“Jebeš še egipčansko kraljico!”
Imel sem občutek, da Nefreteta, Nefertiti ali kakorkoli so jo že imenovali, nikoli ne bo mogla ostati nikjer drugje kot na omari.
“Si ti spet prestavil kipec?”
Nisem kriv, bila je noč. Ulica je že sama po sebi bila dovolj temačna in temačnost … a ni to lastnost kraljic?
“Spet posplošuješ! Daj kipec sem!”
Nisem poslušal. Kipec sem dal nazaj na omaro, naj se tam praši. Če se je lahko 31 let …
“Nefreteto sem!”
Njeno kraljestvo je tisti hip začel pokrivati sneg. Vedel sem, da tako ne bo šlo, da bom moral čez pol ure ven … Polnočni sprehod, tega si ne pustim vzeti. Nosim fenderco na rami, zlat metulj je splaval nanjo …
“Si bil v Egiptu?”
“Da bi bruhal na ladji in strmel v Nil? Ne!”
“Kultura, idiot, kultura!”
Saj jo imamo na omari. V nas bolšči že 31 let, poleg nje pa Švejk veliki, Švejk mali in Švejk zamašek za steklenico.
“Pipo si mu ukradel!”
“Seveda, za radijsko igro!”
“Zdaj bi pa prestavljal kraljico in omare in televizijo!”
“Bi!”
“No, vidiš!”
“Imej spoštovanje do krone!”
“Preveč krame imam za kaj takega!”
Nefreteta pa nič. Nikoli ni spregovorila, povedala svojega mnenja, rekla, da ji je všeč moj ojačevalec ali morda pas BEATLES: ABBEY ROAD.
“Jebeš še egipčansko kraljico!”
*
Tito se poroči z Nefreteto in rodi mu egipčanske proletarčke …
Spomladi 1980 ni še nihče pomislil, da bi se selili.
Nefreteta je bila na drugi omari.
Ko je prišel k hiši Beglajtar, kipec opice, ki vrti lajno, je bila še vedno jesen in egipčanska kraljica si ni premislila.
Nato je srečala Milesa Davisa.
*
Miles Davis je bil visok možak s trobento.
Nekdo jo je z omare moral dati na polico.
“Sneg pa ne neha,” sem slišal iz sobe. “Še nocoj bo treba kidat!”
Vzel sem lopato, kaj pa sem hotel. Izbiral sem med štirinajstimi, ki so se nabrale skozi leta. Nobene nismo zavrgli, ker ni bilo treba.
Drvarnica je bila dovolj velika.
“Miles po snegu ne more sem,” se je oglasilo z omare. “Bi lahko pohitel?”
“Seveda, veličanstvo, vse za dober album!”
Kdo bi si mislil, da je sneg lahko tako težek. Da je tesen lahko tako tesna. Da je trobenta lahko tako glasna.
Louis Armstrong je že svojčas povedal: struttin’ with some barbecue. A to je bilo za Nefreteto premalo. Kot kraljica je potrebovala več, morda malce bolj drzno …
“Skidaj še na južni strani, no!”
“Južna stran je že!”
“Zakaj je pa potem ptičja hišica pod snegom?”
“Ker je vmes že spet namedlo!”
“No ja …”
“Jaz bi počakal do jutra! Res, da bo več snega, in še težji bo, kot je zdaj, je pa brez veze kidat, medtem ko ga nese na polno!”
“Na južni strani je že vse belo!”
“Kako bo Miles prišel do vhodnih vrat?”
“Ima mojo številko?” sem vprašal njeno veličanstvo. Pogledala me je z mavčnimi očmi, če jih je seveda imela. Keramičen kipec že ni bil.
“Odkod pa bi imel tvojo številko?”
“Saj imate prav,” sem se popravil. “Ima vašo številko?”
“Kaj te briga, podložnik!” je zarohnela in se zakrknila na svojem običajnem mestu. Táko sem jo imel najraje. Tiho, nevsiljivo, kamnito. Še senca se ji je ognila. Po drugi strani pa … mislil sem si svoje. Tule kidam sneg, da bi njen naproševalec lahko prišel do vrat, ona pa se obnaša vzvišeno, ki ni še nikoli prijela lopate v doprsne roke.
Milesa Davisa tudi ponoči ni bilo.
Sneg je še kar naletaval.
Zjutraj smo ugotavljali, da je bržčas konceptualiziral tisti album in da tega ne bi mogel storiti, če bi hodil naokrog in se prepuščal ljubezni. Nefreteta ni komentirala. Kakih pet dni se sploh ni premaknila z mesta, potem pa je bilo treba pobrisati prah …
Sneg je vmes pobralo. Očitno je bila zgolj epizoda.
Mestoma se je ulilo …
*
“Daj kipec sem!”
“Kakšen kipec?”
Nefretete ni bilo na omari. Preselila se je z nami vred. Gospa, ki je pobirala starine po hišah, jo je razbila na koščke, vsaj tako so pripovedovali. Nato se je od nekod pojavila njena dvojnica. Najprej na klavirju.
“Znaš igrati?”
“Do 22. vaje!”
“Kaj pa kaj oprijemljivega?”
“Ne!”
“Bednik! Pred kraljico stojiš brez občutka za takt!”
“Kaj pa bi moral reči? Da igram trobento?”
“Trobento igraš?”
“Svoje dni, vaše veličanstvo, svoje dni …”
“Si ti tisti, ki pozimi ni prišel? Takrat pozimi? Ki je raje snemal, pravijo, album o meni? Neko pogrošno glasbo, nič podobno temu, kar je Elvis počel na svojem soundtracku?”
“Na Harum Scarum?”
“Je še kak drug?”
*
Kraljestva so zagotovilo za mirno starost, sem ugotavljal. Koliko je zdaj star tale kipec? 40 let? Več?
“Bolj 50, 60 …”
“50 ali 60?”
“Bolj 60!”
Vedel sem, da obstaja še drug aspekt. Da veličanstvo ni zgolj v letih, da je v letih še bolj kot je videti.
Miles Davis se ni nikoli oglasil. Tudi snežilo ni več.
Omaro so požrli termiti. Ali pa starost. Morda celo lesni črvi, ki jih je bilo v tem okraju polno, samo vedelo se ni zanje. Ampak mar nista starost in lesni črvi … mar si ni to nekam jako podobno?
“Vidiš, ti boš vedno ostal bebec!”
Dober sem za kidanje snega, sem pomislil. Sédel sem na klop pred hišo in pomislil, koliko let je preteklo, odkar je kraljica zamenjala lokacijo. Cerkev na hribu je bila bolj v desno, zdaj je v levo. Tistihle blokov sploh videl nisem …
In potem je spet začelo naletavati. Sneg je bil v teh krajih vedno nastrojen proti predvidljivim temperaturam.
“Poštar je, pri garaži trka!” sem slišal iz kuhinje.
Vstal sem in šel okrog vogla. Spet nov poštar, pa komaj sem se navadil, da mi oni prejšnji meče pošiljke na pokrov kesona.
“Samo tole bi rad predal!” je rekel in mi potisnil v roke kvadratast paket. Nato je vprašal, če gre morda lahko na potrebo v naše stranišče.
“Pa niti ne bi …” je zamrmral. “Samo roke bi si umil …”
“Zobe?”
“Roke!”
Pomignil sem v smeri kopalnice in mu povedal, da bo moral pozvoniti. Nato sem raztrgal kartonski ovitek.
“Jebeni Miles!” sem vzkliknil in se začudil, da sem ploščo dobil na svoje ime …
