KRALJ 

Kraljevo je ležalo oddaljeno približno pol ure hoda od vasi. Nenavadno je bilo, da je bila vse naokoli zelo gozdnata pokrajina, preprežena s potočki in cestami, le Kraljevo je bilo skoraj brez vsakega drevesa. Ležalo je vrh griča, ki se ga je iz vasi zelo lepo videlo.

Prav na sredi posestva je stala nekoč zelo lepa, sedaj pa že precej dotrajana hiša, ob kateri je stalo nekaj prastarih sadnih dreves, edinih na posestvu. Okoli in  okoli  hiše pa je na golih pobočjih rasla le trava, ki je ni že leta nihče pokosil. Niti grmovje ni raslo. Kot kakšna zakleta zemlja se je zdelo vse skupaj.

Kakšen človek z malo vojaške žilice bi lahko rekel, da ima hiša odličen strateški položaj, saj se ji z nobene strani ni bilo mogoče približati, ne da bi stanovalci to opazili. Od gozda, ki je krog in krog obdajal posestvo, ni bilo nikjer manj kot deset minut hoje do hiše, pa tudi po cesti z avtom nisi mogel pripeljati prej, saj je bila hudo razrita. Prejšnji lastniki Kraljevega so se odselili že dolgo časa nazaj in od takrat je ni nihče več vzdrževal. Nalivi, ki so v teh krajih pogosti, so v nekaj letih opravili svoje.

Od kod je Kraljevo dobilo ime, ni vedel nihče. Tudi najstarejši vaščani se niso spomnili, da bi tam kdaj prebival kdo, ki bi se pisal Kralj ali kaj podobnega, kaj šele, da bi bil njegov lastnik kak pravi kralj. Vas je bila še v teh modernih časih precej odrezana od sveta, zato se je ohranila navada, da so vsakomur in vsemu dajali vzdevke. Morda pa si je kakšen bivši lastnik te zemlje vzdevek Kralj prislužil zaradi svoje prevzetnosti ali želje po ukazovanju, kdo bi vedel. V prejšnji državi so nekoga zaradi tega klicali Tito, vendar se je to sčasoma pozabilo, Kraljevo pa je ostalo Kraljevo do danes. Očitno se monarhi bolj trdno zasidrajo v spominu ljudi.

Eden redkih vaščanov, ki ni imel kakšnega posmehljivega imena, ga je dobil na dan, ko je šel v pokoj. Ko je v vaški gostilni plačeval pijačo vsem prisotnim, da bi proslavili ta pomemben dan, je neprevidno izjavil, da bo sedaj, v penziji, imel čas za izpolnitev svoje stare želje: pričel bo pisati kroniko svoje družine in vasi od najstarejših časov pa vse do moderne dobe. Seveda so ga že naslednji dan pričeli klicati Kronik. Najprej se je hudo jezil in se zaradi tega nekajkrat skoraj stepel. Potem pa se je na to navadil in zgodilo se je, da se je neznancem celo predstavljal s tem vzdevkom. Ujezil se je le, kadar mu je žena očitala, da mu ime odlično ustreza, saj preživi več časa v gostilni kot doma. Ampak tega ni treba jemati preveč resno, saj tako pravijo o svojih možeh vse žene.

Neke zime, le kakšen teden po novem letu, so tisti, ki so to jutro prvi vstali in se razgledali naokoli, opazili, da se iz dimnika hiše na Kraljevem kadi. Še danes, v času televizije, radia, telefona, interneta in kar je še podobnih izumov, se novice najhitreje prenašajo od ust do ust in tako je bilo tudi takrat. Nihče ne bi mogel tako hitro s telefonom obvestiti vseh vaščanov o tem senzacionalnem dogodku, kot je to lahko naredil ljudski glas. Vas sicer ni bila kdo ve kako velika, pa vendarle. Že čez nekaj minut je bilo na trgu med cerkvijo, gostilno in trgovino zelo živahno. Vsi so hiteli  trgovino po kakšno stvar, ki so jo prav to jutro pogrešili, pa brez nje nikakor ni možno uspešno začeti novega delovnega dne. Gostilničar, ki sicer ob tej uri še ni odpiral, je takoj pograbil priložnost za zaslužek. Oblikovali sta se dve skupini: ženske v glavnem na trgu in v trgovini, moški pa v oštariji. Med obema skupinama pa so novice nezadržno krožile.

