Matej Krajnc: FJODOR M. (novelica)

Fjodor M. je sedel pri mizi in se boril z zadnjim napadom velikega metljaja. Zadeva, ki se je po besedah družinskega zdravnika dogajala izključno na psihičnih temeljih, saj je metljaj v tistih urah, ko naj bi napadal, običajno počival in kaj bral, ga je počasi začenjala moriti, ker se je dogajala povsem prepogosto; približno sorazmerno s količino denarja, ki ga je izgubljal v nepremičninskih naložbah. Prejšnji večer je dobil hud živčni napad, ko je bral korekture za svoj zadnji roman. Iz tega stanja ga je rešil pritajen copot, ko sta sredi noči v njegovo delovno sobo uletela stara šolska družabnika Nemriski in Svedrojlov in ga prosila, če jima lahko, v ihti potrebe, napiše CV-ja za novo zaposlitev.

»Brzdaj sunke dobrega srca!« ga je pogosto svarila žena. »Najinemu gospodinjstvu ne koristijo, tebe pa odvračajo od pomembnih stvari! Sta plačala?«

»Rekla sta, da je bilo temno in nista videla tarifnika! Razumem ju; še Mickey Rooney ni mogel g…«

»Tarifnik se sveti v temi ravno zaradi tvojih nenehnih nočnih obiskov! Misliš, da nisem vajena peketanja konjev in škripanja? Da spim, ko se tvoji stari kolegi čez streho prebijajo do tvoje pro bono pisarne?«

»Prav rad bi te videl, kako bi se obranila pred rentgenskimi očmi Pjotra Aleksejeviča!« je tarnal Fjodor M.

»Rentgenske???« je zavpila žena. »Si spet preveč bral Psihološki vestnik? Koliko si včeraj zakockal?«

»30.000 denarjev!« je čisto tiho zamrmral Fjodor M. »Ampak za nov roman bom dobil 80.000 denarjev, kar pomeni, da bova …«

» … v minusu za 240.000 denarjev, glede na tvoje prejšnje dolgove, ki so še odprti in zevajo na več načinov, tudi intertekstualno!« je naštevala žena. »Do sodnega dne boš pisal romane, pa boš še vedno sopihal in iskal kolebnico v grmovju! Sodni dan bo zadeve potem sicer uredil, ampak če se prav spomnim, ti je oče ves čas ponavljal: če se le da, brez sodišč?«

Fjodor M. je zavzdihnil. Prav je imela. Morda bi se le moral držati prava ali politične ekonomije, kot je to želel oče. Ko je Fjodor M. namesto za kljuko lastne odvetniške pisarne raje prijel za pero, je starega sunilo triintrideset različnih zaporednih možganskih kapi, ojačanih s popolno prekinitvijo dostave Mladega pravnika in lista Nedonošeni ekonomist, nakar je umrl, nepričakovano, na odru med gostovanjem Lada Leskovarja v Petrovem mestu. Ne ve se, kako se je znašel na odru, pravijo pa, da ga je nanj v deliriju vrgel nek pristaš francoskih šansonov, ki ga je še popred ugrabil iz bolnišnice, da bi imel pri roki kaj, s čimer bi lahko navijal.

Nov dan je prinesel novih enajst pol in obisk mladeniča Tepiskojeva, trgovskega potnika s topljenim sirom, ki je poleg mlečnih izdelkov ponavadi ponudil še svežo novelo Fjodorja M., pod pogojem seveda, da se stranka pisno s krvjo in znojem obveže k nakupu naslednjih dvajsetih novel z vsaj osmimi vrstami topljenega sira. Fjodor M. je nasrkal tudi pri tej kupčiji; namesto denarja je dobil štirinajst škatel jogurtovega predujma, od sira pa dve škatlici posebnega transibirskega namaza, ki je smrdel po emancipiranih kozah in starih pastirjih z zalotanimi avtomobili; ti so bili strah in trepet srednjih socialnih slojev, medtem ko je car tu pa tam ž njimi rad igral šah.

*

Aljona Skopuškovna je bila starejša ženska, zelo brezbožna in že kakih dvajset let upokojena. V mladih letih je delala kot rezervno živo sidro na eni večjih ruskih medoceank, ko pa se je upokojila, je z dragocenostmi, ki jih je kot živo sidro našla na morskem dnu (in jih na skrivaj obdržala), kupila stanovanjsko naselje v predmestju Petrovega mesta in oddajala stanovanja. Imela je tudi zastavljalnico, servis gosjih peres in zloveščo izposojevalnico denarja, ki je bila sicer delno prijavljena kot mesarija, delno pa kot študentska menza.

Fjodor M. je pogostokrat zašel tjakaj, ko so kakšni upniki že prehudo pritiskali. Aljona Skopuškovna ga je nekaj časa učila celo streljanja in biljarda, ko pa je začel zares poklicno pisati, mu je večkrat s popustom servisirala gosje pero. Občasno, ko se mu je zazdelo, se je k njej zatekel tudi bolj telesno telesneje, saj je poznala prave ljudi, ki so bili za črtico ali kratek roman v pismih pripravljeni odstopiti kako urico ali dve časa svojih sicer zelo zaposlenih gospodičen.

Večinoma pa si je Fjodor M. pri njej sposojal denar. Sprva manjše vsote, recimo kakih deset ali dvajset denarjev za halucinogene žemlje, ali pa po pet do osem denarjev za lahke Chesterfield, ko pa je njegovo kockanje postalo resnejša strast, so se posojila temu primerno večala. Skopuškovna ga je svarila pred »metanjem šestice, celo sedmice«, kot je ona to imenovala, ko pa je videla, da besede starejših kaj malo zaležejo, je, misleč, da bo Fjodorja to odvrnilo od slabih početij, začela zračunavat precej hude obresti za svoja posojila. V zadnjih dveh letih je Fjodor M. pri njej pustil tudi levo ledvico, 5 dm južnega srčnega prekata, 4,5 cm debelega črevesa s kruhom in čebulo in kakih 62 galon krvi, ki jo je še najmanj pogrešal, čeprav je bil sicer navezan nanjo.

