šalamun v Bogliascu napisal zbirko Omagati v mrežah pod oljkami. Zbirka ni razdeljena v razdelke in vsebuje skoraj pet ducatov pesmi, ki jih je avtor pozneje še spreminjal, dokler ni leta 2014 potrdil končne redakcije. Naslednja zbirka, Prevare, je nastala v letu 2008 v ZDA (Richmond) in ni doživela bistvenih poznejših posegov, sestavljata pa jo dva daljša in dva krajša razdelka. Ropar je naslednja, pariška zbirka iz leta 2010, sestavljena iz treh daljših razdelkov, nato pa sledi spet ena italijanska knjiga, Andi, ki pa ima nekolikanj drugačnejšo genezo: spomladi 2012 je v Italiji nastal večji del pesmi, a Šalamun je čez dve leti ta nabor še dopolnil z nekaj novejšimi pesmimi. Knjiga je izšla v ZDA leta 2016, pri nas pa v pričujoči knjigi in svojem prvem natisu v slovenščini zavzema nekakšno osrednje mesto. Prevod v angleščino je nastajal sproti, saj naj bi Šalamun želel, da knjigi izideta sočasno pri nas in v ZDA, a se to ni zgodilo. Zbirka je razdeljena v pet približno enako dolgih razdelkov, sledi pa ji Mihael je naš!, ki naj bi nastajala v letu 2012 na različnih lokacijah in nosila izrazito samoironično suknjo. Razdelkov nima. Zadnja v vrsti je Usoda s petimi razdelki, ki je leta 2013 nastajala na štirih različnih lokacijah (Benetke, Južna Afrika, Rab, Ljubljana), Šalamun pa naj bi pred potrditvijo pesmi še precej razvrščal.

Šalamunov jezik v vseh pričujočih zbirkah ohranja svoje šamanstvo, “govor v jezikih” (pa s tem seveda ne mislim zgolj na tujejezične interference) in hkrati skrbno formalno urejenost kitic. Nekateri verzi so izrazito kratki, česar smo v poznejšem Šalamunovem opusu tudi že vajeni, pa tudi pesmi so občasno, kot lahko pričakujemo, zgolj kratki “izstrelki”, ki jih pesnik pošilja med nekatera daljša besedila. Včasih se zazdi, kot da je Jutro ne glede na različna časovna obdobja in “krajevna določila” nastanka pesmi dejansko roman v verzih, ki ga je pesnik pisal celo desetletje; naslovi zbirk so poglavja, znotraj njih pa je ta “roman” bodisi še razdeljen, bodisi “v kosu”. To je seveda zgolj ena možnost branja, zadnji odobreni pesnikov “statement”, ob kateri odločitev objaviti te zbirke skupaj eno za drugo v isti knjigi dobi še dodaten smisel.

V letu 2015 naj bi se Šalamun z Mauričevo pomočjo lotil še urejanja pesmi zvečine iz zadnjega leta življenja, vendar tega dela ni utegnil dokončati, saj je umrl konec decembra 2014. Z izjemo že omenjenega Posmrtnega boja te pesmi (za zdaj) ostajajo v arhivu; ker jih pesnik ni dokončno uredil, jih tudi za izdajo ni potrdil.