Kar hitro se je izvedelo, da tam gori sedaj stanuje nek moški. Sam. Ni še hudo star, kakšnih šestdeset ali petinšestdeset jih ima. Da je še kar dobra roba, so vedele povedati babnice. Visok, ne predebel, ne presuh, s sivo grivo. Takoj je dobil najbolj ustrezen vzdevek: Kralj.  Najprej je bilo rečeno, da je vdovec, že čez kratko pa je prišla vest, ki je osupnila vse, le Kronika je neskončno zabavala. Govorilo se je, da je Kralj pravzaprav bivši župnik doli iz mesta. Pustil je svojo službo in to seveda zaradi ženske. Pravzaprav zaradi dekleta iz svoje veroučne skupine, ki je z njim zanosila, nato pa ob porodu skupaj z dojenčkom umrla. Župnik je nato pustil vse skupaj in se umaknil v samoto, da bi objokoval svojo nesrečo. Za kaj takega je bilo Kraljevo kot ustvarjeno.

Kronik se je režal od ušes do ušes. Slonel je za šankom in bil, kot običajno, najglasnejši:

»Smo pa res asi! Vsaka fara, ki ima župnika, ima tudi zgodbo o tem, da je prav njihov fajmošter hodil pod okno k neki punci in da so mu domači fantje med tem bicikel na drevo odnesli, ali pa moped v potok vrgli, ali pa avto na streho prekucnili, ali pa … vsega hudiča še. Kaj pa mi? Stari župnik je, bog mu daj dobro, umrl, novega še niso našli, pa ti gremo in dobimo bivšega in to s pravo romantično in krvavo zgodbo vred.«

 

Kot vedno v takšnih primerih se je vnela razprava za in proti, vendar je bila večina le bolj pripravljena verjeti govoricam, kot Kronikovemu oporekanju. Tega je to seveda neizmerno zabavalo in skupaj s svojimi somišljeniki je kar iz rokava stresal domislice o farjih in mladih veroukarkah.

Bila je zima in bila je sobota, zato so ljudje imeli čas. Tako ni trajalo dolgo, ko je udarila naslednja novica. Župnik je ob svojem odhodu, pravzaprav begu iz mesta, ukradel še ves farni denar in prav z njim kupil Kraljevo. V gostilni so bili sedaj že vsi okajeni, zato je ta novi kamenček v mozaiku sprožil val navdušenja ali pa zgražanja, kakor pri kom. Nemalo jih je bilo takoj pripravljenih oditi gor na Kraljevo in pripeljati Kralja v vas, drugi so jih mirili in vse to je trajalo skoraj do kosila, ko se je večina vaščanov le poizgubila domov. Le najbolj vztrajni so ostali v gostilni, vendar pa kmalu niso bili več sposobni dodati še kaj pametnega zgodbi o pobeglem božjem služabniku. Popoldne je pričel pihati leden severni veter, ki mu je uspelo pregnati razprave o tej temi za hišne zidove, kjer so ljudje do pozno v noč razpredali in se pravzaprav veselili, da jim je bila v sicer puščobni zimi dana tako sočna kost za glodanje.

Nedeljska maša je bila šele ob pol dvanajstih, saj jo je moral župnik najprej opraviti v svoji, šele nato pa je lahko to storil tudi v sosednji župniji. Nekateri so se zaradi tega jezili in pritiskali na škofijo, naj jim vendarle že najde novega dušnega pastirja, drugim pa je vse skupaj kar ustrezalo, saj so lahko zjutraj dalje poležavali, ali pa šli pred mašo še na kakšen kozarček ali dva in na klepet s sovaščani.