Šušljalo se je, da je bila stara prvih dvajset let delovne dobe celo poročena, dvakrat, obojekrati z razvpitim boksarskim prvakom, čigar ime je zaščiteno, ki pa v svoji avtobiografiji, napisani s pomočjo medija v obliki proslulega brezdomca Svaruhova, 44, tega ni omenjal. Omenjal je sicer afere s številnimi petrograjskimi gospemi in tudi z Ireno Povh-Bastelanec, borzno posrednico iz Brežic, nikjer pa niti z besedo, da bi bil kdaj poročen, s kom naj bi se to zgodilo in koliko otrok naj bi imela. Šušljalo se je tudi, da naj bi sin, rojen v tem skrivnostnem zakonu, umrl v Sedmi Bitki Pri Kostni Moki kot marinec, vendar ni nihče natančno vedel, ali to drži. Aljona Skopuškovna je sicer kakih pet let po upokojitvi dala več intervjujev, vendar je večinoma govorila o perspektivah vlaganja v stanovanjska naselja, o čemer je povprečen bralec lahko marsikaj izvedel tudi v njeni edini knjigi Sedem suhih let brez namiznega vina in orehov  – spomini na nepremičnine. Fjodorja M. je pravzaprav peklilo, da je stara spisala priročnik, on pa ne, a vsak njegov tovrstni poskus se je končal v meču ali pa vsaj v tvarini, ki je kazala nagnjenost ali naklon k ognju.

Tistega jutra je Fjodor M. vstal malce prej kot običajno in z nekakšnim nehotenim jutranjim kašljem zbudil ženo na sosednjem pogradu. Nista spala skupaj, ker sta se bala določenih strasti, ki bi lahko prinesle potomce; teh ne bi zmogla vzdrževati. Ločena pograda sta bila najboljša rešitev; poleg tega je bil Fjodor M. precej intenziven sanjalec (»junak, sanjalec tak«, kot se je poimenoval po neki stari pesmi) in je v sanjah rad klatil okrog sebe. Žena ni hotela tvegati dodatnih brazgotin, saj je imela dovolj tistih, ki ji jih je pristoril ranjki oče s korobačem, ko se je napil in se delal, da je carski kočijaž, kar bi sicer lahko držalo, če bi bil milje, v katerem je živela njegova družina, vsaj za ščep nečesa redilnega bolj omikan.

»Kam pa greš tako zgodaj?« je zanimalo ženo.

»Kaj vem, sprehajal se bom po sobi gor pa dol!« je nekolikanjci nasajeno zamrmral Fjodor M.

»Mi ne privoščiš počitka?« je zastokala žena.

»Ven grem!« je zamrmral. »Stene se premikajo, nižajo se in bližajo, tulijo in me dušijo! Kako naj pišem v takem okolju! Poleg tega ne morem spati, pa še zbudil sem te, in če se prehitro zbudiš, večkrat zaporedoma kihaš …«

»In to je ovira?« je zanimalo ženo. »Še nisi dovolj rumen in sesirjen?«

»Imam svoje razloge!« je Fjodor M. zamahnil z roko, zaloputnil z vrati in že ga ni bilo več. Vsaj tako so zabeležili v zapisnik.

»No ja, jamb se je skotil in kaj njega briga, kdo se razmnožuje s cepljenjem in kdo s trosi!« je zagodrnjala žena. »Morala bi mu naročit, naj prinese vsaj kruh!«

Vtem so se vrata sunkovito odprla.

»Prinesem kruh?«
»Daj!«
»Katerega?«
»Jetniškega polbelega!«
»Tisto sranje?«
»Potem pa belega, no!«
»Plemiškega!!!«
»Predrag je!«
»A lahko potem vsaj še tlačena mačja črevca za v juho?«
»Ne več kot 40 dag, ne bova pojedla!«
»Mmmnh!«
»Če boš snel vrata, jih prej vsaj zaloputni!«
(LOPUT!)

»Še enkrat bo prišel nazaj!« je pomislila žena.

Vtem so se vrata vnovič sunkovito odprla.

»Kak časopis?«
»Ne!«
»Vsaj jutranjik?«
»Uh, si zoprn!«
»Kot pisatelj moram biti vsaj malo na tekočem!«
»Pojdi v knjižnico, pa tam preberi, kar te zanima!«
»Saj veš, da me ne spustijo več tja, odkar sem zadnjikrat recitiral …«
»Uh, si zoprn!«
»Lahko jutranjik?«
»Zaradi mene! Ampak tudi ledvico prinesi nazaj! Če boš snel vrata, jih prej vsaj zaloputni!«
(LOPUT!)

Ulice so bile še precej prazne. Tu pa tam je prineslo mimo kako balo sena ali pa ropot iz likalnic, ki ga Fjodor M. sicer ni dobro prenašal. Šel je mimo osemnajstih kadilnic opija, vzdolž Poti, ki vodi v Rim, do domovanja Aljone Skopuškovne.

*

Razlika med nepremičninskimi naložbami Fjodorja M. in Aljone Skopuškovne je bila v tem, da je ona znala to početi. Vedno, ko je prišel, ga je, podobno kot njegova žena, svarila, da strelja mimo – stanovanja, ki jih je nakupil in oddajal, mu niso nikoli prinesla nič dobička, vanje so se naselili kakšni pesniki, ki niso niti vedeli, kdo jim je kaj oddal in kje sploh so. Aljona Skopuškovna je bila bolj preudarna – kupila je célo naselje in v velikih rokovnikih budno vodila evidenco, kdo in kaj najema, odjavlja ali dolguje.

»Ti že spet trda bije, kaj?« ga je zbadala. »Tvoj izbor okrajev za nakup stanovanj je vedno vsaj zabaven, če že ne hilaričen, ampak moja beseda je bolj prazne sorte, kot kaže dolgoletna praksa; nič kaj ji ne zavidam teh dolgih  suhih let, a menda pridejo sama od sebe, kot zločin, kaj meniš, ti, ki praviš, da imaš talent?!«
»Sta se z Vlasto dogovorili, kako bosta družno reagirali na moje naložbe?!« ji je siknil.

»Nikar v to ne mešaj svoje soproge!« je zažugala stara. »Ve, kam pes taco moli, ne ve pa, kako mu jo naj odseka!«

»Uuuh!« je godrnjal Fjodor M. »Samo še domača žival nama manjka! In ne omenjaj psov, palico ti prinesejo, še preden jo skupiš ž njo! Prizanesi mi s tem!«

»Si že oblekel ogrinjalo in pobral najemnino za ta mesec?«

»Kje?«

»Kje? V tisti svoji revščini! Kdo sploh še živi v Četrti jedrskih spačkov?! Ne veš, da tam razsaja nihilizem?«

»Moj najmlajši podnajemnik je včeraj izdal pesniško zbirko!« je ponosno povedal Fjodor M.

