PIše: Tanja Jerebic

Po vasici začnejo krožiti govorice o Lakshmijevem junaštvu, kako se je znašel v pravem trenutku na pravem mestu in kot Superman iz žepa povlekel vložek. Ostal je neomajen, ni se vdal, šel je k lokalnemu prodajalcu po vzorec vate in začel z njim eksperimentirati. Kmalu je ponudil ženi prvi primerek za testiranje. Preizkusa ni prestal, kri je pricurljala skozenj. Trudil se je dalje. Ženi je začela njegova inovativnost presedati, posmeh vaščanov je upanje prekucnil v razočaranje. O vložkih niti slišati ni hotela več, mati in sestra sta prav tako zavrnili sodelovanje v razvojnem procesu.

Začel je postopati pred vhodom zdravstvene šole in prepričevati dijakinje, naj testirajo poskusne vložke. Večinoma so ga imele za skvarjenega perverta. Neko dekle je vendarle pristalo in mu pomagalo pri testih, vendar so se ti izvajali sila poredko, enkrat mesečno, kot je narava odredila. Neuspehi so si sledili drug za drugim. Žena je bila povsem obupana, ker je nadlegoval mlade medicinke. Če so vaščani v preteklosti tolerirali njegove premaknjene izume, bobnarčka na baterije je spremenil v sekalca čebule, so bili zdaj vedno bolj v zadregi.

Pobit je spoznal, da bo moral vložke sam testirati, kajti prostovoljk je zmanjkalo. Nepodprt s strani narave se je moral znajti drugače. Balon iz nogometne žoge je napolnil s kozjo krvjo, da je ta postopoma kapljala na izum. Nekega dne mu je počila umetna maternica med sprehodom in krvni madež se je iz mednožja razširil po belih hlačnicah navzdol. Žena, mati in sestra so se zaradi sramote odselile iz vasi, več let so zavračale vsakršne stike z njim, Lakshmi pa je moral zbežati pred izganjalci zlih duhov …

Podporo je našel pri nekem profesorju in njegovi hčeri, študentki menedžmenta. Preučeval je, kako so narejeni stroji za izdelavo vložkov in kako proizvodnjo čim bolj poceniti, da bo realna za indijsko tržišče. Navadno vato je zamenjal z borovo celulozo … Počasi je prototip izpilil do te mere, da ga je Pari prijavila na tekmovanje za inovatorje, kjer je bil nagrajen. Menedžerka je hotela prijaviti patent, ker bi z njim obogatel, vendar jo je Lakshmi zavrnil, saj ni želel prodajati strojev, temveč poceni vložke, ki bodo dostopni revnim Indijkam, kajti le tako bo imel njegov izum smisel.

Padman je posnet po resnični zgodbi Arunachalama Murugananthama, ki ne bi bila tako presunljiva, če se njegov izum ne bi zgodil šele leta 2006! Od takrat je s stroji oskrbel 23 od 28-ih indijskih držav, njegova proizvodnja nudi zaposlitev lokalnim ženskam. Do njegovega izuma si je vložke lahko privoščilo le 10 % Indijk. Ostalih 90 % se jih je vsak mesec 5 do 7 dni skrivalo po balkonih, skratka zunaj. V tem času niso hodile ne v službo ne v šolo, da jih ne bi doletela sramota, to je skupaj dva meseca v letu. Bolj kot zgodba o neizobraženem geniju in uspehu — bog ne daj tako zgrešiti bistvo — je zgodba o ženskah, njihovih pravicah, tabujih pa tudi o plemenitosti. Prav z lahkoto bi prijavil patent in se otepal davka na dobiček kot naši podjetniki … Je zgodba o vsem, kar zamolčimo, o čemer se ne spodobi govoriti.

Na prvi pogled se zdi, da nima nič z nami, izobraženimi Slovenkami. Mar res? Iz leta v leto izgubljamo že pridobljene pravice. Kaj se dogaja z našim zdravjem? Zakaj smo do brisa materničnega vratu upravičene na 3 leta, če bi pri vnetnih spremembah moral biti opravljen enkrat letno? Zakaj okužbe z E. coli ne zdravijo? Zakaj je stigmatizirana? In zakaj se zdi ginekologom bolj pomembno, kako se ženska z njo okuži, kot kako bi jo ozdravili? Zakaj se moram po zdravljenju z antibiotiki naročiti samoplačniško v privatni kliniki za ponoven odvzem brisa, če bi morali po vseh pravilih v ambulanti, kjer so me zdravili preveriti uspešnost zdravljenja oz. prisotnost bakterije?

Kaj pomeni za žensko, da ima 14 let simptome vnetja v mali medenici? Da ostane skoraj zagotovo sterilna za vse življenje. Dokler se sama odločim, da ne želim roditi otrok, je to super, ko se namesto mene odločijo ginekologi samoljubno, imenujem to prisilna sterilizacija in takrat me začne to motiti! Kajti v tej točki moja osebna intima preraste v družbeni problem.