Strasti v zvezi z Kraljem so se malce umirile in bi se umirjale še naprej, če se pri maši ne bi zgodilo. Ljudje so zaradi močnega vetra šli takoj v cerkev in niso, kot običajno, postajali pod lipami na trgu. Tik pred začetkom maše  je v cerkev vstopil Kralj. Seveda se v takšnem prostoru ne spodobi na glas čuditi, kljub temu pa je bilo, kot bi potegnil veter skozi jesensko listje. Zašumelo je, slišalo se je pokašljevanje, ropotanje stolov in klečalnikov. Kralj se je ustavil v ozadju cerkve. Nekaj ljudi se je obrnilo, da bi ga videli, vsi pa so komaj čakali konec obreda, ki je bil zaradi prezaposlenega župnika res krajši. Ko pa so še zadnjič zazveneli cerkveni zvonci in so se farani s komaj prikrito nestrpnostjo odpravili ven, Kralja ni bilo več. Izpred cerkve so ga videli, kako z urnimi koraki hiti proti novemu domu.

 

V naslednjih tednih so se vaščani počasi navadili na novega sokrajana. Skoraj vsak dan je prihajal v trgovino. Vedno je koga srečal, saj so se ljudje, ko so ga opazili, da prihaja, zanalašč odpravili na trg. Molčeč je sicer bil, vendar je odgovoril na vsak pozdrav. Če je kdo hotel navezati kakšen pogovor, je Kralj z njim sicer izmenjal nekaj besed o vremenu ali počutju, potem pa vljudno pozdravil in hitel naprej. Ta njegova vljudnost je večino še bolj utrdila v prepričanju, da gre res za bivšega duhovnika, naravnost pa ga o njegovi preteklosti vendarle nihče ni upal vprašati.

Tako je bilo vse do aprila, ko je nek dan Kralj nenadoma prvič vstopil v gostilno. Bilo je še dopoldne, zato tam še ni bilo veliko pivcev, razen najbolj stalnih. Naslonil se je na šank in presenečenemu gostilničarju naročil pivo. Pil je počasi in ves čas gledal nekam v kot, kot da ne bi opazil radovednih pogledov, ki so ga imeli prvič priložnost podrobno pretipati.

Res je bil videti visok in močan, pa tudi star je bil tam nekje okoli šestdeset. Oblečen je bil kar elegantno, za delavnik na vasi celo preveč elegantno. Če si pomislil, v kakšni zmahani bajti živi, je bilo vse skupaj še bolj čudno. Obleko je imel zlikano, nosil pa je tudi kravato in – pomislite – manšetne gumbe.

Naročil je še drugo pivo. Ko mu jo je birt postavil na šank, pa je nenadoma vprašal:

»Kaj pa karte? A kdo tukaj karta?«

Gostilničar se je zdrznil, saj prav zares ni pričakoval takšnega vprašanja. Pravzaprav ni pričakoval nobene besede, vendar se je hitro zbral. Navsezadnje je bil navajen tudi na najbolj čudne pogovore s svojimi gosti.

»A mislite za denar?«

»Ne, ne. Kar tako, za zabavo.«

»Tam pri oknu vsak dan kartajo, ampak danes je še prezgodaj. Le Nadangel je že tukaj, on vedno pride prvi.«

Z glavo mu je pokazal starejšega gospoda, ki je bral časopis. Pravzaprav mu je bilo ime Gabrijel, ampak ljudem se je zdelo, da k temu imenu odlično paše vzdevek Nadangel.

Kralj je vzel pivo in stopil do mize pri oknu, ter vljudno pokašljal, da je Nadangel umaknil časopis in ga pogledal.