»U, lej ga no!« je zazijala stara. »In? Je poplačal zapadle najemnine?«

»S čim? Dal mi je tri knjige!« je povedal Fjodor M. »Ni slaba poezija, fant je še zelen v erotiki, ampak bo že s časom …«

»Ti si nor!« je zastokala stara. »Bi rad pustil pri meni še drugo ledvico?«

»Saj ravno zato sem prišel!« je med goltanjem golaža sopel Fjodor M. »Bi mi morda lahko vrnila tisto prvo?«

*

Trg Svetega Irskega Setra je bil poln romanopiscev. Pred spomenikom Tretje ruske izpostave so sedeli Piskaralov, Butin, Jemajev, pa Turkin, ki je zaslovel z dvema kratkima zgodbama in eno mesojedo pelargonijo, potem pa začel pisat romane v podlistkih, da je preživel, pa Sergej Iljevič Numizmatikov, Boris K. Zwelförbinger (nemškega porekla) in Coin A. Phrase, romanopisec, ki se je rodil kot angleški romantik, a pobegnil od zahodnjaškega blagostanja.

Vsi zgoraj našteti pisci so bili že dlje časa slavni, vsak po svoje, gibali so se v zanimivih družbah, carja pa onikali. Najprej so se poklonili spominu Urha grofa Vladivostokega, ki ga je pokopala relativna, a neozdravljiva slovanska antiteza kak mesec poprej. Učakal je osemindvajset let, morda trideset, za seboj pa pustil osemindevetdeset, morda sto deset romanov o psiholoških ekspozicijah udomačenih hrtov; branje torej, ki je bilo omejeno na strokovne kroge, plačano pa temu precej neprimerno. Urh grof V. se je preživljal s težaškim delom na tržnici in sicer čisto prostovoljno, saj je menil, da je fizična kondicija luč, fizično delo pa ključ do narodove in zveličavne omike. Fant je sicer preveč bral.

Ko je bil hommage mimo, so prisotni začeli pogrešati edinega, ki ga ni bilo med njimi, pa je še živel.

»Kje hudiča se spet potika Fjodor?«

»Mogoče je pri oni mornarki!«

»Pri tastari?«

»Mhm!«

»A ne pozna na uro?«

»Prejšnji teden jo je zastavil!«

»Aha!«

Fjodor M. je vtem tekel po stranskih ulicah, ne da bi dobil nazaj ledvico. Ko je bil že tako pozen, da to niti ne šteje več, so mu pot so mu prekrižali trije mišičasti velikani. Fjodor M. je prebledel.

»PETJA, HVASTJA IN …«

»… TINE!!!« se je zadrl tretji. »Klepsidra se ti izteka, prijatelj!«

»Ampak … Ampak … Mar Trirogov ni dobil sporočila?«

»Ve, da se zabavaš s staro mornarko in si od nje sposojaš denar, ki ga nato vlagaš v propadle nepremičnine!« je zarjul Tine.

Fjodor M. ga je pogledal s pogledom obnemoglega hrčka na smrtni postelji.

»Šime bo plačal … jutri … ne, pojutrišnjem … ne, mogoče pa vsaj čez … pravi, da … če tuhta o … misli z … obotavlja se ob … gorjačo minus kv … Dante, ko sliši … reči hočem, plačal bo, kakor hitro se bo dalo, ampak …«

»Hej, počasi!« je zarjul Tine. »A me imaš za carskega priležnika? A si mogoče inhaliral kristalni sladkor??? Kdo pa misliš, da si????«

»Emmm …« je jecljal Fjodor M.

»Saj že kozodoji čivkajo, da je Šime taisti ti, precej površno preoblečen v svetlo lasuljo in nekakšne poženščene cote!«

»Emmm …« je jecljal Fjodor M.

»Tole ti povem, pisun,« je vpil Tine. »Če do te sredene odplačaš vseh 60.000 kovanceljnov, ki si jih dolžan Trirogovu, boš … boš …«

»No? No???« sta ga vzpodbujala druga dva.

»… se ti bo že kaj zgodilo! Nekaj že!« je zaključil Tine in potem so fantje izginili. Fjodor M. je stal na mestu in mrmral državno himno, da bi pregnal hlad v kosteh. Za strah je bilo že prepozno.

*

Fjodor M. je vedel, da že presneto zamuja. Vse palače na trgu bodo podrli brez mene, je tarnal. In uboga premražena reva bo morala spet delati kot parkirna ura. McCartney je slutil, Fats Domino ve! Samovarji so predragi za rajo, če v njih ni substance!

»Butin, stari kavarniški osel!«

»Fjodor M.!«

»Piskaralov, Jemajev, pa Turkin, ki si zaslovel z dvema kratkima zgodbama in eno mesojedo pelargonijo, potem pa začel pisat romane v podlistkih, da si preživel, pa Sergej Iljevič Numizmatikov, Boris K. Zwelförbinger (nemškega porekla) in Coin A. Phrase, romanopisec, ki si se rodil kot angleški romantik, a pobegnil od zahodnjaškega blagostanja!!!«

»Fjodor M., kje neki se potikaš!«

»Prejšnji teden sem zastavil uro … Ste že molili k Poslednjemu Celjanu?«

»Mhm!«

»Je to lepo od vas, se sprašujem? Koliko let se že družimo? Je to zdaj že samoumevno? Počne šesterica tisto, česar sedem modrih ne zmore?!«

»Kaj pa naj bi!? Ponavadi si točen kot ura …«

»… ki si jo zastavil!«

»Je Skopuškovna še živa? Je dala vsaj za liter?«

»Ne!« je zamrmral Fjodor M. »Časi so hudi, treba bo spet pisat scenarije za pravniške nadaljevanke!«

»Gremo na partijo biljarda k Otorinolaringologu!« je predlagal Butin. »Stari je včeraj zamenjal one odslužene deske z malce manj škripajočimi, pobarvani kosi sira pa se te dni tudi malce lažje skotalijo v luknje …«

*

Aljona Skopuškovna je sedela v svoji delovni sobi, ki ji je pravila Kajuta, in tuhtala, če je zares pravično, da živi, bogata in literarno netalentirana, kot je, Fjodor M. pa vse življenje tezgari, nadarjen, kot je. Nato je sklenila, da naj se pravica briga zase, ona pa se bo zase in ne za nesposobne pisune.

