LITERARNI MIT »MARIJA SNEŽNA«

Piše: Tone Partljič

Uvod

Ta del Slovenskih goric, o katerih bom danes zapisal nekaj besed, bom tudi sam (po vzoru dr. Rajka Muršiča in še prej Antona Trstenjaka) imenoval Gornje Slovenske gorice, v mislih pa imam kraje Cmurek (ki ga pravzaprav ni), Trate, Rožengrunt, Spodnjo Velko, Zgornjo Velko (z Marijo Snežno), Sladki vrh, Selnico, Ceršak, Šentilj…. Geografi sicer delijo Slovenske gorice na vzhodne in zahodne. »Gornje Slovenske gorice« sodijo v zahodne Gorice… Zanimala nas bo predvsem literarna bera, ki se enakopravno vključuje v slovensko književnost, četudi se spomnim, da sem v literarni prilogi tovarniškega časopisa Sladkogorčan, pred petintridesetimi leti urejal literarno rubriko in se je ponujalo kar nekaj pesnikov in zlasti pesnic, tako imenovanih »ljubiteljev«, nekaj tega smo tudi objavili. (Mirko Horvat, Zofka Krapša, Olga Zemljič…) Kot da Gorice spodbujajo k pesnjenju? Po drugi strani pa bom seveda »moral« uporabiti tudi svoje izkušnje in spomine na leta, ki sem jih preživel kot učitelj na osnovni šoli Sladki vrh, ki je takrat še delovala na Vranjem vrhu v letih 1965 – 1971, kjer so že v času monarhije ustanovili »šulferajnsko« šolo v obeh jezikih. Tista, v kateri smo poučevali, je bila sevedaa obnovljena in dozidana.

Tone Partljic_ - Avtor: Andrej Petelins_ek
Tone Partljič, Foto: Andrej Petelinšek

Če bi »pogledali« Slovenske gorice v celoti in vanje šteli tudi Prlekijo (torej Ljutomersko-ormoške vzhodne Slovenske gorice), bi lahko uogotovili v vsaj zadnjih dveh stoletjih, torej v 19. in 20., izredno bogato literarno bogastvo (Dajnko, Miklošič, Raič, Meško…) in poleg Ljutomera še take centre kot Sv. Jurij ob Ščavnici (Kocbek, Kreft, Korošec, Vuk Starogorski, Grmič…), Sv. Trojica (Kraigher, Brnčič, kot»gost« Ivan Cankar, ki je tod 1911 napisal Lepo Vido…). Za Gornje Slovenske gorice je dolgo časa veljalo, da preseneljivo ni velikih literarnih imen, a že v 20. stoletju to na veliko demantirajo Stanko Majcen (rojen sicer 1888 v Mariboru nekdanjemu sneženskemu učitelju in pokopan od 1970 na pokopališču na Zg. Velki), čigar zbrana dela v osmih knjigah in monografija (Goran Schmidt) so pred nedavnim izšla. Vsekakor prvo klasično ime slovenske književnosti Gornjih goric, in to kot velik pesnik, pripovednik (legende Bohar Meho), dramatik. Drugi veliki in priljubljeni pesnik je Tone Kuntner, rojen na Tratah 1943, za katerega Rajko Muršič piše, da bi si ga Tratenčani morali izmisliti, če se jim ne bi rodil. Je avtor morda dvajsetih pesniških zbirk, med katerimi imajo mnoge domača krajevna imena, kot Trate, Slovenske gorice, Cmurek, Marija Snežna… Dane Zajc, rojen 1929 pri Moravčah in 2005 v Ljubljani, je sicer živel malo časa v Rožengruntu pri mami kolonistki, a se Slovenske gorice vendar zrcalijo v njegovi poeziji, saj se ena izmed zbirk imenuje Rožengruntar (1974) po Rožengruntu, kjer je bivala po drugi vojni njegova mama. Iz Velke, oziroma Marije Snežne je tudi njegov sin Zlatko

