POPOTOVANJE OD TRAT DO ČUDEŽA

Piše: Dušan Hedl

Ko sem se rodil, sem bil premlad, da bi razumel vse. Tega še sedaj ne zmorem in nikoli ne bom. Ko sem bil toliko star, da sem si upal sam na prvi večji hrib, Belecov breg in se razgledoval okoli, sem se vedno čudil velikosti sveta okoli nas. Vedno znova sem ugotavljal, da Selnica ob Muri ni celi svet. Z brega se je videl del Mure, ki niti ni tako majhna reka, videli so se bregovi do Šentilja in naprej Pohorje in na vzhod Marija Snežna in Trate. Takrat sem razmišljal, kaj ko bi enkrat jaz imel ta grad. Ko smo šli v začetku sedemdesetih v Cmurek kupiti kaj, česar pri nas ni bilo na voljo, se je grad videl ogromen in bil je zaraščen z drevjem.

Neverjetno je, to sedaj iz meglice misli ugotavljam, kako se človek, tam nekje do desetega leta starosti odloči za vse, kar bo in je v življenju. Celotno življenje si takrat v mislih izpiše, zapiše, zakodira, vzpostavi svoj način odnosov z ljudmi in okolico. Celo se mi zdi, da sem do tistih let imel vse misli bolj urejene, čiste, ideje izdelane. Po tem so se začeli vplivi zunanjih dejavnikov, ki te zmedejo, strašijo, dvigujejo in spuščajo, mečejo sem ter tja in si dovolijo veliko več, kot si si kdajkoli v sanjah mislil, da bo dovoljeno. To, kar je bila včasih zapovedana tradicionalna koda, se je porušilo v prah in sam si moral možgane prilagoditi novim razmeram, kajti drugače bi te odpihnilo na smetišče zgodovine in s tem na socialni rob.

dhedl-ovitek-tisk2

Dušan Hedl, iz knjige Čudeži pri Mariji Snežni

Od Trat do Šentilja se je zame vse zgodilo, celi svet sem prinesel sem, ker svet se nikakor ni pustil kar tako zlahka zavzeti. In to prenašanje sveta v lokalno okolje je bilo utrujajoče. Domači so me čudno gledali, pa tudi svet me je čudno gledal. Domačim je bilo težko sprejeti nove simbole, svetovljani pa so se čutili ogrožene, ker sem jim odnašal simbole. Niso več imeli svojega reda, ustaljenega sistema brez presenečenj, da je en svet njihov, drugi naš. Jaz pa sem govoril, da je ves svet moj, oz., da je ves svet naš, od vseh. Pri tem prenašanju bremena sem ter tja, so mi zrasle mišice. Še zdaj ne vem, če sem kaj koristnega naredil s tem početjem, bilo pa je poučno. Menim pa, da se mi je dvignila samozavest. V svetu so svetovljani namreč trdili, da so samo oni pametni, moji domači pa da so kmeti, butli (tako se je kasneje imenoval tudi bend Bojana Tomažiča), ali kot je sedaj moderno reči, ruralci. Moram priznati, da so me moji „ruralci“ večkrat tako razjezili s svojo trmoglavostjo, ozkostjo in tradicijo, da sem skoraj obupal. Pa vendar so v nekaterih primerih imeli prav. Takrat sem se naučil iskati dobro mero med enimi in drugimi. Beseda ruralno, me je vedno spominjala na oranje in se mi je nekako zložilo skupaj. Ruralci orjejo. Včasih orjejo tudi kakšno ledino, ko se igra slučajev, vplivov in zvezd sestavi. In tako je bilo v osemdesetih.