»Vsak zase in mesečna akontacija za skupnost« je zamrmrala Aljona Skopuškovna in mimogrede nekaj v zvezku podčrtala z vijolično. Nato je vrgla veliko zeleno medicinsko žogo v zid, kar je priklicalo dotičnega D. A. Okrušina, njenega dolgoletnega maskerja, sicer pa nekoč precej osovraženega kapitana, za katerega so pravili, da je osemnajst let živel privezan na Moby Dicku. Sam ni tega nikoli omenjal, je pa včasih govoril, da ga trga v križu.

»Ste zganjali kraval, gospa?«

»Kozico odlomi, preden oglušiš!« je zagodrnjala stara. Popravi si ovratnik in prinesi v trdo vezane zvezke z lansko finančno bilanco!«

»Kako se reče?«

Aljona Skopuškovna je pograbila harpuno, ki jo imajo pri postelji vse pametne starejše gospe, nikoli se namreč ne ve, kdaj pride prav. Zavihtela jo je v Okrušina smeri, da je ta kar zacvilil.

»Si zdaj slišal?«

»Izvrstno, gospa! Skladišče 1 ali 2?«

»Lanska bilanca je, če me še um količkaj drži, v prezračevalnem jašku v kuhinji!« je zamrmrala Aljona Skopuškovna. »Vsaj naročila sem, da jo daj tja!«

»Mislim, da je v skladišču 2!« je rekel Okrušin.

»Od kdaj pa se, vrag te jaši, če te osedla, ukvarjam s skladiščenjem zapiskov?!« je obupano zavzdihnila Aljona Skopuškovna. »Povej mi no, čemu si že pri meni v službi?«

»Da vadite metanje harpune, gospa!« se je priklonil Okrušin in na pol ritensko, na pol pa s prekopici odšel iz sobe.

»Prostak!« je polglasno jeknila Aljona Skopuškovna, ko je Okrušin odšel iz sobe, zaprl vrata, se tik pred stopniščem spotaknil, zgrmel po stopnicah na podest, ugotovil, da podesta ni, in strmoglavil skozi t. i. žaluzijski pod naravnost v klet. »Danes še nisem lovila kitov, znabiti sem zato nastrojena!« je tuhtala. Stopila je na balkon, s katerega je molela deska, takšna, kot so jih imeli svojčas na ladjah, ko so neposlušne metali morskim psom.

»KDO BO DANES ŠEL PO DESKI???« je zavreščala, še preden se je utegnila spomniti, da

1) ni nikogar v bližini,

2) spodaj ni morja, ampak tla in to neusmiljena, takšna, ki o mornarskih podvigih še slišat nočejo.

Čez vrt je prisopihal ogromen kit. Bil je Okrušin, ki si je že opomogel, se hitro preoblekel in šel na vrt, da bi, če bi bilo treba, ugodil gospodinjinim malim radostim.

»Včeraj so mi znova presadili srce!« je vpil. »Zdaj bije nekje zadaj za podaljškom črevesja, ki so mi ga že nekajkrat odvzeli!!!«

»Utihni že!« je vzrojila Aljona Skopuškovna. »Saj tudi sama vidim, da si dovolj daleč od balkona!«

Šla je v sobo, pograbila harpuno in šla nazaj na balkon.

»Stoj čisto pri miru!!!« je zavreščala in namerila.

Okrušin je skozi luknjici za oči gledal, kdaj bo harpuna poletela. V pravem trenutku se je sklonil, da je harpuna švignila mimo in zadela poštarja, ki je na ulici ravnokar sežigal preostale časnike. Poštar je bruhnil zbrana dela velikega atleta Terensa Mihajloviča Borgasijeva in se razpotegnil čez ulico, negiben.

Okrušin je zamrmral:

»Spet bodo podražili poštnino!«

*

Otorinolaringolog je gledal precej spod čela.

»Vas ni sram pred carjem in deželo, da takole, brez vesti pijančevaje, pljujete po svojih talentih, ako vam jih je bog dal?«

»Bog???« je vzrojil Piskaralov. »A nam že spet hodi v zelje?«

»Pomiri se, Jevgen!« se je oglasil Fjodor M. »Vsi smo v istem alkoholu, tudi Oto s svojim nočnim nerganjem!«

»To je bolezen, bedak!« je razločno, a gnevno zarohnel Otorinolaringolog. »Kako lahko vzporejaš svojo zapravljivo nrav, ki se ji reče tudi lenoba, z mojimi podočnjaki, posledico trikrat prelomljenih pljuč v bitki pri Moskovskem jezu?«

»Kdaj? Leta 1655?« je zinil Coin A. Phrase in požel dolgo salvo smeha.

»Poslušajte, geniji,« je zasikal Otorinolaringolog, »kaj ko bi jaz potegnil iz predala vaše zadolžnice? Recimo tvojo, Coin? Triinšestdeset frakeljnov hudega ruma, mešanega z vodko in nembutalom, osemnajst izgubljenih iger biljarda in to samo v zadnjem tednu! Veš, koliko stane ilegalni uvoz drog? Veš, da s Danielom Bedraccijem ni heca? Oči ti izkoplje! Kdaj se boste že enkrat zbudili? Sem videt, kot da imam na voljo več parov oči za menjavo? Eeeej! Eeeeeeej!«

»Vsi se trudimo po najboljših močeh!« je zinil Fjodor M.

»Ne ga lomit!« se je zakrohotal Otorinolaringolog. »Kdo pa so bili oni tipi, ki so prejle tekli za teboj, Fedja?«

»Kaj te briga!«

»Kdo je tekel za teboj?«

»Tine in druščina!« je ponižno priznal Fjodor M.

»Tine te preganja?« se je začudil Butin. »Kako globoko pa si zabredel, Fjodor M.?«

»Precej globoko!«

»Kako precej?«

»Precej precej! Smo tu zaradi količin? Sem vam dolžan pojasnjevat? Naj vam Zola ocvre drobovje! «

In je zgrmel skoz vrata na ulico. Nekaj časa je hodil v krogu, da bi se pomiril, a se mu je začelo vrteti. Potem se je spomnil na kruh in časopis.

