Matej Krajnc: Golovec (pet celjskih pesmi)

 

NAGROBNIKI MESTNE GOSPODE

Vse se dogaja pod njimi,

razbitimi že desetletja.

Od ene do druge zime,

brez jeseni in brez poletja.

 

Samo pomlad se še včasih

z zagrobnim glasom oglaša.

Prinese kak šopek cvetja.

»Silenzio« oponaša.

 

Nagrobniki mestne gospode

pa čakajo potrpežljivo,

da na njih kdo ugasne čik,

da kdo nanje odloži pivo.

 

In vse se dogaja pod njimi,

razbitimi že desetletja.

Od ene do druge zime,

brez jeseni in brez poletja.

 

SPREHOD PO POKOPALIŠČU

Trupelce, pridi z menoj,

se bova sprehajala.

Krsto pusti v jami,

saj ne bo dolgo sáma.

Peljal bi te na pijačo,

a tu ni nobene gostilne,

v mesto pa te ne bom nosil,

kdo ve, kaj bi storili z nama.

 

Pojdiva raje naokrog

po tvojem prebivališču.

Pojdiva raje na sprehod,

na sprehod po pokopališču.

Pojdiva raje naokrog

po tvojem prebivališču.

Pojdiva raje na sprehod,

na sprehod po pokopališču.

 

Povej mi, kako je kaj,

kaj vidiš z votlimi očmi.

Te moti kdo, ko ležiš,

ti morda kdo spanec kali?

 

Trupelce, pridi z menoj,

pa greva tjale do križa.

Greva po tratici,

nizka je, shojena.

Si umrlo naravne smrti,

so te morda pokončali?

Časa imava dovolj,

lahko se dolgo sprehajava.

 

Pojdiva torej naokrog

po tvojem prebivališču.

Pojdiva torej na sprehod,

na sprehod po pokopališču.

Pojdiva torej naokrog

po tvojem prebivališču.

Pojdiva torej na sprehod,

na sprehod po pokopališču.

 

ČRVI

Včasih so črvi pojedli

truplom srca in oči,

včasih je to bilo urejeno,

zdaj pa še črvov ni.

Na temle hribu nad mestom

so zgolj stare spominske plošče,

kot dokaz, da so nekoč

tu pokopavali.

 

Odrešenik pa ne ve –

bi mar sestopil s križa?

Odneha in vedno znova

zaspi, ko se sonce zniža.

 

Enkrat na leto se tod

prižgejo v svečkah luči,

ko pride prvi november

in celo nekaj ljudi.

Tu imajo družine,

tu počiva nabor generacij,

a črvi in pijanci ostanejo,

ko minejo prazniki.

 

Odrešenik pa ne ve –

bi mar sestopil s križa?

Odneha in vedno znova

zaspi, ko se sonce zniža.

 

SLAVOLOK

Sedel sem na marmorni plošči,

štirideset let bo že tega.

Bila je zima, tik pred božičem,

sneg do pasu in čez.

Oče je fotografiral,

ko sem strmel čez drevesa,

a nisem videl očeta

in nisem videl dreves.

 

Zdaj pa ga vidim, vsakič,

ko pridem in postojim.

Napis na spominski plošči

preberem in zamižim …

 

Mesto se je spremenilo,

kot se to pač dogaja,

nočem biti sentimentalen,

opletat s preteklostjo.

A ko pridem do slavoloka,

zdaj obdanega z ograjo,

mi uide pogled čez drevesa,

četudi za hipec samo.

 

In vidim očeta, vsakič,

ko pridem in postojim.

Napis na spominski plošči

preberem in zamižim …

 

POT ČEZ HRIB

Mimo pokopališča,

mimo Westnovih vil.

Nimam čudežnih čevljev,

niso mi dali kril.

 

Obzidje poka po šivih,

vrata so nagnjena.

Kdo truplom da milo in brivnik,

kdo jim brisačo da?

 

Kaj je ostalo od njih?

Prah in nekaj prsti?

Mar nanje še vedno kak

zablodeli pogrebnik preži?

 

Mimo pokopališča,

mimo Westnovih vil.

Nimam čudežnih čevljev,

niso mi dali kril.

 

Sonce žge kakor vosek,

ko kaplja s svežih sveč.

Povej mi, kaj vidiš, sonce!

To je pomembna reč!

 

Obzidje poka po šivih,

vrata so nagnjena.

Kdo truplom da milo in brivnik,

kdo jim brisačo da?

 

Kaj je ostalo od njih?

Prah in nekaj prsti?

Mar nanje še vedno kak

zablodeli pogrebnik preži?

 

Mimo pokopališča,

mimo Westnovih vil.

Nimam čudežnih čevljev,

niso mi dali kril.

 

 

Leave a Reply