(1951) avtor pesniške zbirke Irska 85 in treh knjig kratke proze, sicer pa tudi prek televizije znan zeliščar… S Spodnje Velke je bil ugledni domačijski Gabrijel Kolbič (1913-1995), akademski kipar in avtor, slikar in avtor treh knjižic mladinskih pesmi, čigar spomenik staršem Ježovim lahko vidimo na sneženskem pokopališču. Med »pisatelje Goric« seveda ne morem šteti Draga Jančarja, (Maribor 1948), ki me je sicer v času mojega učiteljevanja velikokrat obiskal na Vranjem vrhu, moramo pa ga apostrofirati zaradi antologijske novele Smrt pri Mariji Snežni, po kateri je tudi naslovil zbirko novel. Če samo še pogledamo malo naokoli, moram omeniti na primer dr. Avgusta Reismana, odvetnika in pravnika, zlasti pa časnikarja, rojenega 1889 na Počeniku, ki je zlasti po drugi vojni, kot časnikar obujal tudi spomine na socialno in narodno situacijo v tem delu Goric. V Šentilju so nekaj časa živeli Suhodolčani, med njimi pisatelj, zlasti mladinski klasik Polde Suhodolčan (1928 v Žireh – 1980 Golnik). Iz Šentilja bi morali omeniti še lokalnega zgodovinarja, učitelja Antona Šeška, na katerega se včasih sklicuje tudi profesor Rajko Muršič. V bližnjem Jakobskem dolu je tri mesece kot dojenček bival Karel Destovnik (1922-1944) kasnejši partizanski pesnik Kajuh, kjer je mama nekaj mesecev v letu 1923 bivala pri kmetu Črnku.

Seveda je to le kurtoazna pripomba, zapisujem pa jo zaradi tega, ker malokdo ve zanjo. V Jurovskem dolu pa je bil učitelj Jože Hudales (1937-1997), avtor dveh romanov o Rudolfu Maistru in kipar… Iz bližnjega Vukovskega dola je bila doma Manica Lobnik (1927-1974), ki je napisala nekaj romanov, med katerimi je pomenil neke vrste literarno presenečenj njen prvi roman Ledinčani, ki govori o medvojnih dogajanjih v Jarenini… Naj omenim, da je tri priložnostne knjižice napisal tudi sedanji župnik pri Mariji Snežni, Franc Časl. O razvoju Sladkega vrha, predvsem tovarne, delavskega gibanja in vojnih grozot pa je pisal precej natančno tudi France Filipič, tudi urednik zbornika Žetev svobode, na Sladkem vrhu v petdesetih letih… Ob enem naj povem, da je Kuntner že takrat začel v Ljubljani opozarjati na Marijo Snežno in Trate, saj je recimo k meni na obisk in na ogled pripeljal Cirila Kosmača in še marsikoga, mene pa so obiskovali ne le Mariborčani Forstnerič, Jančar, Kramberger, Gajšek, ampak tudi

»Ljubljančani« Ivan Potrč z ženo Branko Jurca (ki je pred vojno poučevala v bližnjem Jakobu), dramaturg Lojze Filipič, Miloš Mikeln, igralec Stane Sever, Dimitrij Rupel, Peter Božič, v glavnem v Forstneričevi »režiji«… Moj dom je tako postal majhna literarna izletniška točka, tudi zaradi bližnjega lovskega doma…

Cudezi-naslovnica (1)

Moj »sneženski« literarni opus:

Kakorkoli je videti tak podnaslov morda celo neokusen in seveda za resno vrednotenje literarnih del povsem neprimeren, morda celo nadut, se mu ne znam izogniti, saj sem navsezadnje dovolj znan slovenski pisatelj (bil sem celo predsednik Društva slovenskih pisateljev), dobil sem nekaj uglednih literarnih nagrad ipd. In bilo bi sprenevedavo skromno, če se bi izvzel. V Društvo slovenskih pisateljev pa sem bil leta 1968 sprejet prav kot začetnik, ko sem še živel na Vranjem vrhu nad tovarno. Kasneje sem napisal dva romana z naslovoma Pri Mariji Snežni zvoni (1994) in Grob pri Mariji Snežni (2006) in tudi »biografski« roman Starec za plotom (1995),ki govori o Stanku Majcnu, ki sem ga imel priložnost še spoznati. Zadnje poglavje (pogreb) se dogaja na sneženskem pokopališču. Kot je najbrž znano, sem napisal najprej novelo, potem pa scenarij za film Vdovstvo Karoline Žašler (1976), ki ga je zrežiral Matjaž Klopčič. Naslovno vlogo je odigrala Milena Zupančič, ob njej pa je nastopila še serija velikih igralcev od Poldeta Bibiča, Borisa Cavazze, Radka Poliča, Antona Petjeta, Maksa Furijana in drugih… Nastopilo je tudi nekaj deset domačinov, ki so bili statisti ali pa so imeli celo manjše vloge s tekstom. Ker je film slonel na delno resnični zgodbi in so se nekateri »videli« v njem (največkrat povsem neupravičeno), sem imel velike težave z nekdanjimi sokrajani s Sladkega vrha, zlasti med nekaterimi vodilnimi delavci v tovarni in tako imenovanim »političnim aktivom« kraja, pod vodstvom SZDL, kjer je filmu nasprotoval tudi moj nekdanji ravnatelj, ki je označil, da gre za film »črnega vala« in predlagal, da se ne sme snemati na Sladkem vrhu iz političnih razlogov. Po mnogih pričkanjih in nekaterih dolgotrajnih zamerah, so film potem celo posneli v kraju ob Muri. Milena je dobila zlato Areno na festivalu v Puli, jaz pa drugo nagrado na festivalu jugoslovanskega filma, ki je bil posvečen scenarijem, v Vrnjački Banji… Film še po štirih desetletjih včasih zavrtijo na televiziji.