*

Bitka pri Moskovskem jezu je bila legendarna predvsem zato, ker je o njej nastalo največ pesmi. Pravzaprav so vse ruske pesmi, ki so kdaj koli nastale, govorile o njej. Poznate Katjušo? Katjuša je drugo ime za Moskovski jez. Poznate Moskovske večere? To so večeri pri Moskovskem jezu. Ej uhnjem … opis bojnega krika v dotični bitki. Večernji zvon? Zvon, ki je donel, ko so prinašali trupla iz bitke. Legenda gre celo tako daleč, da trdi, da je bil Moskovski jez ustvarjen pred Edenskim vrtom. Ko so neandertalci napadli Adama in Evo, ju vrgli iz vrta in prevzeli oblast nad planetom, s tem pa tudi nad kačo, je to šlo v zgodovino kot prva bitka pri Moskovskem jezu, čeprav krvi pravzaprav sploh ni bilo. Divji možje so nesrečnika presenetili med tretjim jutranjim besednjačenjem, kot se je takrat imenovala geneza lingvistične vede – njej sta pripadala tudi dotična – se začudili, da tako pozno vstajata, jima odrecitirali pravice, dolžnosti in navade, ter ju brez dodatnih pojasnil vrgli iz Edena. Nato so okronali prvega pismenega Prakralja, od koder odsihmal izhaja bolj ali manj vsa literarna veda, vsaj tako je dal minister Gregor v bukve zapisati.

Otorinolaringolog ni poznal ministra Gregorja, pa tudi znanost ga ni zanimala. Vedel je, kako se odigra partija biljarda, znal pa je tudi računati. In to tako dobro, da je dobil eno vodilnih služb v državnem finančnem sektorju, dokler niso pri njem našli prve plošče Pankrtov in ga posvarili. Ko je kupil tudi drugo, so ga poslali v Sibirijo. Iz Sibirije se je po desetih letih vrnil na pol živ in docela prepričan, da državne finance niso zanj. V svoj življenjepis je zapisal, da se je boril pri Moskovskem jezu, Sibirijo je namreč hotel odmisliti, čeravno mu to ni najbolje uspevalo.

»Ti si torej anarhist, anarhist, pankrt, pankrt in nudist!« je golčal uradnik Peter Petrovič Goljev, pri carjevi policiji zadolžen za človeške anomalije in druge naravne nesreče.

»Ampak to je samo zvočni zapis, takorekoč LP-plošča!« je vztrajal Otorinolaringolog.

»In kako si jo dobil?« je rohnel Goljev. »Zdaj torej poslušamo nemelodičen rokenrol, kaj?! Bi rad stal pri Buckinghamski palači, kaj? Navijal na Wembleyju? Veš, kako mi tu opravimo s krakajočimi glavami? Kaj pa je po tvoje narobe s pesmijo The Final Countdown, ki govori o veliki bitki pri Moskovskem jezu? Prekleti bedak, z belim kruhom se bodeš!«

»S kakšnim kruhom, pravite?« je debelo pogledal Otorinolaringolog, ki še v življenju ni videl belega kruha, saj ta tudi ni bil zdrav.

»Pusti kruh!« je rohnel Goljev. »Kdo ti je prišmuglal ploščo?«

»Sto in še več jih imajo na tržnici pred kapitljem!« je pogumno odvrnil Otorinolaringolog.

»Zato torej se Metka ne more več žogat!« je kar pihal Goljev. »Kaj nalagaš o tržnici? Odkod ti zdaj ta ideja?«

»Tam sem kupil zvočni zapis, takorekoč LP-ploščo!« je ponovil Otorinolaringolog.

»Zdaj pa že vem, da si bebec, ali pa mene delaš bebca!« je rohnel Goljev. »Varuj se me, pezde, moja roka je dolga!«

»Če je s tem dalja,« se je nasmehnil Otorinolaringolog, »pa vendar ne seže ploščam, preoblečenim v zbrana dela Mihaila Vasiljeviča Lomonosova niti do k…«

»Kaj si rekel????«

»Rekel sem: če je s tem dalja, pa v…«

»Ne, tisto potem, o zbranih delih?«

»Menda ne mislite, tovariš Goljev, da prodajajo nemelodične plošče na ulici kar tako, preprosto, brez kamuflaže? V času glam-rocka in lasatih bendov?«

»Lažeš!« je zarentačil Goljev. »Sred belega dne se pod divnim plaščem našega velikana prodaja en akord, to hočeš, da verjamem?«

»Pojdite sami preverit, če izvolite!« je junaško odgovoril Otorinolaringolog.

»Ne bom ti nasedel!« je pljunil Goljev. »V dno duše me je sram, da na kaj takega naletim pri perspektivnem finančnem uradniku! Ti Mötley Crüe ne dišijo več? In kaj je s tem tovarišem? Žališ carja? Bi rad bil ob glavo?«

Otorinolaringolog ni odgovoril.

»Ahaaa, tišina je spregovorila!« je rohnel Goljev. »Ti pa si že čisto njihov, druškane! Začne se z drobnimi stvarmi, z malenkostmi. Preden zaspim, si zaželim drobnih stvari… poznaš to pesem? Tudi ta govori o bitki pri Moskovskem jezu! Misliš, da sem po boršču priplaval? Misliš, da boš pri nas fural akord? Smo zaman gradili kip Briana Maya na trgu?«

Otorinolaringolog ni odgovoril.

»Takole bova naredila: ker je plošča čisto tehnično lahko tudi balon, ni pa to nujno, jo tokrat odneseš z opominom. Strogim, zloveščim opominom, pezde! Z jutrišnjim dnem boš premeščen v menzo, h koritu. Hrano boš delil, ti je to pogodu? Gotovo ne, finančnik! Ha, genij? Te ni sram, da tako zapravljaš talent, lahko bi še daleč prišel?! Dobil boš tudi triintrideset gorkih palic po podplatih, da boš drugič vedel svoje desetniške strasti dobro privezati doma! Kaj pa te prijema?«

Otorinolaringolog ni odgovoril.

»Če te še enkrat dobimo na tako banalen način, greš naravnost v zaodrje z The Carpenters! Zapomni si – z očetnjavo ni heca, če pa je, je ta omejen na tistega, ki ga odobri car, ki se smeji zgolj, ko je to notranje utemeljeno in ko se sprošča! Se bo pa na glas režal, ko bo bral tele tekste, in še bolj, ko boš ti zmrzoval na minus petdeset! Bi rad končal kot Kakor drugim, tako njemu? Si pozabil, kaj se dogaja s takimi?«

»Kakor drugim, tako njemu se ukvarja z naftnimi posli v Teksasu!« je zinil Otorinolaringolog.

»No?« je zmagoslavno kriknil Goljev. »Bi rad tako končal?«

»Pravzaprav ne bi imel nič proti!« je menil Otorinolaringolog.

»Oho, ti si pa trd!« se je čudil Goljev. »A mi omehčamo vsako glavo! Še vsaka glava se je uklonila večni zimi! Zimi, moj dragi, iz tiste pesmi: stegla je bila zima do kosti …«

»A ni ta tudi zlasti o Moskovskem jezu?« je zinil Otorinolaringolog.