Začelo se je že sredi sedemdesetih, ko sem kot najstnik iskal nekaj razburljivega. Pretepi niso bili zame, v športu sem dosegel en manjši rezultat na maratonu, šah me je dolgočasil, kolo sem vozil kot maratonec, pa so me prestrašili, da so profesionalni kolesarji neplodni, ribe so se mi smilile in tako naprej … Je pa na mlade s hribov izredno vplivalo neko „oddaljeno kulturno dogajanje“, bolj kulturniške afere. Le te je povzročal Tone Partljič, ki smo ga na šoli videvali v družbi Petra Trnovška. Oba pa sta učila višje razrede. Ni bilo tedna, da ne bi nekaj o Partljiču govorili. Da je stolkel avto, da je baje prespal v grabi, da je napadel ravnatelja, da je nekaj proti Titu govoril, da je pijanec, skratka, zgodbe so se širile in debelile do bajeslovnih razsežnosti. Te zgodbe so imele izreden vpliv name, tudi na druge vrstnike.Včasih je kdo omenil še, da je pisatelj, knjige pa ni nihče prebral.Vsaj jaz takrat nobene nisem videl. No, potem so enkrat pričeli snemati film Vdovstvo Karoline Žašler. Sošolci bogatejših staršev so statirali v filmu , mi ostali, pa smo bili zelo ljubosumni, počutili smo se odklopljene. Ker film pa je nekaj, to smo bolje poznali kot knjige. To je bil Clint Eastwood in njegova psihologija gostilniškega pretepa, v katerem zmaguješ z držo, samozavestjo. Gostilniški pretepi pa so itak bili najpomembnejša tema najstnikov. Če so v kinu v Sladkem Vrhu vrteli karate film, jo je pri izhodu obvezno nekdo skupil od nekoga, ki je bil pod vtisom akcije. Takrat, sredi sedemdesetih, sem si vedno želel, da bi bil rojen v petdesetih, v času rock’n’rolla, dinamičme, vesele, ritmične, plesne, motivacijske, mobilizacijske in sploh najmočnejše glasbene forme. Hipiji me niso zanimali. Dolgolasci so bili povsod glavni in starejši so nas zapostavljali. Temu se je bilo nujno upreti. V Mariboru je bilo enako, vse so imeli v rokah dolgolasci in bradati, morali smo se jim podrejati in umikati na vsakem koraku. Pri Gradu, v Emoni, v Kviku, v Martinovem hramu, v Centru, skratka povsod so bili. Glasba pa je bila dolgočasna, zato sem poslušal glam rock: The Sweet, Slade, Suzy Quatro, kasneje pa tudi Queen, Jetro Tull, Paco De Lucia, Bob Marleya, skratka vse, kar je bilo dostopno, pa vendar me nič ni zagrabilo tako močno, da bi me aktiviralo, čemur bi lahko sledil. Pa je prišel leta 1976 punk. Zasledil sem ga v angleških revijah New Musical Exprress in Melody Maker, ki so se v Mariboru dobile na prodaj v trafikah na Partizanski. Iz tega razloga sem Maribor dojemal kot mesto, vendar so to prodajo ravno na vrhuncu punka ukinili in ostal nam je samo nemški Bravo.

Partljič je postal slaven, oba s Trnovškom sta se že dolgo tega odselila, omenjali pa so tudi nekega Kuntnerja, ki je pa sploh bil legenda. In takrat smo ustanovili prve punk bende. Z Mirkom Anželjem in Lilekom smo najprej poskusili, potem še z Iztokom Nekrepom. V zasedbi z Radkom in Jožetom Bračkom pa smo že dosegli prve „mednarodne uspehe“. To je bil naš humor, saj je bil za nas mednarodni uspeh, če so nas prišli v klub na Trate gledat in poslušat iz Maribora in Ormoža in iz sosednjega Cmureka. Kaj hitro pa je klub Trate res mednarodno zaslovel. Ko danes poslušam zgodbe o tem, kdo vse je hodil na Trate, bi moral biti naš klub velik najmanj kot ljubljanska hala Tivoli. Pa tudi to je zanimivo, da so nas prišli bolj gledati kot poslušati in bilo je kaj videti. Skupina Butli, v zasedbi Bojan Tomažič, Štefan Žižek, Aleš Prah in Vlado Pivec, je bila prvi „šou“ bend na slovenskem. Za na oder so se oblekli v kombineže in razne kombinacije, ki so pač za na oder in gledališče in so šokirali. Pojavili pa so se še mladinci, ki so negirali celo nas, člani skupine Džumbus. Tako se je oblikovala celotna scena, gibanje. Nismo vedeli, da premikamo meje, ni nam bilo pomembno, nismo se zavedali, da smo Maribor in njegov kulturni razvoj prehiteli za deset let, zgodil se je preskok, kot v filmu Back to teh Future. Tudi se nismo zavedali, da je bila naše estetsko ozadje mariborska beat scena iz 60-ih, ki je preko Jožeta Hrovata in njegovih glasbenih skupin zapljusknila tudi po naših krajih. Vsi ti so bolje in z večjim žarom izvajali rock’n’roll, kot narodno zabavno glasbo.