Črtica Opazovanje življenja, iz leta 1966, ki je objavljena tudi v tej knjigi, se dogaja v isti nekdanji gostilni, kjer so kasneje snemali film in je precej vzdušja zelo podobnega dejanskemu. (Od tam tudi ideja o črnem valu, ki da je prikazoval naše delavce pregrobe, s pivom v roki, brez pozitivne ideje ali sledov samoupravljanja.)

Leta 1967 mi je izšla prva knjiga Ne glej za pticami, kjer je večina črtic »iz življenja« v Sladkem vrhu. Kot rečeno, tudi Opazovanje življenja. Tudi moja prva uspešna komedija Ščuke pa ni (»komedija o nagradi«), se je v resnici dogajala na naši šoli, kjer bi naj izbrali posameznika, ki bo dobil občinsko nagrado. In smo glasovali trikrat, dokler nisem izpadel in je nagrado dobil ravnatelj in moj kolega… Le da sem jaz reč postavil v lokalno radijsko postajo. Vendar naj kar povem povsem iskreno, na nikogar v kraju ali v nekdanjem skupnem kolektivu ne kuham niti kančka zamere. Le popisujem razmere, kakor se jih sam spominjam.

Seveda mi ne pada na pamet, da bi o svojem literarnem delu pisal vrednostno, vendar naj povem, da sem se najbolj mučil z romanom Pri Mariji Snežni zvoni, ki sem jo nosil v sebi več kot petindvajset let, hodil prebirat h gospodu Vršiču v župnišče cerkveno kroniko, ki jo je literarno zanimivo pisal že v dvajsetih letih, prav tako sem šel v župnišče v Jarenino; in seveda sem večkrat prebiral sladkogorsko šolsko kroniko od začetka 20. stoletja naprej. Ter kar precej zanimive Šeškove zgodovinske lokalne zapiske. Za dramo Naj poje čuk, ki so jo leta 1971 igrali v Primorskem dramskem gledališču, me je po svoje napeljal tukajšnji zdravnik in prijatelj Janez Šušteršič, ki ni mogel razumeti, kako je lahko v svojem delokrogu v nekem letu 17 ljudi naredilo samomor. In tako se drama s »Fedrino zgodbo« začne in konča s samomorom in na pokopališču.

Pri zbiranju gradiva za roman Pri Mariji Snežni zvoni, sem naletel na primer Sergeja Kapralova, ruskega emigranta, ki je bil po poklicu zdravnik in ki je leta 1934 kupil »gornji grad«… V mojem več kot 300 strani dolgem romanu, sem mu dal literarno ime doktor Harašo, oziroma Krapov. Zanimivo je, da je o njem pisal tudi Drago Jančar v noveli Smrt pri Mariji Snežni, ki ga pa imenuje Aleksej Vasiljevič Turbin… Že zaradi tega in še drugih zanimivosti si zasluži dodatno pozornost.