»Seveda je!« je vzrojil Goljev. »Kaj si pa mislil?«

»Nič, nič …« je mrmral Otorinolaringolog.

»Nič nisi mislil, tako je!« je zmagoslavno kriknil Goljev. »Lej, kaj takega bi pričakovali od nižjih slojev, ti se repenčijo, njim je akord pisan na kožo, ne pa od tebe, visokega uradnika, ki si se odlikoval že od malih nog! A jih boš spet imel, male noge, spodsekali ti jih bomo, če boš takole klavrno zbijal šale!«

Otorinolaringolog ni odgovoril.

»Si onemel, kaj?«

»Niti ne, samo na to nimam kaj reči!«

»Že prav! Opazovali te bomo! Le glej! Če te še enkrat dobimo s kako tako ploščo, greš naravnost v glamur in glitter! Ploščo zasežemo za arhiv, nikoli se ne ve, kak okus bo jutri …«

Otorinolaringolog je pokimal.

»Jutri se javi v Skladčinovski menzi točno ob sedmih zjutraj. Niti minute pozneje, si slišal? Tvoji dnevi finančnika so zdaj končani, končani, si si zapomnil? Dokler bom živ, ne boš več delal v kakem državnem uradu!«

Ponosno je stopil okrog mize, se spotaknil na precej ocufanem tepihu, zamahnil z roko in padel z glavo naravnost na oster mizin rob. Nesreča pri delu.

Otorinolaringologu so bila spet odprta vrata v državni urad. Bilo je, kot bi nihče ne vedel za ta pogovor. Zjutraj je šel lepo nazaj v službo in se čez mesec dni znašel na istem stolu, le da tokrat ni imel take sreče. Goljevov naslednik, prosluli uradnik A. A. Helpeniškin, ga je poslal naravnost v zaodrje, med mešalne mize, brez možnosti napredovanja.

»Za take, kot ste vi, pri nas ni milosti!« je zategnil.

*

Aljona Skopuškovna se je zvečer obrnila v postelji.

»Čemu sploh tuhtam o zapravljivem pisunskem bedaku? Krt si sam odgrizne nogo!«

Zakrohotala se je ob tej domislici in zaspala nazaj.

*

Fjodor M. ni našel časopisa, ki si ga je želel.

»Same računalniške revije!« je prhal. Računalnikov načeloma ni maral, a je ugotavljal, da si ga bo v vedno bolj čudni pisateljski mantri 19. stoletja moral privoščiti, če se bo kdajkoli hotel vsaj malo dvigniti nad povprečje. Seveda ni imel niti osnovne ideje, kako bi v svoji zadolženi situaciji zbral denar zanj, pa je zato idejo precej odmislil in še naprej pisal na roko, kot njegovi ubožni kolegi po peresu, ki jih je malo prej zapustil v krušni ihti. Kupil je štruco kolokvialnega kruha, ki je bil v akciji, pa se podal na počasno hojo vzdolž … vzdolž …

Hej!

RAČUNALNIŠKI SISTEMI – TA TEDEN ZA ŠTRUCO KRUHA! NABAVITE SI SVOJO DELOVNO POSTAJO ZA SREDICO BELEGA!

»Prekleto,« je zagodrnjal, »jaz pa kupujem kolokvialca!«

Stopil je v trgovino. Vsepovsod sama tehnika, kar v želodcu se mu je obračalo; tega je bil sicer že navajen, vse odkar je začel bresti v težave, a hej, nič ga ne stane, če pogleda. Sit je že stalnega prepisovanja, svojega in ženinega. Vsakič, ko se zmoti, mora popiti vse preostalo črnilo. Začeti znova. S tacami, črnimi od črnila, ne sme tipati po ženinem aparatusu za intimo, kadar se seveda še česa lotita. Redko.

»Lahko pomagam?« je zaslišal glas za seboj.

»Kaj pa vem!« je zamrmral. »Zunaj sem prebral, da prodajate računalnike za štruco kruha!«

»Kaj pa nam ponujate?« je zanimalo prodajalca.

»Štruco kolokvialca!«

»Hm …« je zagodrnjal prodajalec, »vsaj jetniški polbeli ali plemiški bi lahko bila na izbiro!«

»Sem tuhtal, sem tuhtal, bogme,« je kimal Fjodor M., »a moje finance …«

»V kakšnem fizičnem stanju je kruh?« je zanimalo prodajalca.

»Čisto svež, šele kupil sem ga!«

»Lahko vidim?«

Fjodor M. je iz papirnate vrečke čisto narahlo izvlekel zelo delikatno štruco kolokvialnega kruha. Na lep dan so se mu izogibale celo miši. Miši, ki so bile že po definiciji revne kot cerkvena miš in sploh ne v stanju, da bi lahko vihale nos nad kruhom.

»Hm …« je zagodrnjal prodajalec, očitno naklonjen revežem ali pa zgolj mahnjen na višanje osebne kvote prodanih enot, s čimer bi prehitel kolege prodajalce, »kruh je v dobrem stanju … Imate v mislih kako posebno konfiguracijo?«

»Pojma nimam o mašinah!« je rekel Fjodor M. »Pisatelj sem, pišem z roko!«

»Pisatelj … Torej vsaj osnovna konfiguracija … kar zadeva programsko opremo, vsaj začetna različica operacijskega sistema in verjetno kak urejevalnik besedil … Izdajate račune? Pošiljate veliko pošte?«

»Pošto predvsem dobivam,« se je nasmehnil Fjodor M. »Računi in to …«

O upnikih in izterjavah je prodajalcu zamolčal.

»Bi imeli vse v enem ali mašino posebej in monitor posebej?« je zanimalo prodajalca.

»Čim bolj enostavno, gospod,« je prosil Fjodor M., »vse, kar znam, je namakati pero v črnilo!«

»Takole bova naredila,« je rekel prodajalec. »Prepustili mi boste kruh z vrečko vred, sedli tjale na stol, pa vam vmes pripravim konfiguracijo! Potrebujete dostavo na dom?«

»Prosim,« je zastokal Fjodor M. »Pa močni fantje naj bodo, da me bodo lahko branili! Žena me bo ubila, če pridem brez kruha!«

*

Ziba Faronika se je zazibala v faroničnem sunku. Trajalo je nekaj sekund, nakar je ugotovila, da s pričujočo zgodbo nima ničesar skupnega.

Vsaj zdelo se je tako.

