I.

Sonce je tudi septembra
še nesramno. Poje si
Kekčevo pesem, a ne zna
druge kitice, nikoli pa

ne zapoje ničesar od
Tereze Kesovije, denimo
Izlazi sunce ali Sutra
je novi dan. Ko mu to

očitam, se znajdem kot
Mister No privezan za
vse štiri sredi trga

Franceta Prešerna; turisti
se režijo, češ: v Sloveniji
očitno dobimo več za svoj denar.

II.

Kosilo, ki mi pripada,
razdelim na particije:
glavni, sistemski del, ki
mi pomaga ostati pokonci,

in dva druga, manjša
dela, ki služita kot
“yes-mana” prvemu. In
račun, seveda, ki je

kot tipka Delete; deluje
popolnoma destruktivno,
zlasti če nimam drobiža,

kar je tudi sicer pripetljaj,
lasten samostojnim ustvarjalcem
v kulturi. Sun Ra, kaj boš rekel?

III.

Mrs. Tishell mi nosi hrano
v starih posodah, ker si ne
da dopovedati, da sem bogat
in jem zunaj. Za honorar si

najraje privoščim vrečko
kostanja, ponavadi s trgovcem
menjam za kako staro razglednico,
ki jih zbira (Oton, ampak ga

ne poznate!). Mrs. Tishell
svojo vztrajnost ponavadi
opraviči z demenco – to

lahko razumem, tudi jaz
sem oni dan taval čez
Zadobrovo in klical Majdo Kne.

IV.

Obrok je obrok, je baje
dejal Tolstoj in se mrtev
zgrudil, tretji dan pa
od mrtvih vstal po pričevanju

pisma. Sodelavci spletnih
revij vemo, da ni tako. Ko
se zvečeri, šele takrat
lahko prebavljamo. Imamo

točno predvidene nutricijske
rezultate. Jaz sicer rahlo
odstopam od vzorca, ker sem

tih in dober in prepirljiv
zgolj, če me hoče kdo
motiti okrog ene. (Glej naslov.)

V.

Sonce je tudi septembra
izbirčno, ko je čas za
zalogaj. Aleksej Tolstoj mu
ponudi kruh, a gospod bi

še kaj vmes. Tudi katerikoli
kruh soncu ne ustreza.
Naštevam mu: vrhniški,
korenina, Malnar, Jelen,

Geršak (iz Celja), biga,
ržen, koruzast, iz moke
miška Mokedaja, iz Mišmaševe

pekarne, iz Maxija (pred
deveto), ajdov, pleten,
polbel, črn, krajcar … Nič.