Mi pa, ki smo igrali v punk skupinah in organizirali klub Trate, smo od leta 1979 naprej prevzeli vlogo Parljičev in drugih „odtrganih“ umetnikov. O nas so se širile govorice, da naše punce plešejo nage na drogu v klubu, da smo Lidijo namazali z zaseko po joških, da smo vsi pijanci in drogeraši, da smo protidržavni elementi, da smo povezani z avstrijskimi silami, da prinašamo ideologijo kapitalizma in tako naprej.

Cudezi-naslovnica (1)

Naslovnica knjige, Kulturni center Maribor

Tako spretna kot Partljič pa s Tomažičem nisva bila. Sčasoma se je izkazalo, da spadamo v neki široko dojeti, nacionalni , umetniški kulturni prostor. Nenazadnje je Partljič pisal v nekem zborniku o osemdesetih, ki je opisoval to dogajanje, midva pa ne. Neverjetno je, koliko političnih sil si je skozi leta prilaščalo dogajanje na Tratah in si ga lasti, spreobrača v svojo zgodbo. Izdajali smo fanzin (fotokopiran časopis), zaradi katerega so nas klicali na zagovor na vse mogoče forume in ga sedaj razstavljajo na mednarodnih grafičnih bienalih. Povedati je potrebno resnico, da sva bila s Tomažičem res kolovodji iz estetskega, vsebinskega vidika, vendar brez izredno pronicljivih, razgledanih, komunikativnih, pogumnih in agilnih kolegov ne bi šlo. Naštejem jih: Radko Bračko, Štefan Žižek, Vlado Pivec, Mirko Pivec in tolerantnih kolegic Irene Grager, Marije Horvat, Majde Lebar. Ti ljudje so bili zaslužni, da sva s Tomažičem sploh lahko prosperirala, podpirali so naju, naju spodbujali in obenem so bili tolerantni in sposobni sprejemati vse novo in izredno radikalno, kar smo pripeljali v klub na Trate. In potem smo s skupino CZD odšli snemati prve posnetke v Ljubljano. H komu? K Činču, slavnemu članu skupine Buldožer, ki nam je povedal, da je iz Lokavca v bližini Trat.

 

Ko berem tekste in življenjske zgodbe nacionalno prepoznavnih in spoštovanih umetnikov v tej knjigi, si ne morem kaj, da ne bi razmišljal o tem ali res potrebujemo še koga drugega ali smo v teh krajih sami sebi dovolj.Tone Pivec opisuje v svoji knjigi zgodbo o Matjaževi vojski, v kateri je umrla cela veja mojih predhodnikov. In vprašam se, kam naj umestimo to zgodbo v pogovorih o spravi. Med vojno niso bili peta kolona. Leta 1948 so se oboroženo uprli komunizmu, seveda so bili zmanipulirani in oboroženi s strani OZNE. Vendar ne spadajo v črno belo ali belo rdečo sliko pogovorov o spravi. Nikoli se s tem osebno nisem ukvarjal, vedno sem si rekel, da bom enkrat, ko bo čas, posnel film, ki bo orisal zgodbo od Križarjev do punka in kako sem se v tem džumbusu med butli lovil in iskal ravnotežje, kot manager v kulturi.

czd8

Dušan Hedl, v vlogi pevca pri skupini CZD, Foto: M.P., 2005

Mislim pa, da bi vsi veliko več naredili, začeti moram pri sebi, če bi vse bolje premislili in če bi bili dobri, uspešni, motivirani, natrenirani, tolerantni in podjetni iskalci dobre mere med različnimi ekstremi.

Nikakor ne menim, da smo nacionalno prepoznavni ustvarjalci iz teh krajev kakšni čudeži, vsi kraji imajo svoje, takšne in drugačne prepoznavne osebnosti.

Dobra mera med zelenimi tratami in visoko zvenečimi čudeži, med kulturo in gospodarstvom, med urbanim in ruralnim, med deževnimi in sončnimi dnevi nad Marijo Snežno.
Dušan Hedl

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.