Rada je brala ruske realiste in se naslajala nad življenjem v 19. stoletju, kar je nadvse legitimno, če moraš vse življenje zibati svet na svojih plečih.

Po drugi strani pa se je distancirala od vsega življa, če se je le dalo. Dokler je niso začeli vgrajevati v računalnike.

*

Dan v življenju ruskega pisatelja ni sovpadal z istoimensko Lennonovo pesmijo. In čeravno je Fjodor M. bil pristaš glasbe Beatlov, se z Lennonom ni istovetil.

Imel je dovolj drugih težav.

»Niti beliča ti ne dam več, sem ti že povedala!« je vztrajala Aljona Skopuškovna, ko jo je zmotil sred intenzivnega harpuniranja. »In če slučajno še vedno hočeš tisto ledvico … kar se da, se ne zahteva nazaj! Že pred časom sem jo prodala Črnemu Mitji, on ve, kako se taki reči streže, čeprav konjiča še vedno zelo težko prestavi!«

»Črni Mitja?«

»Da niti pomotoma ne bi! Vse kosti ti bo polomil!«

»Imaš potem vsaj kaj kruha?«

»Kruh? Zakaj?«

»Kupil sem računalnik!«

»In? Kakšno zvezo ima to s kruhom?«

»Kruh, ki sem ga kupil, sem zamenjal za računalnik!«

»Se ti blede? Kruh za računalnik? Kaj neki čvekaš! Sedi za pet minut, da se ti zbistrijo misli, če je to sploh možno, potem pa hajd na pot!«

»Vlasta me bo ubila, če pridem domov brez kruha!«

»Imam še polovico polnozrnatega z jedrskimi drobci, če ti je dovolj dober! Čeprav je, če mene vprašaš, še slabši kot kolokvialni!«

»Mi res ne moreš dat niti za kruh?«

»Iz principa ne! Si že oddal korekture za tisto svojo odisejado? Založnik gnjavi mene, kot da sem tvoja asistentka! Tudi kolumne za ta teden še nisi končal. Ali pač?«

»Nisem še!«

»No, vidiš! Potem si ne zaslužiš denarja za kruh!«

»Daj mi tisto polovico jedrskega!«

»Kako se reče?«

»Vrat ti zavijem!«

Aljona Skopuškovna je zavzdihnila, odložila harpuno in izginila skoz vrata v kuhinjo.

*

Govorijo, da bo drugi prstan dal!

GO-VO-RI-JO, da bo DRUUU-GI PRRR-STAN DAL!

GOV-O-RIJO, DABODRU-GI PRST-AN DA-L!

»Gospa, posluha pa nimate!«

»Zakaj moram sploh govorit te neumnosti?«

»Logopedska dostava, gospa! Žal nam je!«

»Kaj sploh dostavljate? Nič ne vem, da bi moralo kar koli priti!«

»Nismo pristojni za informacije, gospa! Na dostavnem listku je vaš naslov in, po pravici povedano, nama dol visi, ali je pravi ali ne! Do 12h morava biti v Gdansku, zato nama prosim storite uslugo in hitro podpišite!«

»Logopedska dostava! Čemu potem petje?«

»Občutka za zloge nimate, gospa! Sesljate! Kaj naj vam rečem?«

»Nesramni ste, to je!«

»Nismo pristojni za čustvene variacije, gospa! S Petjo morava danes še daleč!«

»Ja, ja, and miles to go before I sleep!« se je slišalo nekje od zadaj.

»Lahko zavrnem pošiljko?«

»Mati Rusija je zelo občutljiva na taka zavračanja, gospa! Imate bivanjsko podstat za kaj takega? Zaslužite dve milijardi denarjev na leto?«

»Ste nori?! Saj sploh ne hodim v službo!«

»Potem pa se lepo prosim podpišite na črtkano črto, sicer vas bom moral z boksarjem!«

»Če bi bil mož doma, bi vam že pokazal!«

»Če bi bil mož doma, bi prevzel, ker bi jih sicer takoj fasal z boksarjem! Hej, hej, ne podčrto, na črto!«

»Slabo vidim brez očal!«

»Jaz pa vidim Sibirijo, ko se podpisujete!« je zavzdihnil dostavljač. »Petja, prinesi paket, pa šibava!«

»Pridi pomagat, tale je vse-v-enem!«

»Jebeš parazite, ki nočejo imet posebej mašine in posebej monitorja!« je zarentačil dostavljač. »Še vi boste morali priskočit, gospa, trije bomo komaj tole prinesli!«

»Kaj za vraga ste pripeljali?« je godrnjala Vlasta Fjodorjeva in sopihala po stopnicah do dostavne kočije. »Mater, je težko! Zdaj ubogim ljudem dovažate takele peklenske reči? Upam, da mi ne bo treba še plačati!«

»Ne bo,« je rekel dostavljač. »Gospod je pustil kruh v trgovini!«

*

»Korekture, Fedja, korekture smo ti poslali! Prejšnji teden bi jih moral že vrniti, potem pa se čudiš, čemu te kličemo v pisarno!«

»Vem, vem!«

»Kako je zdaj? Spremna beseda je že napisana, Hispetin se je en mesec trudil s tvojim draftom!«

»Vem, vem!«

»Roman bi moral zdaj it že v stavnico, Fedja!«

»Vem, vem!«

»Veš, veš … in? Samo okrog honorarja tožiš! Tisti konec, ki si ga sproduciral, Fjodor M. … si premislil o njem?«

»Hudobivkov in Igorjevna?«

»Cheesy, Fedja, cheesy – saj smo ti napisali!«

»Ja, saj …«

»Nič saj! Prvi konec je bil odličen, tisto s plinom! Potem si čisto zajebal, kot bi bral kake zahodnjaške vesterne! Bereš vesterne, Fjodor M.? Spodkopavaš mater Rusijo?«

»Ne ne, saj ne …«

»No, tretji konec je bil malo boljši, Igorjevna spije tisti čaj! A ljubezen ni bila dovolj dobro utemeljena za tak konec, notranji boji tudi ne! Hej, celo fabulo si utemeljil na psihozah, ne se zdaj delat lepega!«

»Ne ne, saj ne …«

»Strinjal si se, da moraš zadevo malo popeglat! Četrti konec … tako-tako! Ampak smo sprejeli, ti poslali nazaj korekture … Kaj pa si počel s črnilom, ti nesrečnik?«

»No, seveda … imel sem … torej …«

»Moj odgovor: nič kaj! Glede na to, da korektur še vedno nisi vrnil in tudi o koncu ne razmišljaš kaj prida! Saj, v redu, sprejeli smo ga, a je na koncu ostal drobendroben priokus … Ne da bi hoteli silit tako pomembnega avtorja, naj zaključi po naše, ampak … premisli, Fedja, morda ti ne bo žal!«

»Saj sem p…«

»Vidiš, to! Ti tvoji izgovori! K…«

Fjodor M. je v tistem hipu vstal in jezno lopnil po mizi.