»Oprostite, rekli so mi, da radi kartate, pa sem si drznil zmotiti vas pri čitanju. Veste, malce mi je dolgčas. Ali bi morda vrgli karte z menoj?«

Nadangel sicer nikoli ni kartal dopoldne. Vsak dan je zjutraj v trgovini kupil časopis, nato pa v gostilni do kosila srkal kavo in žganje in do zadnje strani podrobno preučil, kaj piše. Toda za priložnost, da bolje spozna Kralja je bil pripravljen spremeniti svoje navade vsaj za en dan.

Prav hitro sta se dogovorila, da bosta zaigrala kakšno partijo ali dve. Komaj je Kralj sedel za mizo, že je začel govoriti in Nadangel je od začudenja pozabil zapreti usta.

»Veste, o kartah ne vem prav veliko. Igrati znam le šnops, naučil pa sem se ga v zaporu, torej je vendarle res, da se človek tam nauči tudi kaj koristnega. Ampak nisem bil dovolj dolgo notri, da bi zares dobro kartal, upam, da mi ne boste zamerili. Slišim, da vi igrate redno, zato vas prosim za malce potrpljenja in po možnosti za kakšno koristno pripombo, da bom lahko izboljšal igro.«

Tako sta metala karte skoraj do večera. Vsakdo, ki je vstopil v gostilno, se je najprej silno začudil nad dogajanjem. Kartašema sta se kasneje pridružila še Kronik in Lisjak, ki je vzdevek dobil zaradi velikanskega uspeha, ki ga je imel pri pridobivanju denarja od občine za svojo obrt. Sedaj pa je bil tudi on že upokojen. Kartali so za pijačo in pokazalo se je, da Kralj res nima preveč pojma o igri, zato je v glavnem on plačeval. Proti večeru pa je nenadoma vstal, se vljudno poslovil, rekel, da upa, da se bodo naslednji dan spet dobili, nato pa odhitel gor na Kraljevo.

»Saj je kar v redu dedec,« je splošno mnenje na glas povedal Kronik in s tem je bil Kralj tudi »uradno« sprejet v gostilniško družbo.

Tako se je pričelo Kraljevo družabno življenje. Kmalu se nikomur ni zdelo nič več nenavadno, ko so ga vsak dan videli za isto mizo s kartami v rokah. Govoril je sicer res veliko, vendar nikoli o svoji preteklosti. Razen tiste zaporniške štorije o njem pravzaprav nihče ni ničesar vedel. Tudi ko ga je pozneje kdo o tem naravnost kaj vprašal, se je vedno izvlekel z nekimi meglenimi pojasnili, ki pravzaprav niso povedala ničesar, zato so ga počasi nehali spraševati.

Karte so mu šle vedno bolje od rok, vendar je prevladovalo mnenje, da tako dober, kot sta Nadangel in Lisjak, ne bo nikoli, kljub temu, da je igral vsak dan. Prav vsak dan, razen v četrtek.

Tega v začetku pravzaprav nihče ni opazil. Vsakdo od stalnih gostilniških gostov je kdaj pa kdaj manjkal, zato se je zdelo normalno, da je tako tudi s Kraljem. Nekega dne pa je Kronik rekel, ko so po kosilu trije sedeli za mizo pri oknu in čakali četrtega, da bi začeli partijo:

»Ne vem, ali se motim, ampak se mi zdi, da Kralj manjka vsak četrtek.«

Vsi so ga začudeno pogledali, nato pa so po premisleku ugotovili, da je res odsoten prav vsak četrtek. Ker pa so bili navajeni na še kar nekaj nepojasnjenih nenavadnosti v zvezi s svojim soigralcem, se s tem niso preveč obremenjevali. Jim bo že pojasnil, če pa ne, pa tudi prav.