Primer Kapralov

Prijatelj Tone Kuntner mi je, kasneje pa tudi Dragu Jančarju, na ovinku pri spodnjem gradu kazal avstrijski Müreck in potem pokazal nad Petkovim mlinom še gornji grad, ki mu zdaj domačini pravijo tudi Kapralov grad. Povedal je, da je bil zdravnik Sergej Kapralov ruski emigrant, ki je pred drugo vojno imel v »gradu« ambulanto in je zdravil ne le Tratenčane, ampak tudi okoličane. Po letu 1921, po koncu oktobrske revolucije in po zmagi boljševikov v državljanski vojni in tuji intervenciji , je prišlo v Jugoslavijo okoli 30.000 Rusov, z vojsko generala Wrangla vred. Kapralov je leta 1934 kupil omenjeni grad. Pred tem je bil zdravnik v legendarnem »ruskem sanatoriju« na Vurberku, na Tratah pa je v dobro opremljeni ambulanti zdravil bolnike, včasih pa tudi živali. Bil je odličen zdravnik in tudi lekarnar. V Mariboru se je leta 1933 poročil s Heleno Wicher, ki je imela že sina iz prvega zakona. Na Tratah so ženi pravili Heli… Oba sta naredila samomor julija 1944. In prav na Tratah še danes živi »legenda«, da je storil samomor, ko so prišli vojaki sovjetske Rdeče armade v avstrijski Müreck in so mu domačini rekli: »Glej, pred četrt stoletja si pobegnil pred njimi iz Rusije, zdaj pa te bodo tu ubili.« Res je, da so Rusi leta 1945 okupirali ta del Avstrije, Angleži in Amerikanci pa severno in zahodno cono Avstrije, toda poleti leta 1944 še niso bili niti v Budimpešti. Še več, v Zdravniškem vestniku sem prebral, da je Helin sin Norbert (celo prek gostilničarja Jožeta Šikerja, s katerim sta bila sošolca), na Kozjak partizanom v Lackovi četi in kasneje bataljonu, na skrivaj pošiljal zdravila z očimovimi etiketami, ki so jih Nemci na Kozjaku odkrili in se odločili zdravnika aretirati. Vendar je Kapralova prišel opozorit nemški oficir, kapetan iz Apač… Zdravnik si je 22.julija 1944 vbrizgal v roko veliko količino morfija . Žena Heli je poskrbela za osmrtnico in pokop v Mariboru, se vrnila na Trate in še sama naredila samomor. Sina Norberta pa so Nemci zaprli, a je s pomočjo istega nemškega oficirja iz Apač pobegnil in potem do konca vojne partizanil v četi zdavnika Borisa Dernovška… (Zbornik Zdravstvena služba v NOB na mariborskem območju. Maribor 1988, stran 119.) Kuntner je povedal zgodbo, ki so jo pripovedovali nekateri Tratenčani po vojni, skoraj vsi, kakor tudi Kuntnerji, pa so imeli v želodcu boljševike zaradi zahteve po socialistični agrarni kolektivizaciji kmečke zemlje… In so jih seveda okrivili tudi za Kapralovo smrt. Zdaj še sam včasih obiščem Kapralov grob na pobreškem pokopališču ob južnem zidu…Kjer je seveda zapisano leto smrti 1944. Ker pa nihče ne skrbi za grob in ne plačuje najemnine, Pogrebno podjetje ves čas grozi, da ga bo likvidiralo in »parcelo« prodalo naprej… Jančar je v svoji kratki noveli pisal, da se je zaradi boljševikov zdravnik ustrelil v ambulanti, jaz pa sem svojega doktorja Krapova – Harašoja, literarno pokončal s samomorilnim strelom v sence na mostu. Sin, ki je takrat še živel v Gradcu, se je po besedah Jožeta Šikerja precej jezil na naju zaradi te pesniške svobode. Baje bolj na Draga kot na mene. Slišim, da prav ta grad in Petkov mlin te dni kupujejo neki ruski »tajkuni«.

Že dvakrat sem v spisu omenil dr. Rajka Muršiča, etnografa in profesorja filozofske fakultete v Ljubljani, ki je naše gore list,rojen leta 1963 v Mariboru in je eden od aktivnih »prič« (z električno kitaro) rockovskega in punkovskega dogajanja v osemdesetih letih v Petkovem mlinu na Tratah.