»Bi mi pustil do besede, jebemti in vsi drugi, ki so mu podložni? Saj sploh ne morem niti vdihnit, toliko čvekaš!«

»Vdihni torej in ne razbijaj po moji mizi! Ali po državni. Ali pa katerikoli. Kdo ti brani dihat? Kdo ti sploh karkoli brani?«

»Premislil sem o koncu! Ostal bo tak, kot je!«

»Si prepričan, Fjodor M.?«

»Če sem prepričan? Že prvi je bil čisto dovolj dober, ampak mahinacije sem, mahinacije tja … Pomemben avtor sem, pomemben avtor tja … Vse sem in tja in tja in sem in nazaj tja … Smo na Evroviziji? Zgodba z več konci? Ja, res je, zamudil sem rok za oddajo korektur! Pa mi povej: bo imela knjiga za to kaj manj bralcev? Si oškodovan, Volodja? Boš moral znižat naklado?«

»Ne ne, z nak…«

»No, potem je vendarle čas, da rečemo še kakšno o denarju!«

»Ko boš oddal korekture!«

»Jutri dobiš preklete korekture! In mati Rusija, na katero se ves čas tako sklicuješ, naj mi bo priča, da so res preklete! To je zadnji roman, ki sem ga napisal z roko!«

»Oho, oho?«

»Računalnik sem si kupil!«

»Ne ga lomit!«

»Sicer pa to ni tvoja stvar!«

Fjodor M. je mislil še nekaj reči, a je zakašljal in odvihral iz pisarne. Pomemben avtor! Velik avtor! Naklade! Honorar! Saj res, honorar, o drek drek drek!

Kot je odvihral, je spet privihral.

»No?«

»No kaj?«

»O honorarju?«

»Sem ti ravno prej povedal – ko oddaš korekture!«

»Jutri dobiš preklete korekture! In mati Rusija, na katero se ves čas tako sklicuješ, naj mi bo priča, da so res preklete! To je zadnji roman, ki sem ga napisal z roko!«

»Oho, oho?«

»Računalnik sem si kupil!«

»Ne ga lomit!«

»Sicer pa to ni tvoja stvar!«

Fjodor M. je mislil še nekaj reči, a je zakašljal in odvihral iz pisarne. Pomemben avtor! Velik avtor! Naklade! Vse skupaj ni nič vredno, če si na koncu dneva brišeš rit z roko. Ko oddaš korekture! Bojo oni meni spreminjali konec, je rentačil sam zase. Jim že pokažem!

Pokazal je sebi. Šel je na pijačo.

*

»In zakaj moraš hodit k meni, če se založnik praska, kjer ga ne srbi?« je zanimalo Aljono Skopuškovno, ko je Fjodor M. naslednje popoldne ves obupan sedel v njeni kuhinji.

»Saj sploh ne vem, kje se praska,« je tožil Fjodor M., »samo honorarja ne bo veliko več, kot sem računal. Še vedno sem v riti!«

»Kaj si pa računal?« je zanimalo Skopuškovno. »Saj si vedel! V pogodbi je bilo točno navedeno, da …«

»Že, že,« je tarnal Fjodor M., »a povedal sem mu, da sem kupil računalnik in …«

»Za računalnik si dal štruco kruha, če prav vem!« je rekla Skopuškovna, še vedno začudena.

»Ne razumeš!« je tarnal Fjodor M. »Štruca kruha je simbol moje nesreče! Če bi vsak dal š…«

»Simbol tvoje nesreče si ti!« je vzrojila Skopuškovna. »Če bi zdajle, namesto da tule jamraš, pisal kolumno in še kak članek, bi bil kmalu na zeleni veji!«

»240.000 denarjev, Alja!« je stokal Fjodor M.

»Koliko si dobil za roman?«

»50.000 denarjev!«

»To je 20.000 več, kot je zapisano v pogodbi!« je rekla Aljona Skopuškovna. »Naj ti dajo predujem za štiri naslednje, sedi, spiši, magari zdajle stisneš, da prideš iz dolgov!«

Fjodor M. je še kar sklanjal glavo.

»Ti hudič ne da miru, kaj?«

»Prijatelji se že sprašujejo, kod hodim!« je mrmral Fjodor M. »In sem šel in sedel k mizi in …«

»Pa menda nisi teh 50 jurjev že zagonil?« je vzrojila Aljona Skopuškovna.

Fjodor M. je bil tiho.

»No, evo, ta je pa dobra! Pa je šlo 50.000 denarjev!« je siknila skoz zobe. »Vlasta že ve, bog ji frizuro odškrni?«

»Kje pa!«

»Fjodor Mihajlovič, ti si idiot!« je zastokala Aljona Skopuškovna. »Ne vem, če sem že kdaj srečala táko teslo! Eden najbolj branih pisateljev v državi, po zadnji javnomnenjski anketi … Mučiš se s knjigo … Končno dobiš denar, ker ti ga vnaprej ne dajo več, te že poznajo, vraga … Greš in vržeš kocko … Potegneš karto ali dve, zraven še kaj popiješ … Na koncu si tam, kjer si bil! Potem pa poslušam: Alja, posodiš kako stotko? Zastaviš pol telesa, razprodaš organe … A misliš, da sem skladišče za ubožne? Odkod pa, misliš, imam jaz denar? Od kocke in kart?«

Fjodor M. je bil tiho.

»Zato ti zadnjič rečem: ne zatekaj se več sem! Razen če hočeš končat kot tarča za mojo harpuno, ker te bom, pradedova mornarska kučma mi je priča, preluknjala v hipu, ko te vidim, in to brez opozorila! Poberi se! Si slišal?«

»Kam pa naj grem?«

»Domov! Naj te ima žena na vesti! Ali pa naj pokličem kake krepke fante, da ti pokažejo pot?«

Fjodor M. je molče vstal. Vzel je eno od harpun, z njo vešče pribil Aljono Skopuškovno na zid in se nato pokesal, da tega ni storil že prej. Po krajšem kesanju je mirno in brez pretirane ihte zapustil prostor.

KONEC

Leave a Reply