Poleti so se kartaši preselili na vrt pod velikansko lipo, kjer je bilo tudi v najhujši vročini še kar znosno. Bilo je pravo dolgo, vroče poletje, nič se ni dogajalo, le Kronika nekaj dni vmes ni bilo, saj mu je zbolela žena, vendar ni bilo nič hujšega. Kasneje je  ženskam ob kavici pripovedovala, da je zbolela zaradi tega, ker njen dedec vsako noč diha vanjo te preklete alkoholne hlape. Pa tudi tega ni treba jemati preveč resno, saj tako pravijo o svojih možeh vse žene.

Drugi dogodek, ki je malo razburkal sicer lenobno vzdušje v gostilni, je bil prihod gostilničarjeve hčerke Mije, ki je sicer študirala v glavnem mestu. Bila je moderna mladenka, vendar so jo gostilniški gostje prav oboževali. Ne samo, da je bila res lepa punca, tudi oblačila se je, kot bi bila na plaži. Kronik je pripomnil, da se vsi ljudje zjutraj, ko vstanejo, oblečejo, le ona se verjetno sleče, saj manj tekstila skoraj ne moreš imeti na sebi.

Bila pa je tudi silno pametna in lepega dneva je prišla na idejo, da bi bilo potrebno spremeniti ime gostilne, saj »… lepo vas prosim, malce domišljije pa vendarle ne bi škodilo. Gostilna pri lipi! To ima ja vsaka slovenska vasica. Izmislimo si nekaj novega. Saj ni treba, da je ravno moderno, pa tudi tuja beseda ni treba biti, ampak dajmo, bodimo inovativni. Tudi v slovenščini je dovolj besed, ki bi ustrezale.«

Tako se je začelo iskanje imena, ki je dalo nekatere prav presenetljive rezultate, kot na primer Pri muci (!), Še en glažek, Spij pa ij, Plačaj pa odhlačaj, Cukni pa špukni, Rad ga srknem in podobno. Najbolj nenavaden predlog pa je dal stari Živec, ki je bil sicer skoraj vedno pijan: Nesreča litrčka ne sreča!

Mija se je najprej smejala, nato jih je pozivala k resnosti, na koncu pa obupano ugotovila, da niso za nobeno rabo in da bo ime Pri lipi pač ostalo do njenega obiska naslednje leto.

Jesen je bila tudi zelo lepa in topla, zato pa je zima prišla že konec oktobra, ko je zapadel prvi centimeter snega. To sicer ni motilo običajnega gostilniškega vzdušja, le nekaj več kašljanja in smrkanja je bilo čuti.

Prvi november je padel na četrtek. Po obisku pokopališča se je Pri lipi zbralo veliko ljudi in kljub resnemu prazniku je bilo kar živahno in veselo. Okoli osmih zvečer pa je vstopil Kralj. Najprej se to nikomur ni zdelo nič čudnega, šele čez nekaj časa se je Kronik spomnil, da je četrtek. Kralj je nekaj mencal in govoril nekaj, kar ni imelo nobene zveze z vsem skupaj, nato pa končno povedal:

»Veste, pred leti je bil Dan mrtvih tudi v četrtek in jaz sem bil v gostilni spodaj v mestu. Takrat še nisem znal kartati, sem pa veliko pil in v prijetni družbi se je veliko govorilo o tem in onem. Moji prijatelji so kartali, jaz pa sem pripovedoval šale, bilo je prav zabavno. Ko pa sem šel na stranišče, so me pred vrati zgrabili miličniki in me odvlekli v zapor. Baje sem pripovedoval protidržavne politične vice in žalil državo in njene voditelje. Obsojen sem bil na pet let. Ampak odsedel sem le nekaj mesecev, nato pa so me pomilostili. Še danes ne vem, zakaj. Takrat sem si rekel, da v življenju ne grem več v četrtek v gostilno in k omizju, kjer se karta. Ampak, saj veste, kako je … minilo je že toliko let … Danes sem gledal dol na vas in na vse te luči, pa nisem mogel več biti sam. Naj gre k vragu četrtek in zaobljuba. Tudi to je navaden dan kot vsi drugi. Ne bojim se ga več, pa kart tudi ne. Odslej bom tudi v četrtek prihajal!«

»Amen,« je rekel Kronik in razdelil karte. S tem je bila debata okoli četrtka zaključena.