V založbi Frontier (Subkulturni azil v Ceršaku 2000) je izdal dve zares interdisciplinarni knjigi z naslovom Trate vaše in naše mladosti (zgodba o mladinskem in rock klubu), kjer na šeststo straneh ne obravnava le »zgodbe« o rocku in panku in svoji generaciji, ampak zelo natačno in poznavalsko zgodovino Trat, Zg. Velke, Sladkega vrha… torej Gornjih goric in tamkajšnje družbene in politične razmere… Seveda je za celo generacijo mlajši od mene in recimo Kuntnerja, saj bi mu lahko bil zlahka oče, vendar je zelo kritičen do skoraj »sovražne« reakcije predstavnikov sistema do njihove glasbe in dogajanj na Tratah v Petkovem mlinu in tudi okoliških prebivalcev, ki se jim je hrup, vsebina, grobost, zunanjost itd.rockerjev in punkovcev, ki so se jim pridružili tudi redki domači fantje (Bojan Tombažič, Konrad Zemljič…), zdela incidentalna, nehumana, vse prej kot »socialistična«. Doživljali pa so razna šikaniranja. In končno ukinitev kluba, ki je sodil v pesniško zadrugo… Po svoje pa je gorak tudi naši generaciji (Kuntner, Jančar, Partljič…), z našim nekoliko idiličnim in nostalgičnim slikanjem podeželja, kjer da živijo skromni, plemeniti ljudje, zlasti za Kuntnerja nekak »izgubljeni raj«, ki so ga pač uničili »rdeči tovariši«… Pri tem prezre, da je imel Kuntner s svojima pesmima Doma na obiski in Pesem padlega partizana, konflikt s tedanjo oblastjo, kot sem imel tudi jaz velike teževe s politično oblastjo v tistih krajih, s scenarijem za Žašlerco, Jančar pa tako ali tako svojo sodno zgodbo v Mariboru… Predvsem pa v mojem scenariju ni sledu o »idili« in prepričan sem, da tudi v romanu ne.

Potem se (delno upravičeno) obregne tudi v moje slikanje Kapralove zgodbe v Pri Mariji Snežni zvoni (v skladu s pesniško svobodo moj zdravnik jaha konja po bregih in popiva, v resnici je imel dkw avto itd.). Ko pa ga sam predstavi, pa ponovi (Kuntnerjevo, Jančarjevo, mojo in nasploh tratensko) verzijo o boljševikih v Mürecku in ne omeni zdravil, posinovljenca in nemške grožnje, ki bi naj bila resnični vzrok za samomor. V knjigi Radoslava Pulka o Rusih v Jugoslaviji precej nazorno piše tudi o zares številnih samomorih med ruskimi emigranti že v dvajsetih letih…

Naj še enkrat poudarim, da to ni nikakršna polemika z Muršičem, ampak bolj duhovita opazka z željo, da bi prav on napisal neke vrste zgodovinsko in družboslovno knjigo, da ne rečem monografijo,o tem delu Goric, ki jih odlično pozna, morda brez poudarka na fenomenu Petkov mlin. Saj v obeh knjigah izjemno lucidno označuje, sicer nekoliko nesistematično, zgodovino, kulturo, ljudi, razmere, ker pač zasleduje neko drugo rdečo nit…

Rajko Muršič se tudi kot znanstvenik s posluhom za glasbo nekoliko upravičeno obregne ob »mit o Mariji Snežni« in ob Kunterjev Čudež pri Mariji Snežni… Seveda pa »miti« ne upoštevajo realnosti, ampak se razvijajo po svoje.

Literarni mit o Mariji Snežni

Ta »mit« se je, resnici na ljubo, nekako res zgodil. Res je, da so idilični in nostalgični Kuntnerjevi verzi vklesani na vodnjak pred cerkvijo:

Ne boš odšel lačen,

ne boš odšel žejen,

človek popotni

z Marije Snežne.

Tu se naužiješ

lepote in mira,

napiješ resnice

in čistega vina…

Tudi meni se zdijo podobni naivnemu slikarstvu iz Hlebinj, vendar sem prepričan, da so avtentični, da pesnik res tako čuti in ni čudno, da sam doktor etnologije zapiše, da bi si morali Tratenčani Kuntnerja izmisliti, če se jim ne bi rodil. Zlasti, ker rad prihaja med njih, deklamira v cerkvi in na občinskem prazniku ali na razstavah pri Methansu… Meni je tudi »kmečki« in socialni del njegove poezije še zmerom pri srcu, veliko bolj od političnih slavospevov vodjem osamosvojitve, kaj šele od groženj »sovražnikom svobodne Slovenije«, ko je nesrečen, da ni bilo prave zime, ki naj ta »strupeni mrčeš pomori«. In četudi sam ljubim domovino, mi naslovi knjig O, domovina ali Mati Slovenija, zvenijo patetično in mi še zmerom zapojejo naslovi Moje bregače, Lesnika, Vsakdanji kruh, Moja hiša, Marija Snežna, Trate, Cmurek… Prav z njimi je »plasiral« Marijo Snežno v literarno Ljubljano… Ja, Kuntner je kriv (v moji zavesti pa zaslužen) za literarni mit o Mariji Snežni, pomagala sva pa še Drago Jančar s Smrtjo pri Mariji Snežni in jaz sam s Pri Mariji Snežni zvoni in Grob pri Mariji Snežni… Toda davno pred nami je Stanko Majcen, predvojni Korošcev tajnik in Natlačenov podban, napisal literarno najbolj subtilne in nevsiljive prozne legende, v zbirki Bogar Meho, verze kot Rožni grunt, Zemlja, Cmurek, Mak, Sosed, prav tako pa drame kot Sneženske matere… Četudi je v njih iskal božje na zemlji (kot Kocbek v svoji Zemlji 1934) in harmonično zlitost človeka in zemlje, je v resnici pel odo temu delu Goric in Mariji Snežni… Seveda pa v socialsitičnih časih Majcen skoraj ni bil dostopen, vse do 1967, ko je Marja Borštnik izdala prvo knjigo Izbranih del pri mariborski založbi Obzorja, v času Jožeta Košarja. Če k temu dodamo še Zajčevega Rožengruntarja in celo Kolbičev kip Ježovih na pokopališču in galerijo z njegovim imenom pri cerkvi, je zgodba o literarnem mitu morda res rojena, kljub temu, da vemo, da zaselka Marija Snežna sploh ni. Je le ime Cerkve in morda ima aktualni župnik Franc Časl prav, ko predlaga sintagmo Marija Snežna na Zg. Velki.