Vsi so se počutili nekako slavnostno, zato so bili na začetku bolj molčeči kot običajno. Alkohol pa je napravil svoje in kmalu je bilo v gostilni čuti pesem in povišane glasove, kar pa kartašev ni preveč motilo.

Okoli enajstih je prišla še večja družba mladih, ki je še povečala že tako velik hrup. Takoj so pričeli zbadati skupino za mizo pri oknu. Najglasnejši je bil Požarjev najmlajši, ki je bil sicer zelo spodoben mladenič, vendar je rad veliko popil. Ko je bil okajen, je imel strupen jezik. Govoril je, kako so upokojenci stari šajserji, ki si ne upajo igrati za nič drugega kot za kakšen pir, denar pa skrivajo doma pod žimnicami, pa kako jim babe ne dovolijo zapraviti več kot nekaj fičnikov na teden in podobno. Kartaši so se le smehljali in mirno igrali naprej. Požarjev pa je vztrajal in prišel prav do njihove mize, udaril po njej in rekel:

»Tako se zmenimo, fosili, če vas je kaj v hlačah. Jaz si upam igrati z enim od vas šnops za moj avto. Ni nov, ampak toliko je še vedno vreden, kot na primer … na primer … no, na primer tvoja bajta, Kralj. Dajva, vrziva eno rundo do sedem, če si upaš.«

Vsi so odganjali Požarjevega od mize in mu govorili, naj raje kaj spije, kot da izziva, nenadoma pa je Kralj zelo glasno rekel:

»Vsak drug dan bi ti rekel, da se pojdi solit, ampak danes je prav poseben četrtek, zato sprejmem. Nisem ravno zvezda v kartanju, toda danes čutim, da bom imel srečo. Sedi gospodič, vrziva en šnops.«

Nastal je še večji hrup, vsi so se drenjali, da bi bolje videli. Kronik, Lisjak, Nadangel, gostilničar in ostali, ki so bili bolj prisebni, so poizkušali prepričati Kralja, naj ne počne bedarij, toda ta se ni pustil omajati. Razdelila sta karte in pričela.

Vse skupaj ni trajalo dolgo, Kralj je izgubil gladko s sedem proti dve. Izgledalo je, kot da še sam ne more verjeti. Popil je pivo in sploh ni slišal, kako je Požarjev govoril, da jim je s tem le dal lekcijo in da se požvižga na Kraljevo, saj ga noče imeti niti na sliki. Naj Kralj, bog mu požegnaj, gospodari tam zgoraj, on pa bo raje še naprej vozil svojo hondo … Kralj je nenadoma vstal, si poveznil klobuk na glavo in brez pozdrava odšel. V vsesplošni gneči tega pravzaprav nihče ni niti opazil. Šele čez čas, ko so se vsi malo umirili, so upokojenci pri oknu opazili, da niso več štirje. Toda popili so že preveč, da bi jim še bilo za karte, raje so se pomešali med druge. Zabava je trajala skoraj do jutra in Kronikova žena je naslednji dan v trgovini besna razlagala svojim sosedam, da je njen stari prišel domov tako nadelan, da je spal s psom v predsobi.

V petek zjutraj je pričelo močno snežiti. Padalo je ves dan, vso noč in tako vse do nedelje. Stalni gostje se te dni niso zbirali Pri lipi. Nekaj zaradi vremena, najbolj pa zaradi hudega mačka in še bolj hudih žena. Zato se tudi nikomur ni zdelo nič čudnega, da Kralja ni nič bilo v vas. Šele v nedeljo po maši so možje spet polnoštevilno prišli v gostilno, da bi malce nadoknadili zamujeno.

Poleg je bil tudi Kozar, kmet, ki je s svojim velikim traktorjem plužil stranske ceste in kolovoze ob večjem sneženju. Beseda je dala besedo in nekdo je prišel na zamisel, da bi Kozar lahko splužil tudi pot do Kraljevega. Na traktor bi se lahko spravila cela družba, s seboj bi vzeli še nekaj pijače in zgoraj naredili pravo zimsko veselico, kot je rekel Lisjak. Kozar se je najprej izgovarjal, da je tja gor kar daleč, da mu tega ne bo nihče plačal, da je cesta na Kraljevo prava katastrofa in podobno. Toda po čaju z rumom, pravzaprav po petih čajih z rumom, se mu ideja ni zdela več tako zelo neumna. Na traktor se jih je zbasalo kar sedem, Kozar je spustil snežni plug in ob pesmi in vriskanju so se odpravili.

Kar nekaj časa je trajalo, da so se priguncali do hiše. Med potjo so ga še pošteno srknili, njihovo dretje je bilo slišati dol do vasi. Skobacali so se z neudobnega traktorja in trkali po vratih in oknih, da bi priklicali Kralja. Pa se ni nihče oglasil. Tudi sneg okoli hiše je bil še neshojen.

»Pa menda ja ni ta tič že od petka v hiši. Glejte, niti iz dimnika se ne kadi. Da ni bedak pozabil zakuriti, saj bo še zmrznil.«

Malce jih je zaskrbelo, toda prava groza jih je zajela, ko je Kozar, ki je odšel za hišo odtočit, nečloveško zarjovel. Vsi so se opotekaje pognali okoli vogala. Kralja je bilo komaj videti. Bil je obešen na staro marelico in tako prekrit s snegom, da si ga komaj ločil od idiličnega belega okolja. Kronik je pozneje pripovedoval, da se je najbolj zgrozil, ko je od nekod priletela sinica in pristala obešencu na vrhu glave.

 

Naslednje dni so vaščani preživeli kot v transu. V vasi je mrgolelo policajev, tistih v uniformah in onih v civilu, pa sodnikov, zdravnikov … Kralja so odpeljali na obdukcijo, kjer so ugotovili, da je vzrok njegove smrti samomor. Sedaj so si vaščani vendarle malo oddahnili, saj so se že pričele pojavljati govorice, da naj bi imel pri smrti prste vmes nekdo drug, morda Požarjev ali kdo iz njegove družbe. Tega sicer nihče ni prav verjel, vendar nikoli ne veš, pijača pač naredi svoje.

Kvartopirci in gostilničar so odšli v mesto, da bi v mrtvašnici izvedeli, kdaj in kje bo pogreb. Pa so jim povedali, da so po truplo prišli svojci in zahtevali, da se pogreb opravi v najožjem družinskem krogu. Tudi tega, kje bo pogreb, jim niso hoteli izdati. Razočarani so se vrnili domov. Kronik pa je še dolgo zatem pripovedoval:

»Kar tako na tiho so ga nekje zagrebli. Saj se res nismo poznali več kot kakšno leto, ampak človek se na človeka navadi. Nikoli nismo izvedeli, ali je bil res kdaj v cerkveni službi in ali je imel kaj s tisto punco. Pa ne verjamem, da je bil res župnik, preslabo je igral karte. Pa tista prekleta marelica. Tako stara in trhla je že. Če bi nanjo plezal kak desetkilski smrkavec, bi se gotovo strla, hudičevka. Kralj je imel vsaj devetdeset kil, tak dedec je bil. Ko se je on obesil nanjo, se pa ni zlomila. Fuj, v življenju več ne bom dal marelice v usta.«

Kasneje so izvedeli tudi, da je imel Kralj listek v žepu. Zaradi snega je bil precej moker, vendar so policaji uspeli prebrati napisano: V četrtek je karta kurba!