.

P.S Sam nisem doživel rockovskega avantgardnega dogajanja na Tratah, seveda pa sem kmalu izvedel zanj in danes tudi ne morem vedeti, kako bi reagiral nanj. Čeprav domnevam, da me moj toleranten odnos do drugačnih in prepričanje, naj zmerom cveti sto cvetov, ne bi izdala. In verjamem, da bi videl v njem znamenja samosvojosti in želje po svobodi in bi miril eventuelne kritike in nestrpneže okoli sebe. Seveda pa res, ko s predstavniki svoje generacije bodisi nastopam na literarnih večerih (Kuntner, Brvar, Jančar, Cavazza…) in ko govorim o svojem času, svojih spominih na šestdeseta leta na Sladkem vrhu (ki kajpada niso nostalgični) in svoji generaciji govorim egocentrično predvsem o svojih vrstnikih in sebi, kar pa je splošna človeška lastnost. Tudi avantgardisti pričajo o sebi in manj o generaciji, ki jim je šla na živce. Ko pa mine določen čas, pa mislim, da so tudi knjige druge vrste ( naj še enkrat omenim Trate vaše in naše mladosti) pomembne in več kot dobrodošle, skoraj nujne, kakor tudi Hedlov »veleprojekt« Subkulturni azil in prav tako »Hedlova« založba Frontier, v kateri na srečo izhajajo knjige pripadnikov nekdanje tratenske glasbene, agresivno alternativne scene, kakor so sam Dušan Hedl, Petra Kolmanič, Bojan Tomažič, Dr. Rajko Muršič, kakor tudi dela uveljavljenih in etabliranih, a vendar za naš univerzitetni establisment izzivalnih avtorjev, kot so na primer Vesna Vuk Godina, Boris Bezjak, Franc Terček itd. Vendar, če smem z izkušnjo pisatelja, ki mu je življenje naložilo že osmi križ na hrbet, pripomniti, da so avantgarde redke, agresivne, netolerantne (saj ravno to jih dela za alternativno gibanje); kvalitetne »konservativne«(kakor to vidi alterantiva) zbirke, romani, miti pa nekako preživijo tudi na daljši rok… Šele čas pokaže, koliko so se stvari prepletle ali pač ne in koliko veljajo. Glasbena avantgarda

v Petkovem mlinu je v mojih očeh enkraten in mogočen krik, knjige Majcna, Zajca, Kuntnerja, Jančarja pa »pripovedovanje« in angažirana književnost in odsev nekega časa. Tu ni kaj tekmovati, oboje se je zgodilo in se dogaja. Prav pa je, da ostane zapisano in s tega vidika je tudi pričujoča knjiga zelo dobrodošla.

Ob vsakem dnevu mrtvih grem ob koncu, ko sem že opravil »dolžnosti« do svojih na oni strani, na Zg. Velko prižgat svečo na Majcnov grob, ko je že tema in samo pokopališče žari od sveč in žari tudi zvonik cerkve Marije Snežne, saj je takrat že zgodaj tema… Ni seveda nikjer hrupa iz Petkovega mlina in tudi ne glasnega, nekoč otožnega, v zadnjem času tudi pretečega, deklamiranja Toneta Kuntnerja, ampak je tišina.

In šele ko je tišina spoznaš, da je hrup pevcev in pesnikov le njen drugi obraz.

Tone Partljič

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.